Jedro

Kršitev kazenskega zakona niti pojmovno ni mogoča, če se v pritožbi navaja samo nepopolno izvedeni dokazni postopek kot kršitev te vrste.

Izrek

Pritožba obdolženega V. B. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi V. B. je dolžan plačati 40.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po I. odstavku 146. člena Kazenskega zakonika. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo en mesec zapora in preizkusno dobo enega leta. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 29.500,00 SIT in povprečnina v znesku 40.000,00 SIT. Za ostale stroške je bila napovedana izdaja posebnega sklepa. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec po zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je njeno spremembo ter izdajo oprostilne sodbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. V pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj obrazložena zavrnitev dokaznih predlogov obrambe ne pomeni prekršitve pravice do obrambe. Po veljavnem Zakonu o kazenskem postopku odloča sodišče o dokaznih predlogih upravičencev glede na raziskanost ali neraziskanost dejanskega stanja in pri tem ni vezano na dolžnost izvedbe teh dokazov. Neutemeljena zavrnitev izvedbe potrebnih dokazov bi tako pomenila le nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V tej zadevi pa je odločitev sodišča prve stopnje glede dokaznih predlogov obrambe povsem pravilna. Sicer pa v ugotovljenem dejanskem stanju ni nič oporečnega. Izvedenec sodnomedicinske stroke je podal svoje mnenje na podlagi zdravniške dokumentacije in pri tem ni nič sklepal; zadovoljivo pa je pojasnil tako starost poškodb, kakor tudi način nastanka, še posebej tudi tistih, ki so nastale z izvijačem.Ker je izvedenec izrecno dopustil možnost nastanka teh poškodb brez istočasnega poškodovanja oblačil na hrbtu, je drugačno pritožbeno zatrjevanje v nasprotju s tem dokazom. Sicer pa tudi oškodovanka nikoli ni zatrjevala, da je bilo poškodovano tudi oblačilo. Zato je razumljivo, da te odškodnine ni zahtevala! Tudi datum oškodovanega obiska pri zdravnikih je razčiščen. Res nihče izmed zaslišanih policistov ni potrdil, da je videl oškodovankine poškodbe; priča M. B. pa je vednar izpovedal o oškodovankinem kazanju rok, oba policista pa sta soglasna, da je bilo govora o obisku zdravnika. Sicer pa je tudi priča M. V. potrdil, da je imel obdolženec ob njunem prihodu v rokah izvajač. Za pritožbeno trditev o nujnosti hujših poškodb pri padcih po stopnicah ni prav nobene dokazne opore. Sicer pa so vse poškodbe ocenjene le kot sled poškodbe, ki niti v skupnosti niso dosegle pravne ocene lahke telesne poškodbe. Oškodovankin odškodninski interes v tem kazenskem postopku v zvezi s pritožbeno zatrjevanim njenim dolgom do obdolženca na ugotovljeno dejansko stanje pač ne more imeti prav nobenega vpliva. Sodišče druge stopnje je ocenilo še izrečeno kazensko sankcijo. Mnenja je, da ta ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam in je tako ni mogoče spremeniti v obdolženčevo korist. Po stališču pritožbe naj bi bila kršitev kazenskega prava v nepopolno izvedenem dokaznem postopku, kar pa niti pojmovno ne ustreza tej kršitvi. Sodišče druge stopnje je zato ocenilo te kršitve samo v obsegu uradnega preizkusa, pa jih ni ugotovilo. Glede na obrazloženo pritožbi ni bilo ugoditi. Zaradi neuspeha s pritožbo mora obdolženec plačati povprečnino, ki je edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka in obdolženčevih premoženjskih razmer.