Jedro

Po ustaljenem stališču sodne prakse izhaja zaveza države, da prosilca ne vrača v državo članico, v kateri obstajajo opisane sistemske pomanjkljivosti. Najprej je treba ugotoviti (ne)obstoj navedenih sistemskih pomanjkljivosti oziroma utemeljenih domnev o tem, da le-te obstojijo. Obstoj takšnih okoliščin je tožnik zatrjeval na osebnem razgovoru pri pristojnem organu in torej še pred izdajo izpodbijanega sklepa. Pred izdajo izpodbijanega sklepa je tudi predložil povzetke iz različnih relevantnih poročil nevladnih organizacij in tudi Agencije EU za človekove pravice ter člankov, ki se nanašajo na azilni sistem in položaj prosilcev za azil v Bolgariji. Te predložene listine tožena stranka v izpodbijanem sklepu presodi in po presoji sodišča pravilno ugotovi, da se nanašajo na problematiko v letih 2015 in 2016, ko so bile nastanitvene kapacitete prezasedene zaradi masovnega prihoda beguncev in ne na pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev v letu 2017. Zato tudi tožnikove navedbe o razmerah v Bolgariji v času, ko je tam za mednarodno zaščito zaprosil prvič (v letu 2015) za odločitev v obravnavani zadevi ne morejo biti ključne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka zavrglo prošnjo tožnika za mednarodno zaščito ter v 2. točki sklenilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik, katerega istovetnost v postopku ni bila nesporno ugotovljena, dne 12. 9. 2017 vložil pri pristojnem Ministrstvu za notranje zadeve prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ministrstvo je tožniku ob vložitvi prošnje odvzelo prstne odtise, na podlagi katerih je še istega dne dobilo iz Centralne baze Eurodac podatek, da je tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito v navedeno bazo vnesen dne 20. 9. 2015 in 2. 9. 2016 s strani Republike Bolgarije, dne 29. 3. 2015 s strani Republike Avstrije in dne 2. 4. 2015 s strani Madžarske. Nadalje je na podlagi spisovne dokumentacije ugotovilo, da je bila tožniku s strani pristojnega organa Republike Hrvaške dne 24. 8. 2017 izdana izkaznica prosilca za mednarodno zaščito, z veljavnostjo do 24. 8. 2018. Glede na to je pristojnemu organu Republike Hrvaške dne 13. 9. 2017 v skladu s točko b) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovalo prošnjo za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito in dne 26. 9. 2017 prejelo odgovor, da Republika Hrvaška ni odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje in da je glede na prejeti odgovor pristojnega organa Republike Bolgarije z dne 1. 8. 2017 za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu s točko d) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna Republika Bolgarija. Zato je ministrstvo dne 27. 9. 2017 v skladu s točko d) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe prošnjo za določitev odgovorne države članice posredovalo pristojnemu organu Republike Bolgarije in dne 10. 10. 2017 prejelo odgovor, da je za reševanje tožnikove prošnje na tej pravni podlagi odgovorna Republika Bolgarija.

3. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Dublinske uredbe je bil s tožnikom dne 19. 9. 2017 in po prejemu odgovora pristojnega organa Republike Bolgarije dne 13. 10. 2017 opravljen osebni razgovor. Na razgovoru je bil prisoten pravni zastopnik tožnika, tožnik sam pa seznanjen s potekom dublinskega postopka in s potekom dublinskega postopka v konkretni zadevi, z odgovorom Republike Hrvaške ter z dejstvom, da je za reševanje njegove prošnje v skladu s točko d) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna Republika Bolgarija. Tožnik je bil soočen s podatki iz Centralne baze Eurodac in z odgovorom pristojnega organa Republike Bolgarije, iz katerega izhaja, da je v Republiki Bolgariji zaprosil za mednarodno zaščito in da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena.

4. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve povzame vsebino tožnikovih izjav ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, odgovore na vprašanja, ki so mu bila postavljena na osebnem razgovoru in odgovore Državne agencije za begunce s Svetom ministrov (v nadaljevanju Agencija) na zastavljena vprašanja, ki jih je ta prejela dne 27. 3. 2017 ter ugotavlja, da se informacije o stanju v Republiki Bolgariji, ki jih je posredoval tožnikov pooblaščenec, bistveno razlikujejo od odgovorov Agencije. Spisna dokumentacija ter nasprotujoče in zavajajoče izjave tožnika po presoji tožene stranke kažejo, da tožnik zlorablja institut mednarodne zaščite. Kljub temu v nadaljevanju preuči predložena poročila UNHCR z dne 29. 11. 2016, bolgarskega Helsinškega odbora z dne 18. 11. 2016, FRA EUROPA iz oktobra 2016 in ECRE/ELENA iz februarja 2016 in na njihovi podlagi ugotavlja, da so bile nastanitvene kapacitete v času masovnega prihoda beguncev v letu 2015 in 2016 prezasedene, na podlagi odgovorov Agencije pa, da so se razmere umirile. Tudi članki, ki jih je posredoval tožnikov pooblaščenec ne nakazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), zaradi katere se tožnika kot prosilca ne bi smelo vrniti v Bolgarijo. Iz določb bolgarskega Zakona o azilu in beguncih, ki jih citira, sledi, da ima Bolgarija uveljavljen sistem mednarodne zaščite, da imajo prosilci podobne pravice kot v Sloveniji in da zato vrnitev v Bolgarijo kot državo Evropske unije ne more biti sporna. Poudari še, da je Dublinska uredba zakonodajni akt Evropske unije, ki se uporablja neposredno in temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, vključno z načelom nevračanja, ter da se vse te države štejejo tudi kot varne tretje države in s tem kot varne za državljane tretjih držav. Zato se bo pristojno Ministrstvo za notranje zadeve v skladu s prvim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe s pristojnim organom Republike Bolgarije dogovorilo o sprejemu tožnika, ki bo predan oblastem na mednarodnem letališču v Sofiji.

5. Ker je za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po povedanem odgovorna Bolgarija, in ker bo tožnik Bolgariji izročen, pa je Ministrstvo na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s 4. alineo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil v Sloveniji, zavrglo.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Ob sklicevanju na določbe drugega in tretjega odstavka 3. člena Dublinske uredbe tožnik poudarja, da je že pred izdajo izpodbijanega sklepa zatrjeval, da zaradi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Bolgariji njegova predaja Bolgariji ni dovoljena. Tako iz njegovih navedb izhaja, da je bil v Bolgariji nastanjen v zaprtem kampu in je bil prisiljen oddati prstne odtise, da so ga izpustili. Policisti so ga pretepali in mu niso zagotovili varnosti. Nastanjeni so bili v prenatrpani sobi, soba je bila umazana, hrana je bila slaba... Vse to je tožnik dokazal s predložitvijo poročil, člankov in informacij o stanju v Republiki Bolgariji, na katera se sklicuje tudi v tožbi. Dodatno se sklicuje na sodbo francoskega upravnega sodišča, s katero je bilo odločeno, da bi predaja prosilca v Bolgarijo zaradi sprejemnih razmer v Bolgariji in nevarnosti nepoštenega obravnavanja prošnje lahko pomenila kršitev 3. člena EKČP, ter na enako mnenje Komisije OZN za človekove pravice v zadevi R.A.A. and Z.M. v. Denmark, ki je objavljena na spletu, spletni prispevek Portal Bulgaria Bordermonitoring z dne 30. 11. 2016, ki poroča, da bolgarske oblasti Afganistanskim prosilcem grozijo z zaporom, če se ne odločijo za prostovoljno vrnitev in na portal Novinite (bolgarska agencija), ki v prispevku z dne 28. 11. 2016 poroča o izvedeni deportaciji 50 Afganistancev v začetku decembra 2016 in o pričakovanju novih deportacij.

