Jedro

Škodni dogodek se je pripetil pri organiziranem lovu, v katerem sta sodelovala tožnik in toženec kot člana lovske družine. Da je tožnika poškodoval toženec, je bilo ugotovljeno s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, na katero je pravdno sodišče vezano. V pravdnem postopku pa mora izvesti dokazni postopek, da bi se ugotovila sokrivda tožnika, ki jo zatrjuje toženec.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se delna sodba v tretjem odstavku izreka (s katerim je v celoti zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika napram prvemu tožencu) r a z v e l j a v i in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

V gornji odškodninski zadevi je sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo, s katero je razsodilo, da je drugotožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino za škodo, ki jo je utrpel na lovu 4.1.1987, ko ga je prvi toženec kot udeleženec lova ustrelil v stegnenico, lov pa je organizirala druga toženka. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je skupno odmerilo na 14.000.000,00 SIT in ta znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.5.1997 dalje do plačila, noložilo v plačilo drugi toženi stranki v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko. Stroškovno odločbo pa je pridržalo za končno odločbo oziroma stroškovno odločbo napram prvemu tožencu na pravnomočnost tega dela sodbe.

Zoper delno sodbo sta vložila pritožbo tožnik in druga tožena stranka in Višje sodišče v Kopru je s sodbo in sklepom opr. št. Cp 1001/97 z dne 7.1.1998 delno ugodilo pritožbi tožnika in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je prvi toženec skupaj z drugotoženo stranko solidarno odgovoren tožniku za škodo, ki jo je utrpel 4.1.1987 na lovu; na pritožbo druge tožene stranke pa je sodbo delno razveljavilo glede temelja odgovornosti tožencev nad 70% zaradi morebitne sokrivde tožnika, delno pa je sodbo spremenilo po višini, ker je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zmanjšalo od 8.000.000,00 SIT na 6.000.000,00 SIT za 100% škodo in zato obema tožencema naložilo, da plačata solidarno tožniku 8.400.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.5.1997 dalje do plačila, v 15 dneh.

Zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru sta vložila revizijo oba toženca. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je z odločbo II Ips 201/98 ugodilo reviziji prvega toženca ter na njegovo revizijo razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v razmerju do tega toženca in v tem obsegu vrnilo drugostopnemu sodišču v novo sojenje.

Ugotovilo je, da je drugi toženec revizijo umaknil, zato je v tem delu ugotovilo umik revizije.

Revizijsko sodišče v odločbi ugotavlja, da materialno pravo v drugostopni odločbi ni bilo pravilno uporabljeno, saj v takšnem primeru, kot se je zgodil tožniku, ne pridejo v poštev določbe o objektivni odgovornosti. Med udeleženci lova ne gre za odgovornost po načelu vzročnosti, ker se lovci zaradi prostovoljnega podajanja v lov zavedajo okoliščin povečane nevarnosti in prostovoljno pristanejo na običajno večje tveganje zaradi uporabe strelnega orožja. Če pride do kakšne napake in s tem škode, se zato presoja le, ali so povzročitelji škode ravnali krivdno ali ne. Ker pritožbeno sodišče ni presojalo toženčevo morebitno krivdno (ne)odgovornost in ni preizkusilo prvostopne sodbe z vseh vidikov dejanskih okoliščin, pomembnih za odločitev o subjektivni odgovornosti, je revizijsko sodišče vrnilo zadevo drugostopnemu sodišču, da pretehta pritožbo še z opisanega materialnopravnega izhodišča. Ponovno je zato aktualna v pritožbenem postopku pritožba tožnika, ki je v pritožbi zahteval, da se ugotovi solidarna odgovornost prvega toženca skupaj z drugotoženo stranko za vso odškodnino, ki jo je v tej pravdi zahteval. Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, ko je odločilo, da prvi toženec tožniku ni odškodninsko odgovoren. Prvi toženec je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe in s pravnomočno kazensko sodbo mu je bila izrečena pogojna obsodba treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Pravdno sodišče je vezano na ugotovitev krivde v kazenskem postopku. Po določbi 158. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je podana krivda kadar odškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je prvi toženec škodo povzročil iz malomarnosti. Zato je po mnenju pritožnika podana njegova odškodninska odgovornost in ne glede na dejstvo, da je v kazenskem postopku bilo sodišče mnenja, da je dejanje storil iz nezavestne malomarnosti. Prvi toženec je streljal proti vsem lovskim pravilom. Dobro se je moral in mogel zavedati, da je izstrelek iz lovske puške zelo nevaren. Zato po mnenju pritožnika ni mogoče govoriti o njegovi nezavestni malomarnosti. Ker je po mnenju pritožbe podana krivdna odgovornost prvega toženca, bi moralo sodišče razsoditi, da sta obe toženi strani solidarno dolžni plačati tožniku odškodnino. Tožnik predlaga spremembo sodbe tako, da se tožencema naloži solidarno plačilo odškodnine.

