Jedro

Utemeljeno je pritožbeno stališče, da trditveno in dokazno breme, da je podan razlog zoper odpust obveznosti, nosi vlagatelj ugovora in da upravitelj teh svojih bremen v tej zadevi ni zmogel. Nesporne dejanske okoliščine prodaje in odkupa nepremičnine bi sicer lahko pomenile pritožnikovo ravnanje v petih letih pred uvedbo postopka njegovega osebnega stečaja, ki bi bilo nasprotno namenu odpusta obveznosti v smislu tretjega v zvezi s prvim odstavkom 399. člena ZFPPIPP, kar bi onemogočalo odpust. A da je bilo pritožnikovo ravnanje prav takšno, iz teh okoliščin ne izhaja očitno ali zanesljivo. Iste okoliščine bi se lahko prilegale tudi nasprotni tezi, tj. da pritožnik ni bil nevesten ali nepošten in da torej ovire za odpust ni.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se dolžniku odpustijo njegove obveznosti.

Obrazložitev

1. V postopku, ki je bil po sklepu Višjega sodišča v Ljubljani Cst 345/2023 z dne 11. 1. 2024 ponovljen, je sodišče prve stopnje znova zavrnilo predlog stečajnega dolžnika, da se mu obveznosti odpustijo, in postopek odpusta obveznosti ustavilo.

2. Dolžnik se znova pritožuje, stečajni upravitelj pa predlaga zavrnitev pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ugovor proti odpustu obveznosti je dovoljeno vložiti do poteka preizkusnega obdobja (404. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP). Kolikokrat, pri tem ni omejeno. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba omejiti na razloge, iz katerih je upravitelj 1. 9. 2023 vložil ugovor proti odpustu (nanje se je osredotočilo v prejšnjem sklepu o zavrnitvi pritožnikovega predloga za odpust; za podrobnosti gl. zgoraj navedeni sklep Cst 345/2023). Smelo je upoštevati tudi dodatne razloge, s katerimi se je upravitelj odpustu zoperstavljal 1. 10. 2023, ko se je izjavil o pritožnikovem odgovoru na ugovor (ti razlogi so podlaga zdaj izpodbijanega sklepa). Načelno ni bilo omejeno niti na ugovorne razloge in dokaze zanje, podane do konca prejšnjega sojenja. Ob upoštevanju, da se je postopek odpusta pritožnikovih obveznosti začel 21. 1. 2021, določeno pa je bilo preizkusno obdobje treh let, je v prvi vrsti odločilno to, da so bili vsi zgoraj navedeni razlogi uveljavljani znotraj preizkusnega obdobja.

5. Utemeljeno je pritožbeno stališče, da trditveno in dokazno breme, da je podan razlog zoper odpust obveznosti (eden ali več iz 403. člena ZFPPIPP), nosi vlagatelj ugovora (prvi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, ki se subsidiarno in smiselno uporablja v stečajnem postopku skladno s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) in da upravitelj teh svojih bremen v tej zadevi ni zmogel. 6. Ni sporno, da sta februarja 2016 pritožnik in njegova žena prodala nepremičnino s hišo na naslovu njunega v uvodu tega sklepa navedenega prebivališča A. A. (Prodajna pogodba), marca 2017 pa je pritožnikova žena nepremičnino odkupila in se vknjižila kot izključna lastnica (Kupna pogodba). Sporno pa je dejansko in pravno ovrednotenje teh dejstev. V že navedeni vlogi z dne 1. 10. 2023 je upravitelj trdil, da je s Prodajno pogodbo prišlo _„do odtujevanja premoženja stečajnega dolžnika v vrednosti 60.000 EUR, s katerim bi bili upniki v konkret­nem stečajnem postopku poplačani“,_ in da je prišlo s Kupno pogodbo _„do nadaljnjega prikrivanja premoženja stečajnega dolžnika“_ (s pomočjo A. A. kot „slamnatega kupca“). Trdil je še, da ker pritožnik in njegova žena z njim nista želela sodelovati pri ugotavljanju dejanskega pritožnikovega premoženja in deleža na navedeni nepremičnini, je moral vložiti tožbo za ugotovitev skupnega premoženja. Pritožnik naj bi torej manj kot pet let pred začetkom postopka osebnega stečaja odtujil premoženje, med postopkom pa naj z upraviteljem ne bi bil sodeloval, s čimer naj bi mu bil oteževal delo pri ugotavljanju pritožnikovega premoženja.

