Jedro

Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z določbo 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

Ni utemeljen tožbeni ugovor, da ni jasno, ali je bil tožnik seznanjen s pravili hišnega reda, saj je tožnik na zapisnik 6. 5. 2025 potrdil, da je bil s temi pravili seznanjen, na glavni obravnavi pa tega ni problematiziral.

Toženka je sorazmernost v izpodbijani odločbi pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma.

Tožnik je bil seznanjen z možnostjo, da ga ob izreku spornega ukrepa zastopa pooblaščenec, saj je na vprašanje uradne osebe "Ali lahko nadaljujemo brez prisotnosti pravnega svetovalca?" odgovoril, da nima odvetnika. Iz zapisnika ni razvidno, da bi tožnik po tem, ko mu je uradna oseba zastavila to vprašanje, zaprosil, da bi bil pri razgovoru prisoten pravni svetovalec, vendar uradna oseba njegove prošnje ne bi upoštevala. Tožnikov odgovor pomeni, da je odklonil možnost pravnega zastopanja. Navedeno ravnanje toženke je torej skladno s četrtim odstavkom 9. člena Direktive o standardih za sprejem prosilcev, po katerem je treba pridržane prosilce nemudoma pisno in v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo, obvestiti o razlogih za pridržanje in o postopkih za izpodbijanje ukrepa za pridržanje, določenih v nacionalnem pravu, kakor tudi o možnosti, da zahtevajo brezplačno pravno pomoč in zastopanje.

Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.8 Po oceni sodišča tožnikova pavšalna navedba, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo, njegove posebne ranljivosti ne izkazuje.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Gibanje mu je omejila na prostore Centra za tujce v Postojni, od 6. 5. 2025 od 13.15 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 6. 8. 2025 do 13.15 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Ugotovila je, da stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka).

2.Tako je odločila, ker sta jo socialna služba azilnega doma (v nadaljevanju: socialna služba) in varnostna služba seznanila, da je tožnik večkrat - tj. 13. 4. 2025, 4. 5. 2025 in 5. 5. 2025 kljub opozorilom kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju: Hišni red), s tem pa ogrožal sebe in druge.

Bistvene navedbe v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe

3.Tožnik navaja, da toženka ob izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevala naslednjih načel: jasnosti ter določnosti, nediskriminacije, enakopravnosti obravnavanja prosilcev, nujnosti in sorazmernosti. Posegla je v njegovo osebno svobodo oziroma prostost, s tem pa v njegovo ustavno pravico iz 19. člena Ustave, 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina EU), 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP). Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 1322/2022 z dne 6. 10. 2022, ki pojasnjuje, kdaj se lahko z zakonom omeji pravica do gibanja iz drugega odstavka 32. člena Ustave.

4.Iz tožbe tudi izhaja, da bi bilo na naroku za glavno obravnavo treba preveriti: - ali je bil tožnik ob navzočnosti prevajalca seznanjen z z dejanji in ravnanji ter ali se je o teh imel možnost izjaviti; - ali imajo uradni zaznamki vse potrebne sestavine; - ali so bili razgovori opravljeni ob prisotnosti prevajalca; - ali je bil tožnik informiran o pravilih hišnega reda ob prisotnosti prevajalca; - ali je socialna služba z njim opravila več razgovorov; - ali je bil tožnik ob zaslišanju vprašan o tem ali želi, da se zaslišanje izvede v navzočnosti njegovega pravnega zastopnika. Citira 29. in 30. točko sodbe Upravnega sodišča I U 581/2023 in ugovarja, da se toženka ni opredelila do tega, ali so zatrjevane kršitve lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. V navedeni sodbi je Upravno sodišče presodilo, da toženka ni presojala nujnosti in sorazmernosti tožnikovega pridržanja, do enake situacije pa je prišlo tudi v tej konkretni zadevi. Upravno sodišče je v sodbi I U 1921/2024 ugotovilo, da se toženka (na primerljiv način kot v predmetni zadevi) ni opredelila do razlogov o sorazmernosti in nujnosti izrečenega ukrepa. Izpodbijani sklep nima razlogov za omejitev gibanja, zato ga ni mogoče preizkusiti.

5.Tožnik se ne strinja s presojo toženke, da milejši ukrep zanj ne bi bil primeren. Kot že povedano gre pri omejitvi gibanja za odvzem osebne svobode, izrečeni ukrep je primerljiv z inštitutom pripora ali kazensko sankcijo zapora na zaprtem oddelku slovenskih zaporov. Če država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in slovenski zakonodajalec ni uredil izvajanja milejših ukrepov pridržanja, to še ne pomeni, da se tožnika lahko pridrži v Centru za tujce. Slovenski zakonodajalec je sicer uredil pridržanje na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave, vendar to ni ukrep, ki bi bil manj prisilen od odvzema prostosti. Manj prisilni ukrepi bi bili na primer: redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obvezno zadrževanje na določenem mestu (člen 8(4) Direktive o standardih za sprejem prosilcev1). Ker nobeden od teh ukrepov ni urejen, ga ni mogoče izvajati.

