Jedro

V postopku so bile pravilno uporabljene določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž, saj je bilo ugotovljeno, da so kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji pri ugotavljanju dejstva, da se tožničin oče ne šteje za jugoslovanskega državljana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.6.2001. Z njo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo in potrdila odločbo Sektorja za upravne notranje zadeve Upravne enote Ljubljana z dne 11.12.2000, s katero je ta organ ugotovil, da se A.A., rojen 11.11.1892 v Ljubljani, od 28.8.1945 do svoje smrti, dne 7.3.1977, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, ni štel za slovenskega in jugoslovanskega državljana.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva pokojnega A.A., kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker zatrjevani denacionalizacijski upravičenec ni bil vpisan v evidenco jugoslovanskega državljanstva. Tožena stranka je pravilno uporabila določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž - Uradni list ZFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48, 105/48). V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožničin pravni prednik oseba nemške narodnosti. Njegovo pripadnost nemški narodnosti dokazuje arhivsko gradivo, ki se nahaja v upravnem spisu. Članstvo v Kulturbundu in dejstvo, da je zabeležen v izpisu Nemcev iz ljudskega popisa z dne 31.7.1941, je zadostna podlaga za zaključek tožene stranke, da je bil A.A. oseba nemške narodnosti. Zavrača tožbeni ugovor, da naj bi bila vprašljiva verodostojnost dokumentov o članstvu v Kulturbundu. Pravilna je ocena tožene stranke, ki je štela kot verodostojen dokaz arhivske podatke, in sicer popis Nemcev iz Ljudskega popisa z dne 31.7.1941, kjer je tožničin pravni prednik zabeležen pod kot oseba nemške narodnosti ter podatke, iz katerih izhaja, da je bil član Kulturbunda. Če je tožnica menila, da takšni dokazi niso verodostojni, je imela možnost, da neverodostojnost teh podatkov dokaže, torej predloži nasprotne dokaze, ki bi kazali na to, da njen pravni prednik ni bil član Kulturbunda ter oseba nemške narodnosti. Nesporno je tudi, da je A.A. ob uveljavitvi novele 2. odstavka 35. člena ZDrž na dan 4.12.1948 živel v tujini. Za presojo tega zakonskega pogoja je irelevantno, zakaj je oseba zapustila ozemlje Slovenije oziroma Jugoslavije, saj je pravno relevantna le okoliščina, ali se je ob uveljavitvi novele nahajala na ozemlju oziroma izven ozemlja FLR Jugoslavije. Tožnici je bila v postopku dana tudi možnost dokazovanja lojalnosti njegovega pravnega prednika, oziroma da domneva nelojalnosti ne obstaja, vendar tožnica ni ponudila navedb in dokazov, ki bi izpodbijali ugotovitve tožene stranke in izkazovali lojalnost A.A. V upravnem postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da so kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji pri ugotavljanju dejstva, da se A.A. ne šteje za jugoslovanskega državljana, zato je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zavrača tudi tožničine ugovore, ki se nanašajo na retroaktivno uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž in povzema stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe glede jugoslovanskega državljanstva njenega očeta grofa A.A. Ko se je oče nahajal v zaporu, je bil še vedno jugoslovanski državljan. Očeta in mater je tedanja oblast šele v novembru 1945 strpala v živinske vagone in jih skupaj z drugimi deportirala izven naših meja na Madžarsko ter jih tam predala ruskim vojakom. Zato zanj ne more retroaktivno veljati določilo novele ZDrž z dne 4.12.1948. Neumestno je stališče, da naj bi bilo irelevantno, na kakšen način in zakaj je oče prišel v inozemstvo, ker je to bistveni element njegovega doživljanja po krivdi prejšnje oblasti. Da je bil A.A. jugoslovanski državljan, izhaja tudi iz zaplembenih odločb zaplembne komisije. Izpodbijana sodba ji očita, češ da ni ponudila dokazov o lojalnosti svojega očeta. Niti izpodbijana sodba niti prejšnji postopki niso ničesar prikazali v smeri nelojalnosti in zato tudi ni imela razloga, da bi dokazovala pošteno in lojalno vedenje svojega očeta. Poleg tega je ta postopek vmesni postopek med postopkom za denacionalizacijo, ki pa se vleče že celo desetletje in medtem so seveda priče, ki bi lahko iz lastnega vedenja potrdile, da je bil pokojni A. lojalen napram slovenstvu, že vse pomrle. Tožnica ima na razpolago samo še eno pričo, in to je njena bivša sošolka in sedaj tudi njena svakinja N.N., poročena A. Tej priči so popolnoma znane vse domače razmere. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS zasliši navedeno pričo ter pribavi iz sodnega arhiva kazenska spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani in Javnega tožilstva in na podlagi izvedenih dokazov ugodi pritožbenemu predlogu, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in temelji na zakonu, za svojo odločitev pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge.

Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka sta se v obravnavani zadevi pravilno sklicevala na določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen. V postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, za kar gre v tem primeru, je treba ugotavljati državljanstvo osebe, ki ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu (3. odstavek 63. člena ZDen) po predpisih o državljanstvu, ki so veljali od rojstva te osebe do dne, ko se ugotavlja njeno državljanstvo oziroma do njene smrti. V obravnavanem primeru to pomeni tudi uporabo določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž. Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, če so na dan uveljavitve novele zakona (Uradni list FLRJ, št.. 105/48), to je 4.12.1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. To pa pomeni, da osebe, za katere je ugotovljeno, da kumulativno izpolnjujejo vse tri navedene pogoje, niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožničin oče A.A. nemške narodnosti in je na dan 4.12.1948 živel v tujini. Njegovo pripadnost nemški narodnosti dokazuje arhivsko gradivo, ki se nahaja v upravnem spisu. Članstvo v Kulturbundu je razvidno iz arhivskega podatka, popisa Nemcev iz ljudskega popisa z dne 31.7.1941, kjer je A.A. zabeležen kot oseba nemške narodnosti.

Po presoji pritožbenega sodišča so tožničini pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na tretji pogoj iz 2. odstavka 35. člena Zdrž, na domnevo o nelojalnosti, neutemeljeni. Te je že kot tožbene ugovore pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnica imela možnost navajanja dejstev in okoliščin ter predlaganja dokazov, s katerimi bi izpodbijala zakonsko domnevo o nelojalnosti, oziroma dokazovala lojalnost njenega očeta. Vendar se tožnica na poziv upravnega organa prve stopnje ni odzvala in ni ponudila dokazov, ki bi izpričevali lojalnost njenega očeta oziroma ni dokazala obstoja drugih okoliščin, ki bi nasprotovali domnevi nelojalnosti. Tožnica, na kateri je dokazno breme, se tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je lahko uspešna le, če ponudi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost ali pa bi morala dokazati obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Na tej podlagi je prvostopno sodišče sprejelo pravilno odločitev.

Po določbi 1. odstavka 71. člena ZUS sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. Tožnica je bila preko svoje tedanje pooblaščenke s strani upravnega organa prve stopnje z dopisom z dne 27.7.2000 seznanjena z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je bil A.A. nemške narodnosti in da je od novembra 1945 dalje živel v tujini. Na vabilo, da upravnemu organu predloži navedbe in dokaze o ravnanju svojega pravnega prednika, ki izpričujejo lojalnost ali dokaze, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti, se tožnica ni odzvala. Tudi v pritožbi zoper prvostopno upravno odločbo in tudi v tožbi zoper izpodbijano odločbo tožene stranke tožnica ni predlagala, da se kot priča zasliši N.N. Izvedbo navedenega dokaza predlaga šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ker ni izkazala, da tega brez svoje krivde ni mogla predlagati že prej v upravnem postopku oziroma pred sodiščem prve stopnje, navedenega dokaznega predloga vrhovno sodišče ni sprejelo ( 1. odstavka 71. člena ZUS).

Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.