Jedro

Tožena stranka je z odločbo, izdano med upravnim sporom, izpodbijano odločbo izrekla za nično. Z novo odločbo torej ni bilo dokončno odločeno o pravici tožeče stranke, saj pristojni organ ni vsebinsko odločil o podelitvi koncesije. V takšnem primeru pa se stroški odmerijo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1.

Izrek

I. Postopek se ustavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek prizadete osebe A. d.o.o., za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

K I. točki izreka:

1. Tožeča stranka je dne 30. 11. 2015 pri naslovnem sodišču vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke o določitvi koncesionarja za gradnjo in obratovanje obstoječih žičniških naprav „Ribnica 1“ in „Ribnica 2“. Za koncesionarja je bila izbrana družba A. d.o.o. Po vložitvi tožbe v upravnem sporu je tožena stranka sodišču dne 22. 4. 2016 dostavila odločbo št. 376-3/2015-27 z dne 15. 3. 2016. Z navedeno odločbo je župan občine odločbo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, izrekel za nično. Na podlagi navedenega je sodišče tožečo stranko pozvalo, da se izjasni, ali vztraja pri tožbi. Tožeča stranka je odgovorila, da ne vztraja pri tožbi, zahteva pa povrnitev stroškov postopka.

2. V skladu z določbo tretjega 39. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v primeru, če organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim odpravi izpodbijani akt, tožnik pa ne vztraja pri tožbi, postopek s sklepom ustavi. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek ustavilo.

K II. točki izreka:

3. Tožeča stranka je v svoji vlogi zahtevala povrnitev stroškov postopka v skladu z Odvetniško tarifo. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Situacijo, ko organ med postopkom izda drug upravni akt ter sodišče s sklepom postopek ustavi, ureja peti odstavek 25. člena ZUS-1. Ta določa, da v primeru, če se postopek ustavi po tretjem odstavku 39. člena navedenega zakona, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, sodišče odloči o stroških postopka po prvem odstavku tega člena. Če pa se postopek ustavi po četrtem odstavku 39. člena, sodišče odloči o stroških postopka po tretjem odstavku tega člena.

4. V obravnavanem primeru je tožena stranka z odločbo, izdano med upravnim sporom, izpodbijano odločbo o določitvi koncesionarja izrekla za nično. Z novo odločbo torej ni bilo dokončno odločeno o pravici tožeče stranke, saj pristojni organ ni vsebinsko odločil o podelitvi koncesije. V takšnem primeru pa se stroški odmerijo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Navedeno stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 158/2014. 5. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je tožeča stranka v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, je v skladu s 3. členom Pravilnika upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285 EUR. Sodna taksa pa bo tožeči stranki vrnjena na podlagi določb Zakona o sodnih taksah (c točka opombe 6.1.) po uradni dolžnosti.

K III. točki izreka:

6. Sodišče je v skladu z določbo 19. člena ZUS-1 vročilo tožbo v odgovor tudi družbi A. d.o.o., ki ji je bila z izpodbijano odločbo na podlagi javnega razpisa podeljena koncesija. V odgovoru na tožbo je prizadeta stranka predlagala zavrnitev tožbe, od tožeče stranke pa je zahtevala povrnitev stroškov postopka.

7. Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 191/2015 se glede vprašanja povrnitve stroškov, ki jih ima prizadeta oseba iz 19. člena ZUS-1 zaradi sodelovanja v postopku, uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Objektivno gledano je tožeča stranka s tožbo uspela (čeprav je bil postopek ustavljen), saj je tožena stranka sama izrekla sporno odločbo za nično, kar posledično pomeni, da o podelitvi koncesije ni odločeno. Glede na navedeno je sodišče zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka na podlagi 154. člena ZPP zavrnilo.