7. Sodišče prve stopnje je temu sledilo. Po njegovi presoji se pritožnik ni „relevant­no“ (tj. v zadostni meri; glede odločilnih okoliščin) odzival na upraviteljeve pozive pri razčiščevanju prodaje njegovega deleža nepremičnine s Prodajno in njenega odkupa leto in mesec pozneje s Kupno pogodbo. Opozorilo je na neskladje, da je o kupnini 120.000 EUR v slednji od pogodb pisalo, da je kupovalka prodajalcu 57.000 EUR gotovine izročila na roko, za 63.000 EUR pa da si bo priskrbela kredit, medtem ko je pritožnik, ki je bil o tem zaslišan, izpovedal, da sta 60.000 EUR ženi zagotovila njena starša, sama pa je vzela 60.000 EUR kredita. V škodo mu je še štelo, da o pravkar navedenih dejstvih ni predložil nobene listine niti predlagal kakšnega drugega dokaza (najbrž ženinega zaslišanja ali zaslišanja njenih staršev) in da je odgovarjal, da je ženina kreditna pogodba vložena v pravdni spis po zgoraj navedeni upraviteljevi tožbi za ugotovitev skupnega premoženja. Upravitelj naj bi jo bil prisiljen vložiti (7. 9. 2023), ker naj bi bil _„dolžnik s svojimi ravnanji oteževal njegovo delo“_. 8. Pritožbeno sodišče se s prvostopenjskim strinja, da ima dolžnikovo nesodelovanje lahko resne posledice za poplačilo stečajnih upnikov, vendar pritrjuje pritož­niku, da njegovega nesodelovanja upravitelj niti zatrjeval ni dovolj konkretno (kdaj naj bi bil zanemaril in konkretno katero njegovo zahtevo za pojasnilo), da pa se je, tudi neoziraje se na to, sam na njegove pozive (pravzaprav na enega zapoznelega, prim. v nadalj.) odzval, kot je bilo treba. Pritožbeno sodišče tudi še ocenjuje, da dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne podpirajo dovolj trdno njegovega zaključka, da je pritožnik z ženino pomočjo poskušal _„doseči, da premoženje, ki sicer spada v stečajno maso, v to ne bi spadalo in posledično up­niki v konkretnem postopku ne bi prišli do poplačila svojih terjatev“_. Niti da naj bi bil želel prikazati, da je bil odkup hiše, v kateri je z družino ves čas živel kljub vmesni prodaji in odkupu, izpeljan samo z njenimi sredstvi in da gre za njeno posebno premoženje. Niti končno ne tega, da dokazov za nasprotno pritožnik _„očitno namerno ni predložil, niti predlagal“_. 9. Nekaj točk višje povzete nesporne dejanske okoliščine prodaje in odkupa nepremičnine bi sicer lahko pomenile pritožnikovo ravnanje v petih letih pred uvedbo postopka njegovega osebnega stečaja, ki bi bilo nasprotno namenu odpusta obveznosti v smislu tretjega v zvezi s prvim odstavkom 399. člena ZFPPIPP, kar bi onemogočalo odpust. A da je bilo pritožnikovo ravnanje prav takšno, iz teh okoliščin ne izhaja očitno ali zanesljivo. Iste okoliščine bi se lahko prilegale tudi nasprotni tezi, tj. da pritožnik ni bil nevesten ali nepošten in da torej ovire za odpust ni. Ni namreč sprto s splošnimi življenjskimi izkušnjami, da bi bili starši pripravljeni žrtvovati prihranke v velikosti, ki ne odstopa od splošnih pričakovanj, da bi otrok z družino ohranil dom. Prav tako ni nenavadno, da si z istim ciljem zakonec stečajnega dolžnika zagotovi kredit, ki v ugotovljenih okoliščinah primera po velikosti ravno tako ne izstopa. Niti zgoraj opisano neskladje, omenjeno v izpodbijanem sklepu, med Kupno pogodbo glede virov kupnine na eni strani in dolžnikovo izpovedbo o tem na drugi ni posebej pomenljivo ali pomembno: marsikdo bi enako kot pritožnik zaokrožil, da je pol prispevala žena, pol pa tašča in tast. Zlasti pa, kot že rečeno, je trditveno in dokazno breme o obstoju razloga zoper odpust pritožnikovih obveznosti nosil upravitelj. Lahko bi bil, vendar ni predlagal zaslišanja pritožnikove žene in njenih staršev. Enako bi bil lahko predlagal, naj sodišče njej naloži predložiti kreditno pogodbo (skladno s smiselno uporabljenimi pravili 228. člena ZPP). Teza o zavestnem, namernem in očitnem prikrivanju premoženja pred upniki po presoji pritožbenega sodišča ni zadostno podprta z nespornimi dejstvi ob tem, da vrzeli v njej ni mogoče naprtiti pritožniku, saj ta glede njih ni nosil trditvenega ali dokaznega bremena, pač pa teh bremen ni zmogel upravitelj. Med drugim tako tudi ni bilo dovolj navreči, da je bil A. A. slamnati kupec, saj gre pri tem za posebno vrsto subjektivne simulacije, ki zahteva podrobnejšo razčlenitev, v zadevnem primeru zlasti vloge, motivov in prave volje A. A. (prim. L. Varanelli: Pogodbeno pravo III, Patologija pogodbe, prvi del, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 334–339). In poleg vsega navedenega to tezo spodkopavajo tudi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izved­lo, vendar jih ni ocenjevalo; pritožbeno sodišče s tem v zvezi pripominja, da pritožnikovo izpovedbo, da je svoj delež hiše prodal, da bi poplačal svoje dolgove (in se izognil njeni prodaji v izvršbi), podpira Prodajna pogodba (izročena in prebrana na naroku 6. 2. 2024) v delu, v katerem se je kupec A. A. zavezal del kupnine nakazati pritožnikovim upnikom (od katerih jih je bilo nekaj že sprožilo izvršbo). Ni videti, zlasti pa to ni zanesljivo, da bi šlo za manever, kako tedanje izvršilne ali sedanje (s tiste perspektive pa bodoče in negotove) stečajne upnike prikrajšati.