8. Poleg tega se tožnik sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014, iz katere izhaja, da je obstoj utemeljene domneve izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo. Ko enkrat obstoji domneva, da v državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, pa se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženo stranko. Enako stališče sledi iz prakse EKČP. Tožena stranka v konkretnem primeru tožnikove izpovedi in predloženih dokazov vsebinsko ni ocenila, temveč je zgolj pavšalno navedla, da predloženi dokazi ne nakazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivost v Bolgariji, kar je v nasprotju z vsebino poročil, ki jih je predložil tožnik. Poročila namreč potrjujejo, da bolgarski policisti prosilce zlorabljajo, ropajo, pretepajo in zastrašujejo. Potrjujejo tudi, da so razmere v sprejemnih centrih katastrofalne, da prosilci nimajo dostopa do tekoče in tople vode, do zadostnega števila obrokov, da so centri prenatrpani in tako umazani, da se širijo nalezljive bolezni. Prosilcem ni zagotovljena pravna pomoč in prevajalske storitve, njihove prošnje niso obravnavane v skladu z evropskimi standardi in je zato dostop do pravičnega azilnega postopka omejen, še zlasti je omejen tistim prosilcem, ki so vrnjeni po dublinskem postopku. Predložena poročila so izpred le nekaj mesecev, zato je zaključek, da razmere v Bolgariji niso več takšne, kot jih prikazuje tožnik, brez dokazne podlage v spisni dokumentaciji. V zvezi z odgovori bolgarske Agencije je tožnik v postopku izjavil, da "papir prenese vse" in jih s tem označil kot prirejene v korist države in neresnične. Tožena stranka se do teh navedb ni opredelila, čeprav bi stališče morala zavzeti in glede na tožnikov odgovor še podrobneje preučiti razmere v Bolgariji. V nasprotju s tem pa kljub dokazom, ki jih je predložil tožnik, navedbe tožnika pavšalno zavrne, poročilo Agencije, ki ni podprto s konkretnimi podatki, pa neobrazloženo sprejme kot verodostojno. Tudi sklicevanje na bolgarsko zakonodajo ne more biti dovolj. Pravice, ki naj bi bile prosilcem zagotovljene po zakonu, dejansko niso zagotovljene, kar ne dokazujejo samo poročila o Bolgariji, temveč tudi odločitve evropskih držav, ki so transferje v Bolgarijo zaradi nevarnosti kršitve 3. člena EKČP in 4. člena Listine prepovedale. Podatka o tem, da bi se stanje po prenehanju begunskega vala kakorkoli izboljšalo, v spisu ni. Zato bi glede na obrnjeno dokazno breme tožena stranka morala sama pred odločitvijo opraviti pregled pravnega in dejanskega stanja, od katerega je odvisna dopustnost predaje.

9. Ker tožena stranka tožnikove izjave ni ocenila, ker predloženih dokazil ni vsebinsko presojala in ker ni ugotavljala, kakšne pravice in razmere so prosilcem v Bolgariji zagotovljene v praksi, izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno, kar vse je razlog za predlagano odpravo oziroma (podrejeno) predlagano razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje.

10. Tožnik je podal prošnjo v Bolgariji dne 20. 9. 2015 in dne 2. 9. 2016 in je najkasneje tega dne tudi nezakonito prečkal mejo ob prihodu iz tretje države. Od navedenih datumov je že minilo 12 mesecev in je torej odgovornost Bolgarije, s tem pa tudi podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, že prenehala. Ker je v tem pogledu izpodbijani sklep brez razlogov, je odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka.

11. Obenem tožnik zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Navaja, da bi v primeru, če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča, to pomenilo, da se tožnik izroči Republiki Bolgariji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP, kot to sledi iz navedb v III. točki tožbe. Vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja v takšnem primeru ne bi bila več mogoča, tudi če bi tožnik s tožbo uspel. V tem primeru ne bi bil več v območju pristojnosti slovenskih državnih organov, obenem pa bi mu prenehal pravni interes za odločitev o tožbi. To bi za tožnika pomenilo kršitev pravic iz 23. in 25. člena Ustave, zaradi izročitve državi, v kateri se kršijo temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka

13. Tožba ni utemeljena.

14. O tem, da se Bolgarija šteje za državo prvega azila iz 7. člena Dublinske uredbe izhaja iz podatkov, ki so v spisih. Tožnik se je pred vložitvijo prošnje v Sloveniji nahajal v Bolgariji, kjer je vložil prošnjo za mednarodno zaščito in Bolgarija je na zahtevo Ministrstva tudi že odgovorila, da bo tožnika obravnavala kot pristojna država članica pa podlagi točke d) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe. Drugačno stališče, ki ga tožeča stranka utemeljuje s potekom 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje (prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe), ne drži. Skladno z drugim odstavkom 7. člena se namreč država članica, odgovorna v skladu z merili iz tega (III. poglavja), določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici. Relevantne za odločitev v zadevi so torej določbe 18. člena Dublinske uredbe, ki določa obveznosti odgovorne države članice, dejanskih okoliščin iz 19. člena Dublinske uredbe, ki bi povzročile prenehanje obveznosti odgovorne države članice (Bolgarije) iz prvega odstavka 18. člena, pa tožnik ne navaja niti ne izhajajo iz podatkov v spisu. V odsotnosti tožbenih navedb sodišče v tej zvezi le opozarja na tretji pododstavek drugega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, po katerem mora v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1 (d), v katerih je bila prošnja zavrnjena le na prvi stopnji, odgovorna država članica zagotoviti, da zadevna oseba ima ali je imela možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU.

15. Sporen je nadalje obstoj pogojev za prenos pristojnosti za obravnavanje tožnikove prošnje z Bolgarije na drugo državo članico na podlagi določb drugega in tretjega odstavka 2. točke 3. člena Dublinske uredbe, ki določata, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V primeru, da takšne možnosti ni, pa postane odgovorna država članica, ki izvede postopek ugotavljanja odgovorne države članice.

16. Iz zgornjih določb Dublinske uredbe po ustaljenem stališču sodne prakse izhaja zaveza države, da prosilca ne vrača v državo članico, v kateri obstajajo opisane sistemske pomanjkljivosti. Za odločanje po citirani določbi, ki se zahteva v tožbi, je torej treba najprej ugotoviti (ne)obstoj navedenih sistemskih pomanjkljivosti oziroma utemeljenih domnev o tem, da le-te obstojijo. Obstoj takšnih okoliščin je tožnik zatrjeval na osebnem razgovoru pri pristojnem organu in torej še pred izdajo izpodbijanega sklepa. Pred izdajo izpodbijanega sklepa je tudi predložil povzetke iz različnih relevantnih poročil nevladnih organizacij in tudi Agencije EU za človekove pravice ter člankov, ki se nanašajo na azilni sistem in položaj prosilcev za azil v Bolgariji. Te predložene listine tožena stranka v izpodbijanem sklepu presodi in po presoji sodišča pravilno ugotovi, da se nanašajo na problematiko v letih 2015 in 2016, ko so bile nastanitvene kapacitete prezasedene zaradi masovnega prihoda beguncev in ne na pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev v letu 2017. Zato tudi tožnikove navedbe o razmerah v Bolgariji v času, ko je tam za mednarodno zaščito zaprosil prvič (v letu 2015) za odločitev v obravnavani zadevi ne morejo biti ključne. Sicer pa so tožnikove navedbe v izpodbijanem sklepu ocenjene, ocena pa v bistvenem utemeljena z neskladnostjo tožnikovih izjav, ki jih je podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, neskladnostjo njegovih izjav s podatki, ki jih je organ pridobil uradoma ter s tožnikovim nestrinjanjem, da se ugotovljena neskladnost razčisti s pridobitvijo podatkov v zvezi s prošnjama, ki jih je podal v Republiki Bolgariji in z razlogi za zavrnitev prošnje. Neverodostojnost tožnikovih izjav, ki se z obširno utemeljitvijo ugotavlja v izpodbijanem sklepu, po presoji sodišča utemeljuje tudi dvom v resničnost tistih navedb, ki se nanašajo na njegove osebne izkušnje v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v Republiki Bolgariji, in s katerimi tožnik, tudi ob upoštevanju dejstva, da je bil v Bolgariji prvič deset in drugič tri dni, tudi po presoji sodišča ne prepriča. 17. Tožbena trditev, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu tožnikove izjave ne oceni in da se opre izključno na poročilo Agencije in zakonsko ureditev, ki velja na področju mednarodne zaščite v Bolgariji, po navedenem ne drži. 18. Sodišče je zato, glede na povedano, sledilo razlogom izpodbijanega sklepa kot pravilnim in skladnim z zakonom, tožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka

19. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

20. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, in to z pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.