Jedro

Pojem posebno težke invalidnosti je pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem konkretnem primeru. Denarna odškodnina po zakonski določbi tretjega odstavka 201. člena ZOR gre v določbi navedenim svojcem le v tistih izjemno hudih primerih, ko neposredni oškodovanec izgubi bistvene življenjske funkcije v telesni ali duševni sferi in je v celoti ali v velikem obsegu odvisen od oskrbe in pomoči drugih. V konkretnem primeru pri tožničinem sinu ne gre za takšne omejitve na telesnem in tudi na duševnem področju, da bi bil izpolnjen pravni standard posebno težke invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je dolžna tožena stranka plačati odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega, njenega sina S. K., v višini 10.432,32 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2004 dalje ter ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 208,06 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se tožeča stranka po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in sicer napačno uporabo materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepravilno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Povzema, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za odškodnino za nematerialno škodo zaradi duševnih bolečin zaradi hude prizadetosti njenega sina. Odločitev je po navedbi pritožbe zmotna tako materialnopravno kot tudi dejansko. Povzema, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da poškodba, ki jo je utrpel tožničin sin, ki je bil takrat še mladoleten, ni poškodba, ki bi dosegla pravni standard posebno težke invalidnosti, kot izjeme, ki bi utemeljevala oškodovanki prisoditi primerno odškodnino za njeno trpljenje. Meni, da je beseda “pravni standard” boleča in huda pri ocenjevanju tovrstnih odškodnin, je pa prav, da sodišče tudi ob razlagi tovrstne definicije posebno težke invalidnosti ne razlaga zgolj gramatično, po standardih ZPIZ-a z odločbo o izredno težki invalidnosti. Po mnenju pritožbe je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se sklicuje na pravni standard samo opisno, tako da gre za motorične motnje za bodisi nezmožnost gibljivosti ali pa pomanjkanje posameznih udov ali delov telesa. Pravni standard posebno težke prizadetosti in ne zgolj invalidnosti, bi lahko sodišče zavzelo tudi v primeru, kadar je nekdo prizadet v takšnem obsegu in v takšni meji, da ni sposoben samostojnega življenja. Ravno za takšen primer gre v konkretnem primeru, pri čemer je pritožnica prepričana, da v obravnavanem primeru pri njenem sinu, ki je bil ob škodnem dogodku še mladoleten, sedaj pa je že polnoleten, velja govoriti o izredno posebno težki prizadetosti, o prizadetosti tako tožničinega sina, kot tudi posledično tožnice kot matere, ki ob njem in za njega živi in zanj skrbi in seveda tudi zelo trpi. Kakšna je prizadetost tožničinega sina, je sodišče prve stopnje ugotovilo in dovolj korektno povzelo svoje zaključke z ugotavljanjem, da je prizadetost močno vplivala na njegovo osebnost in čustvovanje, da je njegova samopodoba znižana, njegove zmožnosti formiranja socialnih kontaktov minimalne, njegovo lastno vzdrževanje močno omejeno, njegovo čustvovanje depresivno in anksiozno in da pri njemu obstaja velika suicidna ogroženost. V tem delu je ugotovitev pravilna, materialno pravo pa je po mnenju pritožbe zmotno uporabljeno v nadaljevanju, ko sodišče ugotavlja, da to ne predstavlja izgube bistvene življenjske funkcije v duševni sferi, zaradi katere bi popolnoma ali vsaj deloma v velikem obsegu bil odvisen od skrbi in pomoči drugih. Potrebno je to prizadetost videti, izmeriti oziroma občutiti. Desno oko S. K. ostaja odprto, prav tako tudi levo oko, ustne kote premika praktično minimalno oziroma jih sploh ne, motena je mimika, težave ima z govorom, pisavo, obraz je otrdel, naglušen je, boli ga glava, je nespeč, miselno nekoncentriran in razdražljiv. Vse te diagnoze in vse te posledice so nesporne in izkazane z medicinsko dokumentacijo. Takšna prizadetost sicer ni invalidnost po definiciji dosedanje sodne prakse, vendar je takšno prakso potrebno spremeniti in glede na opažanja sodišča, ki je v obrazložitvi tudi opisalo, kar je samo zaznalo v priliki kontakta s S., ob njegovem zasliševanju in ob dejstvu, da nikoli ne bo živel običajno, tako kot živijo njegovi vrstniki, da ne bo očitno nikoli poročen, da ne