Jedro

Tožena stranka je zaradi zmanjšanja obiskovalcev in slabših poslovnih rezultatov v prvih mesecih leta 2012 reorganizirala delo, in sicer je tožnikovo delo delovnega mesta nadzornika iger prerazporedila na preostale zaposlene, kasneje pa je del nalog tega delovnega mesta prenesla tudi na zunanjo sodelavko, ki je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o opravljanju poslovnih storitev. Ker je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 88. čena ZDR, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Tožnik je zahteval izplačilo 107 nadur, ki jih je opravil v spornem obdobju. Sodišču je predložil evidenco mesečno opravljenih ur, v kateri je upošteval tudi dneve, ko je koristil letni dopust. Sodišču je predlagal, da od tožene stranke pridobi mesečne obračune plač. Za odločitev o zahtevku za plačilo nadur bi bilo potrebno raziskati, ali manko ur v posameznih mesecih dejansko predstavlja koriščenje letnega dopusta. Sodišče prve stopnje bi moralo pri primerjavi mesečne delovne obveznosti in dejansko opravljenih ur upoštevati tudi letni dopust oziroma dneve, ko ga je tožnik koristil. Navedeno bi lahko sodišče ugotovilo z vpogledom v obračune plač za tožnika, pri čemer je tožnik predlagal, da tožena stranka sama predloži obračune plač zanj. Sodišče je nepravilno štelo, da bi obračune tožnikovih plač potrebovalo le za ugotavljanje višine. Ker je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani dopolnilno sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi zoper dopolnilno sodbo se ugodi in se dopolnilna sodba razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču I. stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe zoper sodbo, medtem ko so stroški pritožbe zoper dopolnilno sodbo nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2010 iz poslovnega razloga neutemeljena in nezakonita; da delovno razmerje tožnika na podlagi te pogodbe še vedno traja in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz dela, kot da je bil tožnik na delu tudi od 6. 3. 2012 dalje; da mu je tožena stranka dolžna plačati plačo za marec 2012 v znesku 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2012 do plačila, in plače za naslednje mesece v tej višini, razen za februar 2013, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v naslednjem mesecu.

2. Z izpodbijano dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova neizplačanih nadur plačati znesek 1.070,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2012 do plačila in na izplačani znesek plačati davke in prispevke. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 673,32 EUR v roku 8 dni.