6.Tožnik meni, da bi toženka morala izvesti ustavnopravni test sorazmernosti kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. Ob ustnem izreku omejitve gibanja bi morala tožniku dati možnost, da ga zastopa pravni zastopnik, česar ni storila. Glede tega ugovora se tožnik sklicuje na sodbi Upravnega sodišča I U 1846/2024-13 z dne 25. 10. 2024 in I U 1921/2024-12; v obeh navedenih primerih je bila ugotovljena kršitev 19. člena Ustave. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, da se po odpravi izpodbijanega sklepa zadeva vrne toženki v ponovni postopek.

7.V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnik navaja, da je izkazal, zakaj niso podani pogoji za omejitev gibanja, izrečeni ukrep mu bo povzročil nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se izredno slabo počuti, dni brez osebne svobode pa mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU predstavlja škodo že samo po sebi, tožnik pa predlog dodatno argumentira še z dejstvom da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode skladno s 15. členom Ustave in 47. členom Listine EU ter 18. členom Procesne direktive2 zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Navaja, da: "ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev", bi lahko nastala situacija, ko bi uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi pomenilo kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter četrtega odstavka 5. člena EKČP. Predlaga, da se do pravnomočne sodne odločitve toženki naloži, da z dnem prejema sklepa o začasni odredbi preneha izvajati izrečeni ukrep omejitve gibanja.

Bistvene navedbe v odgovoru na tožbo

8.Toženka nasprotuje tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ter se sklicuje na razloge v izpodbijanem sklepu. Dodatno navaja, da je vsak stanovalec ob sprejemu v azilni dom seznanjen s Hišnim redom in s posledicami kršitev njegovih pravil. Zato navedbe tožnika, da Hišnega reda ne pozna, ne vzdržijo kritične presoje. Poleg tega je Hišni red objavljen na oglasni deski azilnega doma skupaj s QR kodo, ki vsakemu stanovalcu azilnega doma omogoča njeno branje v njemu razumljivem jeziku. Kljub temu je tožnik v kratkem obdobju (od 13. 4. 2025 do 5. 5. 2025) njegova pravila kar trikrat prekršil.

9.Iz zapisnika, sestavljenega ob omejitvi gibanja, je razvidno, da je bil prisoten prevajalec za arabski jezik in da se je tožnik prostovoljno odpovedal pravici do prisotnega pravnega svetovalca oziroma odvetnika, ki ga ni želel imeti. Po mnenju toženke zapisnik vsebuje vse bistvene sestavine, je veljaven dokument, tožnik pa je na izrecno vprašanje, ali razume njegovo vsebino, odgovoril pritrdilno, na zapisnik tudi ni imel nobenih pripomb.

10.Preden je tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja, ga je seznanila s poročili varnostne službe z dne 13. 4. 2025, 4. 5. 2025, 5. 5. 2025 in s kršitvami Hišnega reda, ki se mu očitajo. Tožnik se je imel možnost o teh dejanjih izjaviti. Toženka je ugotovila, da se je tožnik v kratkem času v azilnem domu neprimerno in nasilno obnašal, s tem pa ne le ogrožal sebe, temveč tudi ostale sostanovalce. Kršil ni le le pravil Hišnega reda, temveč tudi določbe Zakona o varstvu javnega reda in miru ter določbe Kazenskega zakonika. Njegovega ponavljajočega se istovrstnega nasilnega in neprimernega vedenja z milejšim ukrepom kot je omejitev gibanja ni mogoče obvladati, še zlasti ne ob dejstvu, da je bilo na dan 16. 5. 2025 v azilnem domu nastanjenih 364 oseb. Upoštevanje Hišnega reda je nujen predpogoj za strpno sožitje vseh deležnikov. Toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne, enako naj postopa s predlogom za izdajo začasne odredbe. Katerikoli drug milejši ukrep bi bil neučinkovit in nevaren za zaposlene in druge nastanjene osebe v azilnem domu. Po oceni toženke tožnik ni izkazal, da bi mu brez izdaje začasne odredbe nastala škoda.

Dokazovanje

11.V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo listine v priloženem upravnem spisu, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 do A 2. Vse navedene listine je v soglasju s strankama štelo za vpogledane in prebrane in jih ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

12.Zavrnilo je dokazni predlog toženke, da se zaslišijo varnostniki, saj izvedba tega dokaza, glede na predložena poročila v priloženem upravnem spisu, ni potrebna.