bo imel družine, saj za samostojno življenje ni sposoben, da bo ves čas živel skupaj z materjo in mati z njim in bo ta ves čas tudi zelo zelo trpela ob pogledu nanj, toliko bolj še ob skupnem staranju obeh. Tudi ostala dejstva, ki jih sodišče sicer ni ugotavljalo, torej, da imel pred nesrečo S. dekle, da je imel prijatelje, da je imel svojo socialno mrežo, vse je v nesreči izgubil, da nima niti prijateljev, nima dekleta, novih stikov ne naveže, a ne zato, ker bi to sam želel, temveč zato, ker za to enostavno ni sposoben. Vse to glede na skupno življenje z materjo tudi mati neposredno doživlja zagotovo bolj kritično, kot on sam, in zagotovo tudi na trenutke bolj prizadeto. Res je isto sodišče že odločalo o podobnem tožbenem zahtevku za M. K., S. očeta in da je bila odločitev o odškodnini negativna, torej zahtevek zavrnjen. V tem primeru pa vendar gre za drugačno razmerje. S. živi z materjo, dnevno se srečujeta in njena bolečina je ob teh številnih, pogostih in vsakodnevnih in nočnih trenutkih tako globoka in trajajoča, da zagotovo ustreza odškodnini v primeru izgube svojega otroka, ki je v trenutku izgube seveda izredno huda in boleča, vendar sčasoma izzveni, za razliko od prizadetosti in duševne bolečine pri tožeči stranki, ki ne bo sčasoma izzvenela, temveč sčasoma postajala vedno hujša in vedno močnejša. To razliko in to primerjavo naj sodišče upošteva v duhu razlage materialnega prava pri ugotavljanju pravnega standarda posebno težke prizadetosti in ne invalidnosti in v takšnem duhu oceni primerno odškodnino. Iz spisovne dokumentacije, zlasti iz opisa poškodb tožničinega sina, neposrednega zaslišanja, lahko višje sodišče samo povzame kriterije in status S. v duhu ocene, ali mati, ki z njim živi, zanj skrbi, ob tem trpi ali ne in ali je to trpljenje lahko ocenljivo s kakršnimkoli denarnim nadomestilom v primerjavi z drugačno duševno prizadetostjo ob drugačnih dogodkih, bodisi smrti ali pa hude invalidnosti, ki se nanaša bolj na motoriko, kot pa na duševno prizadetost. Po mnenju pritožbe je potrebno razlagati prizadetost v celoti in ne samo v obliki invalidnosti in kot takšno glede na vsa medsebojna razmerja življenja, starost in druge oblike čustvene navezanosti, presoja prizadetosti starša oziroma matere v tem primeru in jo delno utemeljevati z upravičenostjo do takšne odškodnine, ki sicer zaradi neprisojenosti, ne zaradi višine, boli bolj, ker se ne priznava njena prizadetost in s tem seveda zatrjevanje, da zaradi tega ni tako močno prizadeta. Kako močno in kako nemočno pride do te prelomnice, je vsekakor v oceni in domeni sodišča, saj tu ni merskih enot, tudi ne definicij in je potrebno zgolj razlago pravnega standarda posebne težke invalidnosti prilagoditi individualni prizadetosti, tako kot se to prilagaja tudi pri nepremoženjski škodi za telesne poškodbe, pri čemer nikoli dva človeka z isto poškodbo ne dobita enake odškodnine, saj nikoli nista enako prizadeta, ne glede na eventualno definicijo ali meritve prizadetosti posameznih okončin ali delov telesa. V tem kontekstu je potrebno tudi presojati to prizadetost in jo seveda širiti v smislu ustrezne prizadetosti in individualizirati vsako poškodbo glede na medsebojna razmerja, življenje in prizadetost, občutljivost, zlasti pa tudi starostne meje. S tem so utemeljeni vsi pritožbeni razlogi, tako dejanskega stanja glede ugotavljanja teže, kakor tudi v pogledu materialnega prava, ob pravilni oceni poškodbe in kršitve določb postopka v smislu izreka, ki nasprotuje spisovni listinski dokumentaciji ter ostalim dokazom, zlasti zaslišanjem tožnice in Sergeja pri ugotavljanju teže poškodbe, saj iz teh listin izhaja bistveno drugače, kot ugotavlja sodišče in je tako sodba protislovna. Pritožnica predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podredno pa, da se sodba razveljavi ter zadeva pošlje v ponovno obravnavo. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega, tožničinega sina, ker je ugotovilo, da ugotovljene omejitve in posledice poškodb, ki jih je tožničin sin, takrat še mladoleten, utrpel v škodnem dogodku - prometni nesreči, ki se je zgodila 2. 4. 2001, ne dosegajo pravnega standarda posebno težke invalidnosti, kot izjeme, pri kateri je mogoče posrednim oškodovancem prisoditi pravično odškodnino za duševno trpljenje, ki ga zaradi posebno težke invalidnosti neposrednega oškodovanca doživljajo.

