Jedro

V pisni pogodbi določenega dolžnika ni možno spreminjati z ustnim dogovorom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da so mu tožene stranke dolžne nerazdelno plačati 2.697.792,83 SIT s pripadki in tožniku naložilo, da je dolžan prvotožencu in drugotožencu povrniti 254.100,00 SIT pravdnih stroškov, vsakemu do 1/2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik iz vseh razlogov navedenih v 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v kateri predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba tako spremeni, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče prve stopnje enostansko ocenjevalo vpogledane listine in zato napačno zaključilo, da je pogodba z dne 13.9.1994 le nek manever za ureditev predhodnih medsebojnih razmerij med družbeniki. Sodišče zmotno zaključuje, da pogodba z dne 13.9.1994 ne odraža prave volje strank. Zmoten je zaključek, da bi T. J. morala vedeti ali toženci tožniku zaradi prodaje poslovnega deleža, kaj dolgujejo. Tožene stranke niso predložile nobenega dokaza, da je tožnik že dobil plačano kupnino za prodani poslovni delež.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se pravdne stranke ob sklenitvi pogodbe z dne 13.9.1994 ustno dogovorile, da bo vrednost poslovnega deleža tožniku plačala družba M. ne pa toženci, kot je to določeno v pogodbi z dne 13.9.1994. Ni pa sprejeti zaključka sodišča prve stopnje, da je pogodba z dne 13.9.1994 iz tega razloga navidezna (66. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih -ZOR). Bistvo pogodbe z dne 13.9.1994 je odplačni prenos tožnikovega poslovnega deleža v družbi M na tožene stranke. Pravdne stranke tega ne oporekajo. Glede tega je bila volja pogodbenih strank, tožnika in tožencev, prava in resnična. Pogodba z dne 13.9.1994 o odplačnem prenosu poslovnega deleža torej ni navidezna. Da je temu tako, izhaja iz dejstva, da tožnik v družbi nima več poslovnega deleža in da toženci zatrjujejo, da je bil tožniku poslovni delež izplačan iz sredstev družbe M. Slediti je torej ugotovitvi, da je bilo med tožnikom in vsaj enim od družbenikov (V. B.) dogovorjeno, da bo tožniku vrednost poslovnega deleža izplačana iz sredstev družbe. Veljavnost takšnega dogovora je obravnavati v okviru določila 71. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v katerem je določeno, da če je pogodba sklenjena v posebni obliki, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo, veljavni pa so sočasni ustni dogovori o stranskih točkah, o katerih v oblični pogodbi ni nič rečeno, če niso v nasprotju z njeno vsebino, ali če niso v nasprotju z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana oziroma dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali obeh strank.

Na podlagi uporabe citiranega določila je zaključiti, da je ustni dogovor med pogodbenimi strankami, da bo tožnika izplačala družba M., neveljaven in to iz naslednjih dveh razlogov: 1. Ker je bilo vprašanje, kdo bo tožniku plačal poslovni delež, pisno dogovorjeno v pogodbi z dne 13.9.1994 in glede tega zato ustni dogovor ni možen (iz navedenega sledi, da so poslovni delež tožniku dolžni plačati toženci, ker so se to zavezali v pogodbi); 2. Ker naj bi takšen ustni dogovor bil sklenjen med družbeniki družbe M., ne pa med tožnikom in družbo M., kar pomeni, da naj bi bil zavezanec za plačilo nekdo, ki sploh ni bil stranka pogodbe. Zavezo, da bo tožniku njegov poslovni delež izplačala družba, bi lahko sprejela samo družba, ne pa družbeniki v njenem imenu.

Trditev toženih strank je, da je družba M. tožniku kupnino za njegov poslovni delež že plačala. Sodišče prve stopnje je štelo to za dokazno, tožeča stranka pa v pritožbi pravilno uveljavlja, da zaenkrat ni prepričljivih dokazov o tem, da je družba M. tožniku izplačala poslovni delež.

Postavlja se tudi vprašanje, ali je obveznost tožencev dogovorjena v pogodbi z dne 13.9.1994 res solidarna.

Zaradi drugačnega materialnopravnega izhodišča pritožbenega sodišča je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (glede zgoraj postavljenih vprašanj, to je, ali je družba M. tožniku resnično plačala celotno kupnino za prodani poslovni delež in ali je obveznost tožencev solidarna). Pritožbi je bilo zato ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 165. čl. ZPP.