Jedro

Dejstvo, da teče postopek za spremembo prostorskega načrta in okoliščina, da je bila v obravnavo sprejeta pobuda zavezanke za izvzetje njenih zemljišč iz območja kmetijskih zemljišč, ne predstavljata novega dejstva oziroma novega dokaza, na podlagi katerih bi bila mogoča obnova postopka, v katerem je bila na podlagi 152. člena ZGO-1 izdana odločba gradbenega inšpektorja, ker tožnica za predmetno gradnjo nima gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor zavrgel predlog tožeče stranke, vložen dne 22. 2. 2010, za obnovo postopka, končanega z odločbo Gradbenega inšpektorja, št. 6122-3514/2007-5001 z dne 18. 1. 2008 v zvezi z nelegalno gradnjo stanovanjske hiše in gospodarskega objekta na zemljišču s parc. št. 595/3 k.o. …. S to odločbo je bilo tožnici naloženo, da ustavi gradnjo stanovanjske hiše tlorisnih izmer 7 x 4,48 m + 2,5 x 3,95 m in gospodarskega objekta tlorisnih izmer 4,9 m x 3,08 m na zemljišču s parc. št. 595/3 k.o. …. Naloženo ji je bilo, da obravnavana objekta odstrani v roku enega leta po prejemu te odločbe ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje. S 3. točko navedene odločbe so bile za obravnavana nelegalna objekta izrečene prepovedi po prvem odstavku 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). S 4. točko je bila tožeča stranka opozorjena, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke izreka odločbe začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah. Ta odločba je bila tožnici vročena 22. 1. 2008 in je postala pravnomočna 1. 2. 2008 ter izvršljiva 23. 1. 2009. Tožnica je vložila zahtevo za obnovo postopka zaradi postopka spremembe občinskega prostorskega načrta, ki je še v teku in od katerega pričakuje predlagane spremembe prostorske rabe na zemljišču s parc. št. 595/3 k.o. …, na katerem sta zgrajena obravnavana nelegalna objekta, kar bi omogočilo legalizacijo objektov. Prvostopni organ ugotavlja, da je gradbeni inšpektor odločbo z dne 18. 1. 2008 izdal v skladu s 152. členom ZGO-1 na osnovi dejstva, da za predmetno gradnjo tožnica nima gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da gre za nelegalno gradnjo po točki 12.1. 2. člena ZGO-1. Zahtevo za obnovo postopka tožeča stranka opira na postopek za spremembo občinskega prostorskega načrta, ki je še v teku in od katerega šele pričakuje predlagane spremembe prostorske rabe na zemljišču s parc. št. 595/3 k.o. …, na katerem sta zgrajena obravnavana nelegalna objekta. Ta okoliščina pa ni razlog za obnovo postopka po 260. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prav tako ne more biti razlog za obnovo postopka navedba tožeče stranke, da bi z odstranitvijo nelegalnih objektov nastala za tožnico večja nepopravljiva škoda, saj je odstranitev objektov posledica nezakonite gradnje. Ker niso izkazane okoliščine za obnovo postopka, končanega z odločbo gradbenega inšpektorja z dne 18. 1. 2008, je prvostopni organ zahtevo tožeče stranke v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP zavrgel. Tožnica se je zoper ta sklep pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor pa je z odločbo št. 0612-63/2011-3 z dne 20. 10. 2011 njeno pritožbo zavrnilo. Drugostopni organ ugotavlja, da je tožnica navajala, da je poslala pobudo za spremembo občinskih predpisov dne 30. 11. 2007, na svojo pobudo pa je prejela obvestilo o stanju postopka dne 10. 2. 2010 in na tej podlagi predlagala obnovo postopka. Drugostopni organ ocenjuje, da je prvostopni organ izpodbijano odločbo pravilno izdal na podlagi drugega ostavka 267. člena ZUP. Tudi drugostopni organ ugotavlja, da tožnica ni navedla okoliščin, ki so lahko podlaga za obnovo postopka. Postopek sprejemanja prostorskega načrta občine in pričakovana sprememba namembnosti zemljišča namreč niso nova dejstva in novi dokazi, ki bi mogli pripeljati do drugačne odločitve. Gre za neko s strani predlagateljice pričakovano bodoče stanje, kar pa ni obnovitveni razlog. Prav tako ni obnovitveni razlog zatrjevana škoda zaradi rušitve objektov. Obnovitveni razlogi so samo tisti, ki jih navaja prvi odstavek 260. člena ZUP, tožnica pa obstoja nobenega od teh pogojev ni izkazala.