Sodišče prve stopnje se je glede na to, da se je škodni dogodek zgodil pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ), ob določbi 1060. člena OZ pravilno oprlo na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Po tretjem odstavku 201. člena ZOR lahko sodišče v primeru posebno težke invalidnosti osebe njenemu zakoncu, otrokom in staršem prisodi pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da gre v danem primeru za tožbeni zahtevek posredne oškodovanke, pri čemer je pojem posrednega oškodovanca v odškodninskem pravu izjema, saj se to pravno razmerje med odgovorno osebo in posrednim oškodovancem vzpostavlja preko običajnih meja pravno relevantne vzročne zveze, razlog za to pa je v tako izjemnem obsegu nematerialne škode neposrednega oškodovanca, da je takšen odstop upravičen. Tako mora za utemeljenost tožbenega zahtevka posrednega oškodovanca biti izpolnjen poleg odškodninske odgovornosti odgovorne osebe (oziroma odgovornostne zavarovalnice), obstoja duševnega trpljenja posrednega oškodovanca zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega, neposrednega oškodovanca, tudi pogoj, da je neposredni oškodovanec utrpel posebno težko invalidnost. Kot sicer pravilno ugotavlja tudi pritožba, predstavlja pojem posebno težke invalidnosti pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem konkretnem primeru. Ker je denarna odškodnina za škodo posrednih oškodovancev izjema, ki jo naš pravni red omogoča v primeru smrti ali posebno težke invalidnosti bližnjega, sodna praksa zato pravni standard posebno težke invalidnosti ozko in restriktivno tolmači (1). Denarna odškodnina po navedeni zakonski gre v določbi navedenim svojcem le v tistih izjemno hudih primerih, ko neposredni oškodovanec izgubi bistvene življenjske funkcije v telesni ali duševni sferi in je v celoti ali v velikem obsegu odvisen od oskrbe in pomoči drugih. Sodna praksa je v tem poenotena in je priznala odškodnino iz tega naslova posrednim oškodovancem v izjemnih primerih (2).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru pri tožničinem sinu ne gre za takšne omejitve na telesnem in tudi na duševnem področju, da bi bil izpolnjen pravni standard posebno težke invalidnosti. Pri tem ni odstopilo od sodne prakse (3), česar pritožba niti ne trdi, zavzema pa se, kolikor je pravilno razumeti vsebino pritožbenih navedb v tej smeri, da bi jo bilo potrebno spremeniti in ta pravni standard širše, torej manj restriktivno razlagati. Takšno zavzemanje pa po presoji pritožbenega sodišča glede na gornja že predstavljena materialnopravna izhodišča, ko odškodnina posrednim oškodovancem predstavlja izjemo in terja restriktivni pristop tudi pri interpretaciji pravnega standarda posebno težke invalidnosti neposrednega oškodovanca, tudi glede na obravnavani primer ni utemeljeno.

