Jedro

V 2. odstavku 83. člena ZDR ni določen rok, ki bi moral preteči od pisne obdolžitve do podaje zagovora, ampak je določeno le, da mora delodajalec delavcu pred podajo izredne odpovedi PZ omogočiti zagovor (razen če obstajajo okoliščine, v katerih je te obveznosti prost). Zato je glede pravice do zagovora odločilno le, da je bila delavcu ta pravica dana.

Če je delavec na bolniškem staležu to ne pomeni nujno, da je podan opravičljiv razlog, da ne poda zagovora. Delavčev izostanek iz zdravstvenih razlogov je opravičljiv le, če je njegovo zdravstveno stanje tako slabo, da se zagovora ne more udeležiti. Poleg tega pa delavec zagovor lahko poda tudi pisno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 4.6.2003 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi; zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne

5.6.2003 in mu še traja, zaradi česar ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo od dne 5.6.2003 dalje ter mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila ter z odvodom davkov in prispevkov.

Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka iz utemeljenih razlogov in po pravilno izvedenem postopku izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da bi mu morala tožena stranka skupaj z vabilom na zagovor in obvestilom o nameravani izredni odpovedi pogodbe vročiti tudi listinske dokaze. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni verjelo njegovi izpovedbi, ko je ob vročitvi vabila dne 21.5.2003 sporočil toženi stranki, da ga ne bo na zagovor, če bo takrat v bolniškem staležu. Očitno je sodišče verjelo le pričam, ki jih je predlagala tožena stranka. V postopku ni zaslišalo priče J. V., ki je bil prisoten dogodku obveščanja tožene stranke. V času bolniškega staleža je moral biti doma, svoje bivališče je lahko zapustil samo v primeru obiska pri zdravniku. O okoliščinah njegove zdravstvene sposobnosti je bil zaslišan tudi osebni zdravnik. Nerazumljivo je postopanje sodišča, ki se je spustilo v presojo zdravniškega potrdila. Verodostojnost vsebine potrdila bi lahko podal le izvedenec. Poleg tega mu je tožena stranka očitala različne kršitve. Nekatere sploh niso časovno opredeljene, zaradi česar niso sposobne za obravnavanje. Tožena stranka bi se morala o vsaki posamezni kršitvi jasno in določno opredeliti. Opozarja tudi, da izredna odpoved pogodbe ni bila izdana s strani pooblaščene osebe tožene stranke. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Ne drži trditev tožnika, da ni prejel dokaznih listin. Nasprotno, iz izpovedbe priče R. B. izhaja, da se tožniku dokazne listine niso vročile iz razloga, ker jih je že posedoval, saj je bil sam neposredno navzoč pri sestavi listin.

Tudi sicer tožnik ni nikoli zanikal storitev očitanih kršitev.

Res je bil v spornem obdobju v bolniškem staležu, kar pa ne pomeni, da se zagovora ne bi mogel udeležiti, saj je lahko obiskoval osebnega zdravnika. Direktor območne enote je bil pooblaščen za urejevanje zadev s področja delovnih razmerij, kar pomeni, da je tožniku lahko odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu izpodbijane sodbe je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne

4.6.2003 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, ker je ugotovila, da je tožnik kljub večkratnim opozorilom na nepravilnosti pri sklepanjih zavarovanj, nadaljeval s svojm malomarnim načinom dela, kar je kvarilo ugled tožene stranke in ji povzročilo škodo. Tožnik je bil pisno seznanjen z obdolžitvijo hujših kršitev pogodbenih obveznosti, pri čemer mu je bil za dne

2.6.2003 omogočen zagovor, ki se ga ni udeležil, čeprav je bil nanj pravilno vabljen. Tudi sicer do naroka za zagovor ni predložil potrdila o upravičeni bolniški zadržanosti. Tožena stranka je nato tožniku vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi neposredno na domu dne 5.6.2003, kot to izhaja iz uradnega zaznamka vročevalca na pisni odpovedi.

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja, da pri tožniku niso bili podani resni in utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ima izpodbijana odpoved podlago v določbah 110. in 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Po določbi 1. odst. 110. čl. ZDR lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka v sporu dokazala razlog tožnikovih kršitev pogodbenih obveznosti iz določbe 2. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR, kot nadalje razloge glede neizkazanih možnosti za nadaljevanje tožnikovega delovnega razmerja iz določbe 1. odst. 110. čl. ZDR.

Sodišče prve stopnje je v sporu z izvedbo listinskih dokazov, zaslišanjem prič in tožnika preizkusilo utemeljenost izredne odpovedi tako v postopkovnem smislu kot po vsebini. Ugotovilo je obstoj očitanih kršitev delovnih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi tožnika na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika, nastalih zaradi njegovih storitvenih in opustitvenih ravnanj, ki so v nasprotju z zavarovalniškimi pravili in akti tožene stranke.

