Jedro

S tem, ko je del tožniku nastale škode poravnala druga zavarovalnica zaradi ravnanja njenega zavarovanca (ki pa ni identičen z uporabnikom ali lastnikom neznanega motornega vozila, za katerega mora povrniti škodo tožena stranka), je ta druga zavarovalnica povrnila le tisto škodo in le v tistem omejenem znesku, kot je to določeno v 54. členu ZTSPOZ/76.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 2,144.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.5.1993 dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 57.576 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke v celoti kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki še nadaljnjo odškodnino v znesku 1,000.000 SIT, iz naslova pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje pa še 29.856 SIT. Toženi stranki je naložilo v povrnitev tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 25.000 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je prejel celotno zavarovalno vsoto od Zavarovalnice Slovenica d.d. Ljubljana, Poslovna enota K. in to iz istega zavarovalnega primera. Zavarovalnih vsot posameznih zavarovalnic pa ni dopustno kumulirati. Zavarovalnici imetnikov motornih vozil sta res lahko zavezani k solidarnemu plačilu, vendar pa je namen 4. odstavka 178. člena ZOR v tem, da se zavaruje oškodovanec, ki mu ni potrebno dokazovati odgovornosti posameznega imetnika motornega vozila. Na višino zavarovalnine pa določba 4. odstavka 178. člena ZOR ne more vplivati. Ni logično, da lahko zavarovanec prejme zavarovalno vsoto, ki presega vsoto medsebojnih regresnih zahtevkov zavarovalnic. Reviziji naj se ugodi, izpodbijana sodba pa tako spremeni, da se tožbeni zahtevek proti toženi stranki kot neutemeljen zavrne.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek proti njej zato, ker je tožnik od druge zavarovalnice, pri kateri se je zavaroval drugi sopovzročitelj škodnega dogodka, že dobil povrnjen del nastale škode, materialnopravno ni pravilno. V 4. odstavku 178. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR je, kot pravilno v reviziji ugotavlja tudi tožena stranka, res določena zaradi varstva oškodovancev solidarna odgovornost imetnikov motornih vozil (ali njihovih zavarovalnic), vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bilo namreč plačilo odškodnine naloženo le toženi stranki in to le v tistih mejah in v tisti višini, ki jo določa zakon. Tožnik je bil namreč poškodovan v prometni nesreči, do katere je prišlo 12.7.1985. Zato je potrebno v primeru tožene stranke uporabiti določbo 55. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - v nadaljevanju ZTSPOZ/76, Uradni list SFRJ, št. 46/76, ki je veljal v času škodnega dogodka. Ker je bilo sopovzročitelj škode neznano motorno vozilo, je ob upoštevanju določbe 55. člena ZTSPOZ/76 dolžnost tožene stranke, da škodo povrne podana, res pa je, da je dolžnost povrnitve škode omejena le do zneska, na katerega bi bil moral uporabnik oziroma lastnik neznanega motornega vozila skleniti zavarovanje (3. odstavek 55. člena ZTSPOZ/76). Tožena stranka, na katero se izpodbijana sodba nanaša samostojno (in ne solidarno z drugo zavarovalnico), ne ugovarja, da prisojena odškodnina presega znesek, na katerega je njena dolžnost povrnitve škode omejena, ampak zatrjuje, da bi morala biti dolžnosti povrnitve škode oproščena zato, ker je del škode (samostojno in ne solidarno z njo) že poravnala druga zavarovalnica. Za tako oprostitev pa v določbah ZTSPOZ/76 ni podlage. S tem, ko je del tožniku nastale škode poravnala druga zavarovalnica zaradi ravnanja njenega zavarovanca (ki pa ni identičen z uporabnikom ali lastnikom neznanega motornega vozila, za katerega mora povrniti škodo tožena stranka), je ta druga zavarovalnica (v obravnavanem primeru Zavarovalnica Slovenica d.d. Ljubljana, Poslovna enota Koper) povrnila le tisto škodo in le v tistem omejenem znesku, kot je to določeno v 54. členu ZTSPOZ/76. Tožnik, ki je utrpel izjemno škodo, je tako prišel do poplačila nastale škode od dveh subjektov, ki sta oba dolžna povrniti škodo, povrnitev škode je vsakemu subjektu (v obravnavanem primeru vsaki zavarovalnici) naložena samostojno in vsakemu le v mejah, ki jih določa zakon. Zato v obravnavanem primeru ni prišlo do nikakršnega kumuliranja zavarovalnih vsot posameznih zavarovalnic, ampak je vsaki zavarovalnici za pokritje tožnikove škode naloženo le tisto, kar je njena zakonska obveznost. Problem, na katerega smiselno nakazuje tožena stranka v reviziji (vsaj glede na dejstvo, da se sklicuje na 4. odstavek 178. člena ZOR), bi se lahko pojavil le v primeru, če bi tožnik uveljavljal od obeh zavarovalnic (ali večih, če bi bilo v prometni nezgodi udeleženih več vozil, ki bi bila zavarovana pri različnih zavarovalnicah) solidarno plačilo večih zavarovalnih vsot. Kot je že povedano, pa v obravnavani zadevi za tak primer ne gre. Zato vprašanja, ki se nanašajo na razrešitev nakazanega problema (v procesnem in materialnopravnem pogledu) za odločitev v tej pravdni zadevi niso pravnoodločilna in revizijski odgovor nanje ni potreben (1. odstavek 375. člena ZPP v zvezi s 399. členom ZPP).

V reviziji uveljavljeni revizijski razlog iz navedenih razlogov ni podan. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).