Jedro

V obravnavani zadevi je bila odločba o razrešitvi s položaja direktorice občinske uprave tožnici nesporno vročena 9. 2. 2011, tožbo, s katero izpodbija to odločbo, pa je vložila že 31. 1. 2011. Izpodbijana odločba ob vložitvi tožbe torej še ni bila dokončna, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, tožba pa ni bila vložena niti zaradi molka organa niti zaradi kršitve ustavnih pravic. Sodišče prve stopnje jo je zato ob predhodnem preizkusu pravilno zavrglo kot prezgodnjo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prezgodaj vloženo zavrglo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 12. 2010, s katero je bila tožnica razrešena s položaja direktorice občinske uprave (1. točka izreka sklepa). Nadalje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka sklepa).

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na določbe prvega odstavka 2. člena in 28. člena ZUS-1 ter 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in kot nesporno ugotavlja, da je postala izpodbijana odločba dokončna šele dne 9. 2. 2011, tožba, ki ni bila vložena zaradi molka organa ali kršitve tožničinih ustavnih pravic, pa je bila vložena že 31. 1. 2011. 3. Tožnica v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavrniti zaradi pomanjkanja pravnega interesa, saj je tožena stranka sama popravila napako, ki jo je storila z izdajo izpodbijane odločbe. Nadalje navaja, da je tožbo vložila, ker je tožena stranka zaradi zavajanja izdala več upravnih aktov z isto opravilno številko in z istim datumom. Dne 15. 1. 2011 pa ji je bila vročena odločba župana z dne 24. 12. 2010, s katero je bila z dnem 1. 1. 2011 razrešena s tam navedenega uradniškega naziva ter imenovana v drug uradniški naziv, pri čemer se ta odločba v obrazložitvi sklicuje na razrešitev tožnice s položaja direktorice občinske uprave. Ker je pogoj za imenovanje v drug naziv oziroma premestitev na drugo delovno mesto razrešitev s položaja, na katerem je bila do tedaj, je zaradi varstva svojih pravic vložila tožbo. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbo zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške upravnega spora.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je ob predhodnem preizkusu tožbo tožeče stranke zavrglo iz razloga po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in za svojo odločitev navedlo tudi pravilne razloge. Na podlagi določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt je definiran v drugem odstavku 2. člena ZUS-1, in sicer je to upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po prvem odstavku 224. člena ZUP je dokončna odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo. Odločba, izdana v enostopenjskem upravnem postopku (kot je bilo to v obravnavanem primeru), postane torej dokončna z njeno vročitvijo stranki. Tožbo je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta (prvi odstavek 28. člena ZUS-1).

7. V obravnavani zadevi je bila odločba o razrešitvi s položaja direktorice občinske uprave tožnici nesporno vročena 9. 2. 2011, tožbo, s katero izpodbija to odločbo, pa je vložila že 31. 1. 2011. Izpodbijana odločba ob vložitvi tožbe torej še ni bila dokončna, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, tožba pa ni bila vložena niti zaradi molka organa niti zaradi kršitve ustavnih pravic. Sodišče prve stopnje jo je zato ob predhodnem preizkusu pravilno zavrglo kot prezgodnjo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na drugačno odločitev tako ne morejo vplivati pritožbene navedbe v zvezi z izdajo več upravnih aktov z isto opravilno številko in istim datumom.

8. Glede pritožbenega predloga, naj se tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrne, pa Vrhovno sodišče pripominja, da bi bilo treba tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da izpodbijani upravni akt očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, tožbo zavreči, in sicer na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno najprej preizkusilo pravočasnost vložene tožbe, in jo kot prezgodnjo zavrglo.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).