Pritožba tožnika zoper zavrnilni del sodbe proti prvemu tožencu je temeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvega toženca oprlo na določbo 170. člena ZOR, saj v primeru, kot je konkreten, ko gre za člana lovske družine, analogija z razmerji v delovnih organizacijah ne pride v poštev. Lovci se v lovske družine združujejo prostovoljno.

Če pride pri lovu do škode, se odgovornost med lovci presoja po načelih krivdne odgovornosti, podobno kot med udeleženci prometa. Med seboj odgovarjajo po krivdnem načelu in po pravičnosti (1., 2. in 3. odst. 178. člena ZOR). Sodišče prve stopnje bi zato moralo pri odločanju o odškodninski odgovornosti prvega toženca upoštevati, da je bilo s pravnomočno obsodilno kazensko sodbo ugotovljeno, da je prvi toženec povzročil tožniku škodo, ki jo v tej pravdi iztožuje. Na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo je pravdno že po 3. odst. 12. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vezano. V konkretni zadevi je bil s kazensko sodbo prvi toženec spoznan za krivega, da je povzročil na lovu 4.1.1987 tožniku hudo telesno poškodbo. Pritožba tožnika zato utemeljeno izpostavlja to obsodilno kazensko sodbo, ki jo sodišče prve stopnje pri odločanju zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da pride v tej zadevi v poštev določba 2. odst. 170. člena ZOR, ni upoštevalo. Če bi sodišče pri odločanju upoštevalo to sodbo, bi ugotovilo, da je tožnika prvi toženec poškodoval. Odgovornost prvega toženca je zato izkazana. Te odgovornosti bi se prvi toženec lahko razbremenil le toliko, kolikor je za poškodbo sokriv tudi tožnik sam. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča glede odgovornosti prvega toženca pa sodišče prve stopnje dejanskih okoliščin, pomembnih za presojo razmerja med tema dvema udeležencema škodnega dogodka niti ni ugotavljalo. Ker dejansko stanje v tem delu ni pojasnjeno, je pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijano sodbo v delu, kjer je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca kot neutemeljen zavrnjen, razveljaviti po 1. odst. 370.čl. ZPP in v tem obsegu vrniti zadevo v novo sojenje.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti vse dejanske okoliščine škodnega dogodka, pomembne za presojo razmerja med tožnikom in prvim tožencem. Dejstvo, da je bil prvi toženec v kazenskem postopku obsojen, še ne pomeni, da je izključno on odgovoren za škodo, ki jo je tožnik utrpel. Zato bo pomembno tudi ravnanje samega tožnika, saj je izvedenec v izvedeniškem mnenju dovolj jasno povedal, da bi tožnik moral glede na dodeljeno nalogo lovca na gornjem stojišču ostati na vrhu in zapirati pot zastreljeni živali. Čakati bi moral v zasedi in ne zapustiti svoje mesto in se spustiti v goščavo. Takšno njegovo ravnanje je po mnenju izvedenca bilo iz varnostnega gledišča nepravilno, saj se v goščavi, ki ni bila pregledna, težko razlikuje premikajočega človeka od živali, razen tega pa izstreljena krogla ali njen del v taki goščavi pogosto tudi spremeni smer. Zato mora sodišče zaradi morebitne sokrivde, ki se je ves čas v postopku ugovarjala, oceniti tudi te okoliščine in po vestni in skrbni oceni vseh dokazov iz nakazanega materialnopravnega izhodišča o razveljavljenem delu ponovno odločiti.