Tožeča stranka tudi v tožbi vztraja pri svoji trditvi, da okoliščina, da v zvezi s predmetnim zemljiščem teče postopek spremembe prostorskih načrtov, ki bodo omogočili legalizacijo spornih objektov predstavlja razlog za obnovo postopka po 260. členu ZUP. V nadaljevanju tožeča stranka opisuje okoliščine predmetne gradnje in dejstvo, da je tožeča stranka šele po nakupu nepremičnine izvedela, da bi naj kupila črno gradnjo. Zatrjuje, da njeni objekti niso črna gradnja, saj je bil prvi objekt postavljen najkasneje v letu 1966. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli obnovo postopka. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Iz predloženega spisa izhaja, da je tožeča stranka dne 23. 2. 2010 vložila predlog za obnovo postopka, končanega z zgoraj navedeno inšpekcijsko odločbo. V predlogu navaja, da je tožnica predlagala spremembo načrta in izvzem predmetnih zemljišč iz območja kmetijskih zemljišč ter uvrstitev tega območja v območje za legalno gradnjo. Občinska uprava Mestne občine Ptuj je tožnico dne 9. 2. 2010 obvestila, da je bila njena pobuda sprejeta v obravnavo med postopkom priprave občinskega prostorskega načrta Mestne občine Ptuj, ki pa je še v teku in sicer v fazi priprave osnutka. Tožeča stranka navaja, da glede na navedeno izjavo občinske uprave v skladu s 1. točko 260. člena ZUP predlaga nov dokaz, in sicer v zvezi z dejstvom, da pri Mestni občini Ptuj teče postopek za spremembo prostorskega načrta, v obravnavo pa je bila sprejeta tudi pobuda zavezanke za izvzem njenih zemljišč iz območja kmetijskih zemljišč. Tožeča stranka meni, da so s tem izkazani pogoji za obnovo postopka.

Tožeča stranka je torej vložila predlog za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Stranka lahko predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze (1. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). Po preteku treh let od dokončnosti odločb se obnova postopka ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti (četrti odstavek 263. člena ZUP). Stranka mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP). Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP).

Tudi po presoji sodišča dejstvo, da teče postopek za spremembo prostorskega načrta in okoliščina, da je bila v obravnavo sprejeta pobuda zavezanke za izvzem njenih zemljišč iz območja kmetijskih zemljišč, ne predstavljata novega dejstva oziroma novega dokaza, na podlagi katerih bi bila mogoča obnova postopka, v katerem je bila na podlagi 152. člena ZGO-1 izdana odločba gradbenega inšpektorja, ker tožnica za predmetno gradnjo nima gradbenega dovoljenja. Gradbeno dovoljenje bi moralo biti izdano že pred začetkom gradnje, okoliščina ali je v teku postopek za spremembo prostorskega akta, ki bi omogočil pridobitev gradbenega dovoljenja, pa na odločitev nima nobenega vpliva.

Po obrazloženem se sodišče strinja z ugotovitvami upravnih organov, da tožeča stranka okoliščin, na podlagi katerih bi bila mogoča obnova postopka, ni verjetno izkazala, zato je odločitev, da se predlog za obnovo postopka zavrže pravilna (drugi dostavek 267. člena ZUP). Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.