10. Res je tudi ena od dolžnikovih obveznosti v postopku osebnega stečaja upravitelju ali sodišču dati pojasnila in dokumente o svojem premoženju in poslih, ki jih je izvedel v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka (2. točka šestega odstavka 384. člena ZFPPIPP). Kot pa izhaja iz te določbe, je njen naslovljenec stečajni dolžnik. Zato pritožniku ni mogoče pripisati morebitnega nesodelovanja njegove žene. Poleg tega je utemeljen tudi pritožbeni očitek, da iz izpodbijanega sklepa, ki je to pomanjkljivost prevzel iz upraviteljeve presplošne trditvene podlage, ne izhaja, konkretno kdaj in kako naj bi bil upravitelj pritožnika zaman pozval, naj mu pojasni okoliščine sklenitve Prodajne in Kupne pogodbe. Ker že to zadošča za sprejeto odločitev pritožbenega sodišča, ni treba posebej analizirati (v bistvenem utemeljenih) pritožbenih navedb, da je upravitelj pritožnika prvič pozval k razčiščevanju navedenih okoliščin z elektronskim sporočilom z dne 16. 1. 2024 in da se je pritožnik na to ustrezno (tj. kooperativno) odzval (pripomniti je primerno le to, da bi pritožnikovo sodelovanje, četudi bi bilo pomanjkljivo, v tem primeru že zapuščalo zgoraj razložene časovne okvire po 404. členu ZFPPIPP, v katerih bi bilo to za odločanje o odpustu še relevantno, saj se je preizkusno obdobje izteklo 21. 1. 2024).

11. Kar zadeva avtodele v vrednosti vsaj 600 EUR, ki jih je pritožnik omenil v svoji izpovedbi, ki naj bi bila po oceni sodišča neprepričljiva glede tega, da je te dele pritožnik izročil svojemu pokojnemu očetu kot nekakšno garancijo, pritožba utemeljeno uveljavlja, da je s tem preseženo, kar je upravitelj v utemeljitev svojega ugovora kadarkoli navajal. Na ta del se torej izpodbijani sklep ne bi smel opirati.

12. Ker tako zlasti ni podlage, da bi bil pritožnik kršil svojo obveznost po zgoraj navedeni 2. točki šestega odstavka 384. člena niti po še splošnejši določbi prvega odstavka 383. b člena ZFPPIPP, da s sodiščem prve stopnje in z upraviteljem sodeluje ter se odziva na njune pozive, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep spremenilo in (potem ko je skladno s četrtim odstavkom 407. člena ZFPPIPP v kazenski evidenci še preverilo, da ni ovire za odpust po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP) odločilo, da se pritožniku odpustijo njegove obveznosti (3. točka 365. člena v zvezi s 366. členom in z drugo povedjo 355. člena ZPP, smiselno uporabljenimi po prvem odstavku 121. člena ZFPPIPP).