3. Zoper sodbo in dopolnilno sodbo se z ločenima pritožbama iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V pritožbi zoper sodbo navaja, da mu je sodišče onemogočilo ugotavljanje relevantnih okoliščin, ker je ponovno zavrnilo njegov predlog o pridobitvi evidenc vstopa v delovni prostor in evidence videonadzora ter imenovanje izvedencev. Sodišče se ni opredelilo do zahtevka z dne 19. 3. 2012, s katerim je od tožene stranke zahteval konkretne podatke, ki so opravičevali odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka konkretnih navedb o t.i. slabih finančnih rezultatih ni navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je to podala šele na poziv sodišča tekom sodnega postopka. Predložila je poročilo za leto 2011, ki v času odpovedi še ni obstajalo, zato ni moglo biti podlaga za odločitev in tudi ne bi smelo šteti kot dokaz. Prav tako kot dokaz ne bi smela šteti bilanca z dne 30. 9. 2012, na katero se sklicuje sodišče. Bilanca sicer ne daje podlage za sklepanje o slabih poslovnih rezultatih. Letno poročilo ne potrjuje izpovedi direktorja tožene stranke, zato bi ga sodišče moralo pozvati, naj poda ustrezne listinske dokaze. Če sodišče ni imenovalo izvedenca finančne stroke, bi moralo samo opraviti izračun upada prometa in ne le slediti izpovedi direktorja. Dejansko stanje v zvezi s tem je zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Sodišče je tožnika omejilo pri postavljanju vprašanj direktorju tožene stranke glede pojasnil poslovnih rezultatov in izvedenih organizacijskih sprememb, in mu tako odvzelo možnost dokazovanja okoliščin, ki izključujejo zakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Vprašanje smotrnosti odločitev delodajalca je potrebno razmejiti od zlorabe instituta odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga. Sodišče bi s pridobitvijo podatkov avdiovideo nadzora ugotovilo, ali sta A.A. in B.B. opravljala delo nadzornika iger. Iz spisa inšpekcijskega nadzora Ministrstva za finance Republike Slovenije izhaja, da je bil A.A. evidentiran kot nadzornik iger šestkrat v času med 24. 3. in 2. 4. 2012. Ni pomembno, kako se je ta delavec zaposlil, dejstvo je, da je opravljal dela nadzornika iger. To pa izpodbije zatrjevanje tožene stranke o izvajanju in organizaciji dela. Sodišče je izpostavilo, da A.A. v marcu 2012 ni zabeležen v razporedu dela, čeprav je bil evidentiran v knjigi nadzora. Sodišče je nekritično ugotovilo, da je tožena stranka »očitno napačno navajala«, da je bilo mogoče vse delovne naloge v okviru delovnega mesta nadzornik iger opraviti z dvema zaposlenima. Tožniku ni dovolilo pridobiti kopije evidence prisotnosti in razporeda dela z inšpekcijskega spisa. A.A. ni opravljal del blagajnika, kamor je bil razporejen, temveč je bil razporejen za opravljanje del nadzornika iger in jih je tudi opravljal. V zvezi s tem se sodišče ni opredelilo. Tožnik ne more sprejeti obrazložitve sodišča, da delo A.A. nima povezave z odpovedjo tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni dokazala spremembe v organizaciji dela. Navajala je neresnične podatke, saj je A.A. delal kot nadzornik iger in v zvezi s čimer je pritožbeno sodišče v prejšnjem sojenju izpostavilo, da to ni bilo raziskano. Zaradi inšpekcijskega nadzora je tožena stranka knjigo nadzora vodila tako, da je prikrivala dejansko stanje, kar bi lahko pokazal sistem C. Tudi za B.B. iz knjig nadzora izhaja, da je opravljala delo nadzornika iger že v mesecu avgustu 2012. Direktor tožene stranke je zamolčal podatek, da je v naslednjem letu ta delavka opravljala le delo nadzornika iger. Licenco je pridobila pri toženi stranki, potem ko je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, torej zaradi njegove nadomestitve. Očitno je, da je to delavko potrebno obravnavati kot delavko, ki naj bi opravljala delo nadzornika iger, zato sodišče ne more izključiti fiktivnosti odpovednega razloga. Sodišče je presojalo utemeljenost odpovednega razloga za čas, ko je prišlo do odpovedi, in ne kasneje. Razloge je ugotavljalo s podatki, ki so nastali po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ni pa upoštevalo tožnikovih podatkov, ki so dokazovali fiktivnost odpovednega razloga. Tožena stranka že s štirimi zaposlenimi delavci z licenco težko organizira delo. Tudi če zagotavlja izpolnjevanje pogojev z reorganizacijo dela, to ne zmanjša stroškov dela, saj mora plačati nadure. Kršitev predpisov s področja iger na srečo in delovnopravne zakonodaje pa lahko vpliva na presojo zakonitosti odpovedi. Tožena stranka je sicer že v letnem poročilu 2011 predvidela širjenje dejavnosti in novo zaposlovanje. Tožnik se pritožuje tudi zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo plače za čas do 24. 10. 2014. Sodišče je navajalo, da je bil zahtevek postavljen prepozno, a je nato meritorno odločilo o zadevi.

5. V pritožbi zoper dopolnilno sodbo tožnik navaja, da je zavrnitev tožbenega zahtevka za izplačilo nadur vsaj preuranjena. Sodišče ni pravilno ugotovilo, da tožnik v zbiru opravljenih nadur ni upošteval manjka ur. Tožnikov izračun upošteva opravljeno delo in obračunan dopust. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik koristil letni dopust, del dopusta pa je bil neizkoriščen. Sicer pa tožena stranka ni oporekala prikazu opravljenih nadur. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika, da se od tožene stranke pridobi obračun njegovih plač. V kolikor se je odločilo, da bo samo opravilo izračun opravljenega dela, pa ne more mimo letnega dopusta. Tožena stranka manjka ur do leta 2012 ni upoštevala kot tudi ni izplačevala neizkoriščenega dopusta. Tega pa ne gre obravnavati v breme delavca. Prav tako ni pravilna odločitev o stroških postopka, saj bi sodišče moralo upoštevati višino zahtevka 1.070 EUR, sicer pa s tem delom zahtevka niso nastali dodatni stroški ali zastoji v postopku.

6. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper dopolnilno sodbo pa je utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Pritožba zoper dopolnilno sodbo pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zato se je v tem delu ni dalo preizkusiti. Je pa sodišče prve stopnje pri odločanju o dopolnilni sodbi zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

8. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo dokaza za pridobitev evidenc vstopa v delovni prostor družbe C. d. o. o. in evidence videonadzora ter predlog za postavitev izvedenca. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je v izpodbijani sodbi navedlo, katere dokaze je izvedlo in katerih ne, zavrnitev dokazov pa je podrobno in jasno obrazložilo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bi bilo izvajanje dodatnih dokazov neracionalno, saj je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno za odločitev. Dejstvo, da je delo nadzornika iger od avgusta 2012 opravljala B.B. in v marcu in aprilu nekajkrat tudi A.A., je razvidno iz drugih dokazov (knjiga nadzora in knjiga avdio video nadzora). Nenazadnje tega, da sta pri toženi stranki delo nadzornika iger opravljala navedeni dve osebi, ne zanika niti tožena stranka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo dokazni predlog za pridobitev evidenc vstopa v delovni prostor in videonadzora. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki naj bi ugotavljal strukturo prihodkov in odhodkov v letu 2011. Obstoj slabšega poslovanja v letu 2011 je namreč ugotovilo na podlagi drugih dokazov (zaslišanje prič, bilanca in letno poročilo za leto 2011). Te je pravilno povzelo, ocenilo in tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede poslovanja tožene stranke v letu 2011. Na pravilnost odločitve, da se zavrne dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, ne vpliva niti dejstvo, da je sodišče tožnika že pozvalo k založitvi predujma za postavitev izvedenca. Sodišče je namreč tekom dokaznega postopka na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo obstoj slabšega poslovanja, zato je pravilno ocenilo, da postavitev izvedenca v zvezi s tem ni potrebna. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje z omejitvijo postavljanja vprašanj direktorju odvzelo možnost dokazovanja okoliščin o nezakonitosti izpodbijane odpovedi. Sodišče prve stopnje namreč utemeljeno ni dovolilo tistih vprašanj, ki so bila postavljena izven trditvene podlage ali niso relevantna za odločitev v tem sporu. Pravilno pa je postopalo tudi, ko tožniku ni dovolilo pridobiti kopije evidence prisotnosti in razporeda dela z inšpekcijskega spisa, saj gre za podatke zaupne narave (podatki, ki pomenijo osebne podatke oziroma bi lahko toženi stranki nastala škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba).

9. V izpodbijani sodbi tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh okoliščin, relevantnih za odločitev v tej zadevi, svojo odločitev pa je zadostno obrazložilo. Za odločitev v tej zadevi ni bistvenega pomena tožnikov dopis z dne 19. 3. 2012, s katerim naj bi od tožene stranke zahteval konkretne podatke, ki so opravičevali podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik niti ni dokazal, da je dopis toženi stranki dejansko poslal, sicer pa ta dopis ne more imeti pravnih posledic, saj se zakonitost odpovedi in utemeljenost v njej zatrjevanih razlogov presoja v tem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo tudi do tega, da je bil A.A. razporejen na dela nadzornika iger in jih je opravljal. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

10. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 3. 2012, ki ji jo je tožena stranka podala na podlagi 1. alinee prvega odstavka 88. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008), ki določa, da lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

11. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločilo že tretjič. S sodbo opr. št. Pd 70/2012 z dne 23. 5. 2013 je ugotovilo nezakonitost tožniku podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Ugodilo pa je tudi zahtevku za izplačilo plačila za nadurno delo. Po vloženih pritožbah obeh strank je pritožbeno sodišče navedeno sodbo sodišča prve stopnje s sklepom opr. št. Pdp 798/2013 z dne 5. 2. 2014 razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem sojenju je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je na podlagi pritožbe tožnika tako odločitev s sodbo opr. št. Pdp 928/2014 z dne 11. 12. 2014 ponovno razveljavilo. V novem sojenju sta bili izdani izpodbijani sodbi, s katerima je sodišče prve stopnje presodilo, da je presojana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Ugotovilo je, da je bil pri toženi stranki podan utemeljen poslovni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela po obstoječi pogodbi o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi, zahtevano reintegracijo in reparacijo je zavrnilo, prav tako je z dopolnilno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo nadur.

K pritožbi zoper sodbo:

12. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na samo odpoved in o čemer je bilo odločeno z (glavno) sodbo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

13. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 88. člena ZDR delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR.

14. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 3. 2012 med drugim izhaja, da je zaradi upada poslovanja tožene stranke prišlo do slabih poslovnih rezultatov in da je delodajalec beležil konstanten upad prometa in da so beležena vplačila v letu 2011 do oktobra 2011 bila za več kot petino manjša kot leto poprej, primerjalno za daljše obdobje pa je bil upad prometa še večji. Iz odpovedi nadalje izhaja, da je delodajalec zaradi slabih tržnih razmer, slabih poslovnih rezultatov in upada poslovanja igralnega salona D. (v katerem je delal tožnik) reorganiziral zaposlitveno strukturo, zaradi česar je pri njem prenehala potreba za opravljanje dela na delovnem mestu nadzornik iger. Tožena stranka je sicer v odpovedi navedla, da se to delovno mesto ukinja, a je tekom sodnega postopka pojasnila, da je šlo le za zmanjšanje števila delavcev na tem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je tako razlago utemeljeno sprejelo in pojasnilo, da je stranka izraz ukinitev delovnega mesta uporabila laično ter da se s tem ne uveljavlja drug odpovedni razlog v sodnem postopku.

15. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek in ugotovilo, da je zaradi zmanjšanja obiskovalcev in slabših poslovnih rezultatov pri toženi stranki v prvih mesecih leta 2012 obstajal utemeljen razlog za reorganizacijo dela. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da se za odpovedni razlog ne bi smela uporabiti letno poročilo in bilanca za leto 2011, ki sta datirana s kasnejšim datumom. Res ima letno poročilo datum 25. 4. 2012, kar je kasnejši datum kot datum odpovedi tožniku (8. 3. 2012), a kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, ima delodajalec pristojnost sprejeti poslovne odločitve tudi na podlagi drugačnih zaznav slabšega poslovanja ali upada prometa storitev in prihodkov. Upad gostov in letni promet so opazili tudi zaposleni, letno poročilo in bilanca pa sta le dodaten dokaz za zatrjevani poslovni razlog. Tako iz letnega poročila kot iz bilance za leto 2011 (z dne 25. 10. 2012) izhaja, da je tožena stranka leto 2011 zaključila z izgubo, in sicer v višini 36.286,00 EUR. Ni pravilna pritožbena navedba, da tožena stranka v odpovedi ni podala konkretnih navedb o slabih finančnih rezultatih, saj je tožena stranka razloge za odpoved navedla že v sami odpovedi in jih po oceni pritožbenega sodišča tudi zadostno obrazložila.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je po odpovedi tožniku njegovo delo delovnega mesta nadzornika iger tožena stranka prerazporedila na preostale tri nadzornike in na direktorja E.E., od avgusta 2012 pa je to delo občasno opravljala tudi B.B., kar vse izhaja iz knjige nadzora. Iz te knjige izhaja, da je B.B. dela internega nadzornika opravljala na dan 13. 8. 2012, in ne na dan 27. 11. 2012, kot je to pomotoma zapisalo sodišče prve stopnje. Navedena ugotovitev pa na pravilen zaključek sodišča prve stopnje ne vpliva. B.B. je namreč z delom pri toženi stranki pričela v drugi polovici leta 2012, pri čemer je le občasno opravljala tudi dela internega nadzornika. Obstoj zatrjevanih poslovnih razlogov se presoja v času odpovedi, ki je bila tožniku podana v začetku marca 2012, kar je sodišče prve stopnje storilo. Takrat je tožena stranka tožnikovo delo prerazporedila na preostale tri nadzornike in direktorja E.E. Če se je tožena stranka kasneje, čez pol leta odločila, da bo del nalog tega delovnega mesta opravljala tudi zunanja sodelavka, ki je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o opravljanju poslovnih storitev, je to poslovna odločitev delodajalca, v katero se sodišče ne more spuščati. Za odločitev v tej zadevi pa so še manj relevantne pritožbene navedbe, da je ta delavka v letu 2013 opravljala izključno delo nadzornika iger. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se z reorganizacijo dela ne zmanjša stroškov dela. Kot navedeno, sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, saj je ta povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa, seveda ob spoštovanju prepovedi diskriminacije.

17. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi zaposlitve A.A. ne gre za fiktivnost podane odpovedi tožniku. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka dne 5. 3. 2012 v sodnem sporu zaradi izredne odpovedi A.A. sklenila sodno poravnavo, na podlagi katere se je ta zaposlil na delovnem mestu kontrolor blagajnik. Nesporno je, da te zaposlitve ne gre šteti za novo zaposlitev in da je ta ponovna zaposlitev A.A. slučajno sovpadala z odpovedjo tožniku. Tožena stranka je v času od 24. 3. 2012 - 2. 4. 2012 delo res organizirala tako, da je A.A. delal kot nadzornik iger, čeprav za to ni imel potrebne licence in kar je ugotovil tudi inšpektor v inšpekcijskem pregledu dne 2. 4. 2012, navedeno pa izhaja tudi iz knjige nadzora. S tem je tožena stranka res kršila Zakon o igrah na srečo in Pravilnik o licencah za delo v dejavnosti prirejanja posebnih iger na srečo, kar pa za odločitev v tej zadevi ni odločilno, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Kot navedeno, sodišče ni pristojno presojati poslovnih odločitev delodajalca, in če se je delodajalec odločil, da bo kratek čas delo nadzornika iger opravljeno s kršitvami področnih predpisov, ki urejajo igre na srečo, to na zakonitost odpovedi, ki je bila podana tožniku, ne vpliva. Upoštevati je potrebno, da je tožena stranka tako „rešitev“ uporabila le za dober teden (od 24. 3. 2012 do 2. 4. 2012), saj po tem datumu, ko je bil opravljen tudi inšpekcijski pregled, A.A. ni več vpisan v knjigi nadzora kot nadzornik iger. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka zaradi inšpekcijskega nadzora prikrivala, kdo dejansko opravlja ta dela in zaradi česar bi bilo potrebno vpogledati v sistem C. V primeru ponovnega inšpekcijskega nadzora namreč sam vpis v knjigo nadzora ne bi bil relevanten, če bi se vpisoval drug nadzornik, kot je tisti dan dejansko bil v igralnem salonu. Sicer pa se tisti delavec, ki opravlja nadzor, sam vpiše v knjigo nadzora. Vsak ima svoj način pisave in že laično se da oceniti, da je E.E. vedno vpisan z isto pisavo. V zvezi z delom B.B. pa tožena stranka ni ničesar prikrivala, saj je direktor sam izpovedal, da je ta dela občasno opravljala tudi ta delavka, to pa izhaja tudi iz knjige nadzora.

18. Tožena stranka je tako dokazala obstoj poslovnega razloga (slabši poslovni rezultati in reorganizacija dela), zato je izpodbijana odpoved zakonita. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi (v zvezi z odpovedjo iz poslovnih razlogov in zahtevano reparacijo in reintegracijo) je materialnopravno pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

K pritožbi zoper dopolnilno sodbo:

19. Tožnik je zahteval tudi izplačilo 107 nadur, ki jih je opravil v času od maja 2009 do februarja 2012. Sodišču je predložil svojo evidenco mesečno opravljenih ur, v kateri je, kot je zatrdil, upošteval tudi dneve, ko je koristil letni dopust. Sodišču je predlagal, da od tožene stranke pridobi mesečne obračune plač. Sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi primerjave tožnikove evidence o opravljenih urah in zbirnika ur za čas od septembra 2011 do januarja 2012. Po oceni pritožbenega sodišča je za odločitev o tem zahtevku potrebno raziskati, ali manjko ur v posameznih mesecih dejansko predstavlja koriščenje letnega dopusta, kot to zatrjuje tožnik. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da bi sodišče pri primerjavi mesečne delovne obveznosti in dejansko opravljenih ur (ki jih je ugotavljalo po tožnikovi evidenci ur in knjigi nadzora) moralo upoštevati tudi letni dopust oziroma dneve, ko ga je tožnik koristil. Navedeno pa bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo ravno z vpogledom v obračune plač za tožnika, pri čemer je tožnik predlagal, da tožena stranka sama predloži obračune plač zanj. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da bi obračune tožnikovih plač potrebovalo le za ugotavljanje višine. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče skladno s 355. členom razveljavilo izpodbijano dopolnilno sodbo, saj je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zadevo v tem obsegu je vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V novem sojenju naj sodišče dopolni dokazni postopek in pridobi mesečne obračune plač za tožnika.

20. Zaradi razveljavitve dopolnilne sodbe je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, ki je odvisna od uspeha strank v postopku. V zvezi s stroški postopka glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v dopolnilni sodbi pravilno odločilo o stroških postopka, ki se nanašajo na vse denarne zahtevke v tem postopku, in ne le o stroških v zvezi z zahtevkom za izplačilo nadur.

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo zoper glavno sodbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi z dopolnilno sodbo pa temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.