Tudi sicer tožnik ni nasprotoval očitanim pogodbenim kršitvam.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi se moral zavedati svojih pogodbenih obveznosti in jih vestno izpolnjevati. Pri njih ni šlo za kompleksnejše obveznosti, ki bi zahtevale posebno strokovno znanje, temveč za opravila, ki so izhajala iz običajnega poslovanja, kot so urejevanje dokumentacije, posredovanje podatkov zavarovalnici in pravočasno nakazilo premij. Nadalje je tožena stranka že v pisni odpovedi ugotovila okoliščine in neizkazanost interesa pogodbenih strank o nadaljevanju delovnega razmerja tožnika. Sodišče prve stopnje je takšne razloge preizkusilo in ugotovilo, da je bil tožnik zaradi podobnih kršitvenih ravnanj pri toženi stranki v preteklosti že večkrat opozorjen in tudi disciplinsko kaznovan. Poleg tega je ugotovilo okrnjen ugled tožene stranke ter prizadeto zaupanje zavarovancev, kar je pri zavarovalnih poslih temeljnega pomena. Vsa navedena dejstva predstavljajo tudi obstoj resne nevarnosti, da bi tožnik s kršitvami ponavljal. Neutemeljena je pritožba, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora, oz. da tožena stranka glede tega ni upoštevala razloge bolniške odsotnosti in roka za pripravo zagovora. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča določbe ZDR ne predvidevajo roka, ki bi moral teči od vročitve pisne obdolžite do trenutka zagovora. V določbi 2. odst. 83. čl. ZDR je le predpisano, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe omogočiti delavcu zagovor. Takšne obveznosti je prost, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da mu ga omogoči oz. v primeru, če ga delavec odkloni, ali če se delavec neupravičeno odzove vabilu. V skladu s tako predpisano normativno ureditvijo v ZDR je potrebno samo ugotoviti, ali je bil delavcu omogočen zagovor. Glede tega je že Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 267/04 z dne 7.10.2004 zavzelo stališče, da je bistvo pravice do zagovora v zagotovitvi možnosti sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tej zvezi zakon ne more določiti strogih meril obličnosti uresničevanja takšne pravice. Poleg tega je lahko vsebina, oblika, način in obseg pravice do zagovora odvisna tudi od volje delavca, ki se ji lahko odreče ali se brani z molkom.

Dolžnost delodajalca je samo, da omogoči delavcu zagovor. Nadalje zgolj dejstvo (kar je ugotovilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr.št. VIII Ips 154/00), da je delavec v bolniškem staležu, samo po sebi še ne pomeni opravičenega razloga za odsotnost z obravnave pri delodajalcu. Delavčev izostanek iz zdravstvenih razlogov bi bil sprejemljiv le v primeru, če bi bilo njegovo zdravstveno stanje tako slabo, da se obravnave ne bi mogel udeležiti.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bila tožniku ob vročitvi vabila in pisne obdolžitve s strani tožene stranke oz. po njenem vročevalcu ponujena možnost prevoza na narok zagovora, če se ga tožnik zaradi poškodovane roke ne bi mogel udeležiti. Vendar ponujene možnosti ni izrabil, čeprav je na drugi strani v spornem času lahko prišel na kontrolo k osebnemu zdravniku. Tožnik v sporu ni dokazal, da bi se z udeležbo na naroku kakorkoli poslabšalo njegovo zdravje. Ne glede na navedeno bi tožnik, če je upošteval dejstvo, da se mora v času bolniškega staleža nahajati na domu, lahko podal zagovor v pisni obliki oz. bi se kako drugače izjasnil do očitanih kršitev. Med ostalim tudi do listinskih dokazov. Takšne listine je posedoval, saj je bil sam neposredno navzoč pri njihovi sestavi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v skladu s tako sprejetimi dejanskimi in pravnimi razlogi v izpodbijani sodbi tožniku v postopku izredne odpovedi pogodbe pri toženi stranki ni bila kršena pravica do zagovora v takšnem obsegu, ki bi vplivala na nezakonitost izredne odpovedi.

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja, da je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika s strani nepristojnega organa tožene stranke. V konkretnem primeru je podal takšno odpoved direktor območne enote tožene stranke po pooblastilu generalnega direktorja (list. št. B 27). V skladu z navedenim dejstvom so imele območne enote tožene stranke (razen Maribora in Slovenj Gradca) vsa pooblastila pri urejevanju delovnih razmerij in obračunu plač, kar velja posebej za Območno enoto N.G., pri kateri je bil tožnik v delovnem razmerju.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).