Up-228/03 - 4

8. 6. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. na seji senata dne 25. maja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 86/99 z dne 26. 3. 2003 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da ji davčna odločba, ki posega v njeno lastnino, ni bila vročena skladno s 86. in 87. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in nasl. - v nadaljevanju ZUP86), česar naj ne bi imela možnosti dokazovati ne v upravnem ne v sodnem postopku. Ker je kljub temu v obrazložitvi zavrnilne sodbe Vrhovnega sodišča navedeno, da je bila vročitev izvedena skladno z ZUP86, jo izpodbija. Zatrjuje, da sodba nima argumentov oziroma odgovorov na tožbene navedbe. Zato naj bi bila apodiktična, arbitrarna in samovoljna. Poleg tega naj bi bila z izpodbijano sodbo sporna zadeva zaključena šele po šestih letih. Glede na to zatrjuje kršitev pravice do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave v zvezi s prvo točko 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP) ter kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave).

B.

2.Iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča izhaja, da je pritožnica ugovarjala zoper obvestilo o stanju dolga v višini 2.023 SIT na dan 31. 1. 1997 in zoper položnico za prvi obrok akontacije nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ju je poslal Davčni urad Kranj, Izpostava Jesenice. Med razlogi je med drugim navedla, da ji ni bil izdan noben upravni akt.

Drugostopenjski upravni organ je ugovor, ki ga je štel za pritožbo, zavrgel na podlagi 234. člena ZUP86. Pri tem je še pojasnil, da je bilo pritožnici nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v letu 1996 odmerjeno z odločbo št. 2485/96, ki jo pritožnica ni dvignila. Upravno sodišče je zavrženje pritožbe ocenilo kot pravilno, saj tudi po njegovi oceni izpodbijani listini nista akt, ki se lahko izpodbija s pritožbo. Zato je pritožnica vložila še tožbo, v kateri je zatrjevala, da ji odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni bila vročena na način, določen v ZUP86, da se upravni spor lahko začne zoper vsak akt (torej tudi zoper obvestilo o stanju dolga in zoper položnico, ki posegata v človekove pravice) ter da je bilo na televiziji poudarjeno, da lahko obveznosti nastanejo šele z vpisom v zemljiško knjigo.

3.Pritožnica z očitkom, da sodba nima argumentov oziroma odgovorov na tožbene navedbe, po vsebini zatrjuje kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Vendar izpodbijani odločitvi te kršitve ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je namreč odgovorilo na vse tožbene navedbe, odgovore pa tudi utemeljilo z razumnimi pravnimi argumenti.

4.Prav tako je neutemeljeno pritožničino zatrjevanje kršitve pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave), saj je zgolj pavšalno in z ničimer izkazano. Vendar tudi v primeru, če bi bile odločitve upravnih organov in obeh sodišč napačne, to samo po sebi ne bi bilo dovolj za utemeljitev kršitve te človekove pravice. Za kršitev bi šlo, če bi upravni organi in sodišči ob odločanju zavzeli kakšno pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo, česar pa pritožnica ne zatrjuje.

5.Glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 6. člena EKČP, ki je vsebovana v 23. členu Ustave, Ustavno sodišče pritožnici pojasnjuje, da je s prejemom odločitve Vrhovnega sodišča morebitna kršitev te ustavne pravice prenehala. Ko je postopek pred sodiščem končan, namreč kršenja te pravice ni več in ga zato ni več mogoče preprečiti. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve pravice lahko pritožnica v tem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave).

Pritožnica ni izkazala, da bi to sodno pot izkoristila. Ker ni izpolnjena procesna predpostavka iz 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. V delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se je za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo izrekel sodnik dr. Ciril Ribičič. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan

Opomba

Navedena določba, ki je normirala delo organa prve stopnje v zvezi s pritožbo, se je glasila:

(1) Organ prve stopnje preizkusi, ali je pritožba dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba.

(2) Če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s svojo odločbo.

(3) Pravočasnost pritožbe, ki je bila izročena ali poslana naravnost organu druge stopnje, presoja organ prve stopnje po dnevu, ko je bila izročena oziroma poslana organu druge stopnje.

(4) Zoper odločbo, s katero je bila pritožba po drugem odstavku tega člena zavržena, ima stranka pravico pritožbe. Če organ, ki odloča o pritožbi, spozna, da je pritožba opravičena, odloči hkrati tudi o zavrženi pritožbi.