Ni pritožbeno sporno, da je tožničin sin v škodnem dogodku utrpel naslednje poškodbe: zlom lobanjskega dna in leve senčne kosti, udarnino možganov z otekanjem in s krvavitvijo v levi senčni reženj, krvavitev v srednje uho obojestransko, raztrgano rano na levem uhlju, zlom spodnje čeljustnice desno, zlom leve ključnice in drugega desnega rebra in dodatno še obojestransko okvaro obraznega živca in okvaro srednjega ušesa levo s posledično naglušnostjo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, tudi po zaslišanju tožnice (prim. tč. 11 obrazložitve) in njenega sina (prim. tč 10 obrazložitve), je predvsem opirajoč se na mnenji dveh izvedencev, tako izvedenca prof. dr. M. iz področja nevrologije in izvedenke dr. A. S. iz področja klinične psihologije, ki ju je v bistvenem povzelo v 12. točki obrazložitve in jima pritožba v ničemer ne nasprotuje, prepričljivo in dokazno podprto zaključilo, da ugotovljene omejitve in posledice poškodb tožničinega sina ne dosegajo pravnega standarda posebno težke invalidnosti.

Ob mnenju izvedenca nevrologa je upoštevalo, da je zaradi možganske poškodbe pri tožničinem sinu moteno pisanje, ki je upočasnjeno in krčevito, pisava slabše čitljiva, da nepopolni obrazni gibi predstavljajo manjšo zaščito za oči v neugodnem okolju, zlasti v prahu, vetru, prepihu, zato se mora izogibati daljšemu zadrževanju v takem okolju pri poklicnih ali ljubiteljskih dejavnostih in si pomagati z umetnimi solzami in s ščitnim očesnim mazilom, prizadeta mimika ga ovira pri morebitnih javnih nastopanjih. Sledilo je tudi mnenju izvedenke klinične psihologinje, ki je pri tožničinem sinu ugotovila nevropsihološke deficite kot reaktivno pogojene osebnostne spremembe, ki se kažejo predvsem v prizadetosti izvršilnega sistema, ugotovila je prizadetost kompleksnih komponent pozornostnega sistema, ki so delno vgrajene tudi v anamnestične težave, znižano zmožnost formiranja novih mentalnih strategij, verbalno logično mišljenje je konkretizirano, v novih kompleksnih situacijah je manj učinkovit. Ugotovila je, da je nesreča bistveno posegla v njegovo življenje, poleg sprememb v kognitivni sferi, s katerimi se ne more sprijazniti, vendar ostaja motiviran za šolanje, je prizadeta tudi njegova samopodoba, doživlja se manjvrednega od svojih vrstnikov, v čemer ga utrjuje izguba prijateljskega kroga, dekleta, da zaradi prizadetih obraznih mišic, ob siceršnji introvertiranosti, še manj lahko kaže svoja čustva in se zato sooča s prevelikim obsegom izgub, ki ga ne more obvladati, zato je depresiven, anksiozen, poleg tega nima nujne socialne prijateljske mreže, ki bi mu bila v oporo, zato doživlja brezup in nemoč,vse to pa je generator visoke suicidne ogroženosti. Izvedenka meni, da je za njegovo bodočnost bistvenega pomena razvoj socialno prijateljskega omrežja, saj ga depresivnost in suicidalnost bistveno bolj ogrožata, kot pa kognitivne spremembe. Poudariti pa je tudi njeno ugotovitev, da je kvaliteta njegovega življenja odvisna predvsem od njegovega čustvenega prilagajanja na njegovo sedanje življenje.

