Jedro

Tožnik, ki je do 31. 12. 2012 dopolnil 59 let in 6 mesecev starosti in 39 let, 9 mesecev in 27 dni pokojninske dobe, ne izpolnjuje pogojev po 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1 (58 let starosti in 40 let pokojninske dobe) niti po 2. odstavku istega člena (starost 63 let in 20 let pokojninske dobe) za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 6. 6. 2013 in priznanje pravice do starostne pokojnine od 1. 1. 2013 dalje, ker je presodilo, da je izpodbijani zavrnilni dokončni posamični upravni akt pravilen in zakonit. 2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku.

Navaja, da se je kot samostojni podjetnik, brez zaposlenih delavcev, s padajočim obsegom dela in kronično boleznijo želel upokojiti takoj, ko bo to mogoče. Zaprosil je za informativni izračun, ki ga je tožena stranka izdala 17. 5. 2012 in v njem navedla, da bo pogoje za upokojitev izpolnil 1. 1. 2013, v kolikor bo upoštevan čas vojaščine in študija kot dodane dobe. Zato je 1. 8. 2012 tudi vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine.

ZPIZ-2 je bil sprejet 4. decembra 2012 in veljati začel 1. januarja 2013. Sklicuje se na 390. člen ZPIZ-2, ki izrecno določa, da se v postopku, ki se je začel pred uveljavitvijo zakona, uporablja prej veljavni zakon. Zato je tudi v njegovem primeru potrebno uporabiti ZPIZ-1. Ob izdaji prvostopenjske odločbe 12. 2. 2013 in drugostopenjske odločbe je izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Pogoje je izpolnil že 31. 12. 2012 in tudi 1. 1. 2013. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je seveda podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), ki ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Po 36. členu ZPIZ-1 je pravico do starostne pokojnine mogoče priznati ob dopolnjenih 40-ih letih pokojninske dobe in 58-ih letih starosti (1. odstavek), ali dopolnjenih 20-ih letih pokojninske dobe ter 63-ih letih starosti (2. odstavek), oziroma dopolnjenih najmanj 15-ih letih zavarovalne dobe ter 65 letih starosti (3. odstavek). Ti pogoji pa na dan 31. 12. 2012, ko je prenehal veljati ZPIZ-1, v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni.

6. Tožnik, ki je rojen 23. 6. 1953, je do 31. 12. 2012 dopolnil 59 let in 6 mesecev starosti in 35 let, 3 mesece ter 28 dni pokojninske dobe, s prišteto dodano dobo 4 leta, 5 mesecev in 27 dni iz naslova študija in služenja vojaškega roka, ki je preračunana v skladu s 405. členom ZPIZ-1(1) , pa skupaj 39 let, 9. mesecev in 27. dni pokojninske dobe, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Ob takšnem dejanskem stanju je seveda z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih odločb iz predsodnega upravnega postopka utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževana pravica do starostne pokojnine, saj ni izpolnjen dejanski stan iz 1. niti 2. odstavka 36. člena ZPIZ-1. 7. Povsem zmotno in zato nesprejemljivo je pritožnikovo stališče, da bi bilo pogoje po ZPIZ-1 potrebno ugotavljati tudi, če bi bili ti dopolnjeni šele po 1. 1. 2013. Od navedenega datuma dalje že velja in se uporablja novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-2). V prehodni in končni določbi 390. člena ZPIZ-2 je sicer predpisano, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do njegove uveljavitve. Prav v tožnikovem primeru je tudi bil v skladu s to določbo ZPIZ-2, ob izdaji prvostopenjske odločbe dne 12. 2. 2013 in drugostopenjske dne 6. 6. 2013 uporabljen ZPIZ-1, saj je bilo o zahtevi odločeno ob uporabi 36. člena ZPIZ-1, vendar s tem zakonom predpisani pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine na dan 31 12. 2012, niso izpolnjeni.

8. Na koncu je potrebno le še pojasniti, da „Informativni izračun pogojev za upokojitev“ z dne 17. 5. 2012 za pritožbeno rešitev zadeve pravno sploh ni relevanten. V postopku uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja namreč toženi zavod že glede na načelno določbo 12. člena ZPIZ-1 postopa po Zakonu o splošnem upravnem postopku. O pravicah odloča s posamičnimi upravnimi akti. Informativni izračun že pojmovno nima pravne narave upravne odločbe. Pomeni zgolj informacijo o tem, kdaj naj bi zavarovanec izpolnil pogoje za upokojitev. Če se v postopku odločanja o zahtevi izkaže, da pogoji za priznanje pravice niso izpolnjeni, tako kot v obravnavani zadevi, seveda pravice ni mogoče priznati. Sicer pa že iz same listine z dne 17. 5. 2012 izhaja, da je zgolj informativne narave. Do preostalih navedb tožnika, ki se nanašajo predvsem na vzrok za njegovo odločitev za upokojitev, se pritožbeno sodišče niti ne opredeljuje, saj za pritožbeno rešitev zadeve pravno nisi odločilne.

9. Zaradi predhodno obrazloženega je bilo potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Po 405. členu ZPIZ-1 se je zaradi postopnega uveljavljanja dodane dobe, v letu 2012 za posamezno leto študija in služenja vojaškega roka, preračunalo le 11 mesecev.