Jedro

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na kopije naročil za kooperante in naredila zaključek, da iz njih izhaja, da tožnik prejema naročila za izdelavo različnih kovinskih izdelkov od družbe AAA, d. o. o.. Tožena stranka je zato upravičeno sledila tudi zaključku organa prve stopnje, da tožnik opravlja obrtno dejavnost brez predpisanih dovoljenj in brez priglasitve pri pristojnem organu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Tržnega inšpektorata RS, enota A z dne 18. 6. 2002. Organ prve stopnje je s svojo odločbo tožniku prepovedal v delavnici in na terenu opravljati dejavnost splošna mehanska dela, dokler se za opravljanje dejavnosti ne priglasi pri pristojnemu organu za javne prihodke in pridobi obrtno dovoljenje. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na 6. člen Obrtnega zakona in poudarja, da je obrtno dovoljenje dokazilo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti. Tožena stranka še navaja, da je organ prve stopnje izdal odločbo potem, ko je opravil kontrolna pregleda ob prisotnosti tožnika in da iz zapisnika izhaja, da ima tožnik ob stanovanjski hiši delavnico, iz zapisnika tudi izhaja njena opremljenost. Iz zapisnika tudi izhaja, da so se pred delavnico nahajali izdelani kovinski izdelki velikosti približno 0,80 x 1,30 m ter malo manjši v delavnici, narezani so bili tudi različni profili za izdelavo kovinskih izdelkov. Na dvorišču so bili zloženi izdelki s 4 m profilom ter valjanci. Tožnik je sam izjavil na zapisnik da dela doma in izdelke monitra na terenu in tudi, da to dejavnost opravlja od januarja 2002. Iz kopije naročila za kooperante, ki je priloga zapisnika pa izhaja, da tožnik prejema naročila za izdelavo različnih kovinskih izdelkov od različnih delodajalcev, v tem primeru gospodarske družbe AAA, d.o.o. Tožena stranka ocenjuje, da je organ prve stopnje ob opravljenem pregledu pravilno presodil dokaze in popolno ugotovil dejansko stanje in na podlagi tega je mogoče nedvomno zaključiti, da je tožnik opravljal obrtno dejavnost brez predpisanih dovoljenj in brez priglasitve pri pristojnemu organu. Organ prve stopnje je upravičeno prepovedal opravljanje dejavnosti, ki se je opravljala brez predpisanega dovoljenja na podlagi 13. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno.

Tožnik v tožbi navaja, da je tržni inšpektor napačno ugotovil dejansko stanje in da je tudi v nadaljevanju postopka neupravičeno predlagal sodniku za prekrške, da izreče kazen pravnima osebama AAA, d.o.o. in BBB, d.o.o. ter njenima odgovornima osebama. Tožnik ima delavnico in je opremljena tako kot je inšpektor zapisal, vendar je ostalo v delavnici vse tako po smrti tožnikovega očeta, ki je bil obrtnik. Tožnik nadalje navaja, da je v odločbi zapisano, da je imel zložene izdelke in malo manjše v delavnici, vendar je povedal inšpektorju, da so to elementi za ograjo med tožnikovo in sosednjo hišo, ki je last njegove sestre. Če bi inšpektor izdelke preštel in premeril bi videl, da so trditve tožnika točne. Profili in valjanci pa predstavljajo neznatno količino. S podjetjem BBB, d.o.o. ima tožnik sklenjeno pogodbo o najemu za shranjevanje različnega materiala in predmetov, ima pa tudi sklenjeno pogodbo o delu. Tožena stranka je odločbo organa prve stopnje potrdila brez ugotavljanja resničnosti navedb. Če bi tožnik menil, da je karkoli narobe, bi do drugega obiska inšpektorja lahko odpeljal ves material, vendar tega ni storil. Tožnik predlaga, da se odpravita tako odločba organa prve stopnje kot odločba tožene stranke.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni poslala, predložila je le upravna spisa.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bil inšpekcijski pregled opravljen dvakrat, tožnik zapisnikov sicer ni podpisal, v spisu pa se nahajajo listine in sicer naročilo za kooperante podjetja AAA, d.o.o. s tožnikovim imenom kot prejemnikom, prav tako pa tudi pogodba o delu z dne 10. 3. 2002 in pogodba o najemu 1. 1. 2002 s podjetjem BBB, d.o.o. V tožbi tožnik tem listinam ne ugovarja.

Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da ni mogoče upoštevati tožnikovih trditev, da opravlja dela za sebe, sosede oziroma za svojo sestro. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na kopije naročil za kooperante in naredila zaključek, da iz njih izhaja, da tožnik prejema naročila za izdelavo različnih kovinskih izdelkov od družbe AAA, d.o.o. Tožena stranka je zato upravičeno sledila tudi zaključku organa prve stopnje, da tožnik opravlja obrtno dejavnost brez predpisanih dovoljenj in brez priglasitve pri pristojnem organu. Tožnik v tožbi ne izpodbija listin, ki so bile pridobljene in so v upravnem spisu, to je naročila za kooperante družbe AAA, d.o.o. in tudi ne pogodbe o delu s podjetjem BBB, d.o.o. z dne 10. 3. 2002 in pogodbe o najemu z dne 1. 1. 2003 in tudi ne izjave na zapisnik z dne 18. 6. 2002, da zasluži na mesec 15.000,00 SIT. Tožena stranka je tako pravilno ocenila, da tožnik opravlja določeno delo na črno kot ga opredeljuje peta alinea 1. odstavka 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, tš. 36/00, v nadaljevanju ZPDZC). Organ prve stopnje je zato pravilno odločil na podlagi 4. odstavka 13. člena ZPDZC, ko je tožniku prepovedal opravljanje dejavnosti splošna mehanska dela dokler te dejavnosti ne priglasi organu za javne prihodke in pridobi obrtno dovoljenje.

Po presoji sodišča je tožena stranka kot tudi organ prve stopnje pravilno presodila dokaze, ki jih tožnik s tožbo ne izpodbija. Tožnik v tožbi tudi teh listin ne pojasnjuje in tudi ne navaja v čem naj bi bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. V zvezi s tožbenimi trditvami, da so bili elementi zloženi pred delavnico za ograjo med tožnikovo in sosednjo hišo, ki je last njegove sestre pa je tožena stranka navedla, da glede na izjavo tožnika, da opravlja dejavnost ključavničarstva od januarja 2002 in na podlagi kopij naročila za kooperante ni mogoče upoštevati tožnikove navedbe, da opravlja zgolj dela za sebe in sosede. Tožnik v tožbi tega zaključka tožene stranke ne izpodbija ter izrecno potrjuje, da ima sklenjeni dve pogodbi s podjetjem BBB, d.o.o. Po presoji sodišča je organ prve stopnje, kot tudi tožena stranka, pravilno presodil dokaze, to je listine, ki se nahaja v upravnem spisu in izjave na zapisniku z dne 18. 6. 2002, zato je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabil materialni predpis. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta tožene stranke pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Tožnik sicer predlaga odpravo tako odločbe tožene stranke kot odločbe organa prve stopnje, vendar je sodišče na podlagi 1. odstavka 1. člena ZUS, po katerem se v upravnem sporu zagotavlja kontrola zakonitosti (praviloma) dokončnih upravnih aktov, obravnavalo le odločbo tožene stranke.