Sodišče prve stopnje je tako zlasti opirajoč se tudi na mnenje izvedenke upoštevalo in ni prezrlo deficitov tožničinega sina tudi na duševnem in socialnem področju, kar pritožba posebej poudarja. Vendar je na podlagi objektiviziranih ugotovitev izvedenke pravilno zaključilo, da prizadetost tožničinega sina tudi na teh področjih funkcioniranja ni tolikšna, da bi bil zato popolnoma ali vsaj v veliki meri odvisen od oskrbe in pomoči drugih. Dokazno podprt in prepričljiv je tudi zaključek, da iz mnenja izvedenke klinične psihologinje ne izhaja, da bi tožničin sin sploh ne zmogel navezovati in vzdrževati socialnih in prijateljskih stikov, zato tudi pritožbene navedbe v tej smeri nimajo opore v izvedenih dokazih, zlasti ne v obeh izvedenskih mnenjih, ki jima pritožba sicer ni in tudi pritožbeno ne nasprotuje.

Ob nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bila rehabilitacija tožničinega sina navkljub njegovim težkim poškodbam zelo uspešna, saj tožničin sin lahko samostojno opravlja vse najpomembnejše osnovne življenjske funkcije, hodi, se oblači, lahko govori, piše, sliši, ima pa težave pri zapiranju oči, zaradi pareze obraznih živcev ima prizadeto obrazno mimiko, kar ga ovira pri javnih nastopih, komunikaciji z drugimi, da pri opravljanju osnovnih življenjskih funkcij ni odvisen od pomoči drugih, da se s športom sicer ne more ukvarjati, da pa je po poškodbi uspel nadaljevati in uspešno zaključiti srednjo šolo, pridobiti tudi še nadaljnjo izobrazbo (inženir logistike), opravil pa je tudi poklicno prekvalifikacijo (pomočnik vzgojitelja), da ima tožnik sicer težave pri stalni zaposlitvi, vendar opravlja volontersko delo, kar kaže tudi na sposobnost navezovanja in vzdrževanja socialnih stikov, opravil pa je tudi vozniški izpit, pri čemer teh dejanskih ugotovitev sicer pritožba tudi ne prereka, tudi pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da pri tožničinem sinu ne gre za posebno težko invalidnost v smislu tretjega odstavka 201. člena ZOR.

Ob pritožbenih navedbah, v katerih tožnica še posebej poudarja duševne bolečine, ki jih trpi zaradi omejitev in prikrajšanj ter posledic poškodb njenega sina, je treba poudariti, da je sodišče prve stopnje verjelo tožnici, da ob tem duševno trpi, pri čemer tudi pritožbeno sodišče nima prav nobenega razloga, da bi o tem dvomilo, še zlasti, ker s sinom živita skupaj. Vendar zaradi neizpolnjenega objektivnega pogoja, to je obstoja posebno težke invalidnosti njenega sina v smislu tretjega odstavka 201. člena ZOR, ni izpolnjenih vseh potrebnih materialnopravnih predpostavk za prisojo odškodnine za duševne bolečine iz vtoževanega naslova.

Ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

Pritožba sicer očita sodišču prve stopnje tudi bistveno kršitev postopka, vendar le-te ne konkretizira, kolikor pa je mogoče razbrati iz zadnjega odstavka pritožbe, pa smiselno očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana, saj je sodba sodišča prve stopnje temeljito obrazložena, razlogi so jasni in niso v medsebojnem nasprotju niti niso v nasprotju z izrekom, ugotovljena so vsa potrebna pravno odločilna dejstva, zato sodba omogoča pritožbeni preizkus tako strankam kot tudi pritožbenemu sodišču. Obrazložena stroškovna odločitev sodišča prve stopnje vsebinsko ni pritožbeno izpodbijana. Ker tožeča stranka z zahtevkom ni bila uspešna, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene potrebne pravdne stroške, zato je tudi stroškovna odločitev materialnopravno pravilna.

Ob obrazloženem in ker pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnice moralo zaradi neutemeljenosti zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker pritožnica s pritožbo ni bila uspešna, bo svoje pritožbene stroške morala nositi sama (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 334/2001, II Ips 458/2008. Op. št. (2): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 323/94, II Ips 285/97, II Ips 378/95,II Ips 784/94, II Ips 403/98, II Ips 55/2002, II Ips 418/2006).

Op. št. (3): Prim. npr. tudi sklep VS RS Dor 590/2010.