Jedro

Tožnik je bil v spornem obdobju v aktivni vojaški službi v JLA in po 18. 10. 1991 ni bil ves čas v kakšnem od statusov, navedenih v četrti alinei prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Sodišče je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine po vojaških predpisih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke, št. 9874997 z dne 14. 3. 2002 in št. P-9874997 z dne 13. 2. 2003 ter da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine po vojaških predpisih. Ugotovilo je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev po četrti alineji prvega odstavka 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 - ZPIZVZ). Tožniku ni prenehala aktivna vojaška služba v JLA do 18. 7. 1991 in po tem času tudi ni bil v suspenzu, zaporu, v bolniškem staležu ali na razpolago.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji ponavlja pritožbene navedbe ter sodišču druge stopnje očita, da na temeljno sporno vprašanje, ali je bil tožnik ves čas po 18. 7. 1991 na razpolago, odgovarja le s ponavljanjem stališča tožene stranke in da tako kot že sodišče prve stopnje ne odgovarja na argumente, ki jih je tožnik navajal že v tožbi, prav tako pa ne odgovarja na pritožbene navedbe. Ponovno se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-171/95 z dne 10. 12. 1998 ter tako sodišču prve kot tudi druge stopnje očita, da se nista opredelili do predloga za presojo skladnosti četrte alineje prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ z Ustavo, ki ga je podrejeno uveljavljal že v tožbi.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 26/2004) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne opredeli v smislu določb ZPP, je pa iz revizijskih navedb mogoče razbrati, da iz razloga, ker naj se ne bi v zadostni meri opredelilo do njegovih pritožbenih navedb, sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določbe prvega odstavka 360. člena ZPP. Navedena smiselno uveljavljana kršitev bi, v kolikor bi bila podana, lahko predstavljala upošteven revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz druge alineje prvega odstavka 370. člena ZPP.

8. Na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče presoditi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. Na podlagi teh določb se mora sodišče torej opredeliti le do navedb in razlogov, ki so odločilnega pomena za odločitev, medtem ko se do nebistvenih navedb strank ni dolžno opredeliti. V predmetni zadevi je iz sodbe sodišča druge stopnje jasno razvidno, da se je sodišče z ugovori tožeče stranke seznanilo in jih v okviru preizkusa sodbe sodišča prve stopnje tudi obravnavalo. Ker pa tožnik v pritožbi (v bistvenem) ni uveljavljal ničesar takega, česar ne bi presojalo že sodišče prve stopnje, pa je logično, da se je pritožbeno sodišče glede na to, da je soglašalo z razlogovanjem tožene stranke in sodišča prve stopnje, nanj le sklicevalo oz. ga ponovilo. S tako obrazložitvijo ni kršilo določbe prvega odstavka 360. člena ZPP. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da se sodišči nista opredelili do predloga za presojo skladnosti četrte alineje prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ z Ustavo. Izrecno stališče sodišča prve stopnje o tem je najti v predzadnjem odstavku na 5. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, poleg tega pa po oceni revizijskega sodišča tudi sicer, že ob upoštevanju drugih razlogov obeh sodb, mogoče ugotoviti, zakaj sodišči ugotavljata, da sporna zakonska ureditev ni v neskladju s 14. členom Ustave. Izpodbijana sodba tako ima obrazložitev o vseh bistvenih navedbah pritožbe, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Pravno podlago za odločitev v predmetni zadevi predstavljajo določbe Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev. Slednji ureja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oziroma so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, in usklajevanje oziroma prevedba teh pravic. Upravičenci po tem zakonu so našteti v 2. členu. Glede na dejansko ugotovitev, da je bil tožnik po 25. juliju 1991 v aktivni vojaški službi v takratni JLA, pa je potrebno zadevo presojati na podlagi določbe četrte alineje prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Slednja določa, da se za upravičence iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja štejejo tudi tisti zavarovanci, ki so pridobili pravice na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, ki so bili po 25. juniju 1991 v aktivni vojaški službi v JLA, pod pogojem, da jim je do 18. julija 1991 prenehala aktivna služba v JLA ali so bili po 18. juliju 1991 do prenehanja aktivne vojaške službe ves čas v suspenzu, v zaporu, v bolniškem staležu, na razpolago ali jim je z odredbo pristojnega organa prenehala aktivna vojaška služba zaradi upokojitve oziroma so ostali v službi v JLA s soglasjem organov Republike Slovenije, pristojnih za zadeve obrambe in so do 18. oktobra 1991 zahtevali upokojitev in izpolnili pogoje za priznanje pravice do starostne, predčasne ali družinske pokojnine po vojaških predpisih ali so do 18. oktobra 1991 vložili zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, na podlagi katerega je bila pri njih z odločbo pristojnega vojaškega organa ugotovljena nesposobnost za vojaško službo, oziroma je bila na podlagi izvida, ocene in mnenja invalidske komisije ugotovljena invalidnost I. kategorije po splošnih predpisih.

11. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da je bil tožnik v spornem obdobju v aktivni vojaški službi v JLA in da do 18. 10. 1991 ni bil ves čas v kakšnem od statusov, navedenih v gornji zakonski določbi. Iz istega razloga, kot je revizijsko sodišče zaključilo v sodbi VIII Ips 185/95 z dne 24. 9. 1996, tožnik tudi ni izpolnjeval pogojev, določenih v drugi alineji prvega odstavka 2. člena Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, zaradi česar je sodišče tudi zavrnilo njegov zahtevek za prevzem izplačevanja vojaške pokojnine, ki ga je uveljavljal zoper isto toženo stranko. V tem sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik opravljal aktivno vojaško službo vsaj do 29. 8. 1991, ko je podal zahtevek za upokojitev, in da do 18. 10. 1991 tudi ni bil ves čas v kakšnem od navedenih statusov.

12. Tožnik je bil v obdobju od 18. 7. 1991 do 6. 9. 1991 na delovnem mestu v kasarni na Metelkovi v Ljubljani in je v tem času opravljal delo - vzdrževanje tehnike. Zahtevo za predčasno upokojitev je podal 29. 8. 1991, odločbo o prenehanju delovnega razmerja pa je dobil 16. 9. 1991. Dolžnost je dokončno predal 5. 10. 1991 in šele po tem datumu je bil doma in na razpolago. Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da gre za dejanske ugotovitve, ki temeljijo na izvedenem dokazu: vpogledu v upravni spis tožene stranke, v katerem je tudi pisna izjava tožnika samega, ki jo sodišči druge in prve stopnje povzemata (sodišče prve stopnje na 4. strani obrazložitve, sodišče druge stopnje pa na 2. strani).

13. Kot sta dovolj jasno in prepričljivo utemeljili že sodišči druge in prve stopnje, je za odločitev o tožbenem zahtevku pomembno le, ali je tožnik v spornem obdobju izpolnjeval z zakonom predpisane pogoje za priznanje uveljavljane pravice. Glede na predstavljene dejanske ugotovitve jih ni, zato sta, ko pravilno zaključujeta že sodišči druge in prve stopnje, izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti.

14. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.