Presoja sodišča

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep toženke pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa sodišče dodaja naslednje.

Izpodbijani sklep temelji na stališču, da so podani razlogi za odreditev ukrepa omejitve tožnikovega gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, med drugim ko je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).3

Iz neprerekanih tožbenih navedb je razvidno, da je bilo z obravnavanim ukrepom poseženo v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode. To po presoji sodišča pomeni, da sporni ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.4

Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z navedeno določbo je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).5

1.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa so povzeta poročila varnostne službe o dogodkih z dne 13. 4. 2025, 4. 5. 2025 in 5. 5. 2025, ko naj bi tožnik kršil pravila Hišnega reda, zaradi teh kršitev pa mu je toženka omejila gibanje. Dne 13. 4. 2025 je prišlo do pretepa v sobi med tožnikom in sostanovalcem A. A. Ob prihodu varnostne službe sta prenehala s pretepom. Prosilec A. A. se je umaknil iz sobe na hodnik, tožnik pa je varnostni službi v hrvaškem jeziku poskušal razložiti, kaj se je dogajalo v sobi. Takrat se je prosilec A. A. zapodil proti tožniku, varnostna služba ga je opozorila, naj s tem preneha, ker pa tega ni upošteval, ga je pospremila do sobe za zadržanje, kjer je ostal do prihoda policije. Dne 4. 5. 2025 je tožnik ob 19.00 uri nezavesten ležal na parkirišču pred azilnim domom, zato sta ga varnostnika obrnila v položaj nezavestnega. Po nekaj sekundah je prišel k zavesti in varnostnika v srbohrvaškem jeziku vprašal kaj se je zgodilo. Varnostniki so ga pospremili do čakalnice v azilni dom. Istega dne ob 22.32 uri je tožnik sostanovalce pozival k pretepu zaradi dogodka, ki se je pripetil istega dne ob 19:00 uri na parkirišču. Kljub zahtevi varnostne službe, naj preneha s pozivanjem k pretepu, je tožnik s tem nadaljeval, zato ga je varnostna služba morala ponovno pozvati naj preneha s to kršitvijo Hišnega reda. Tožnik je ponovno je opozorilo upošteval in odšel v svojo sobo. Dne 5. 5. 2025 je prišlo do glasnega vpitja pred ambulanto azilnega doma. Varnostna služba je zato tožniku izrekla ustno opozorilo naj preneha s kršitvijo Hišnega reda. Istega dne zvečer je prišlo do pretepa med tožnikom in prosilcem A. A. na oddelku. Ob posredovanju varnostnikov ste se prosilca že umirila. Po nekaj sekundah je varnostnik iz sobe zaslišal močan ropot, ko je bil tožnik na sostanovalcu, z namenom, da bi ga poškodoval.

2.Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik s tožbenimi navedbami določno ne nasprotuje dejanskim zaključkom toženke glede opisanih ravnanj, storjenih 13. 4. 2025, 4. 5. 2025 in 5. 5. 2025. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Pripominja le, (1) da so navedena poročila o očitanih dejanjih v spisu, ki se nanaša na zadevo, (2) da jih je toženka v izpodbijanem sklepu pravilno povzela, (3) da je iz poročil z vidika zahtev obravnavane zadeve (zadnja poved v 17. točki obrazložitve te sodbe) dovolj konkretno razvidno, da je tožnik storil očitana dejanja, in (4) da tožnik ne trdi določno, da te listine niso vsebovale informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev navedenega pravno relevantnega dejanskega stanja (storitev očitanih dejanj).6 Zato ni utemeljen sicer posplošen tožbeni ugovor, da "uradni zaznamki nimajo vseh potrebnih sestavin".

3.Tožnikov ugovor, da toženka ob izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevala načel jasnosti ter določnosti, nediskriminacije, enakopravnosti obravnavanja prosilcev, nujnosti in sorazmernosti, je nekonkretiziran, zato ga lahko sodišče le splošno zavrne.

4.Utemeljen ni niti tožbeni ugovor, da tožnik ob prisotnosti prevajalca ni bil seznanjen z očitanimi dejanji in da ni imel možnosti s tem povezane izjave. Nasprotno je namreč razvidno iz zapisnika o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja tožniku z dne 6. 5. 2025, iz katerega jasno izhaja, da je bil razgovor z njim opravljen ob prisotnosti prevajalca za arabski jezik, da mu je bil zapisnik prebran in da nanj ni imel pripomb. Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da ni jasno, ali je bil tožnik seznanjen s pravili hišnega reda, saj je tožnik na zapisnik 6. 5. 2025 potrdil, da je bil s temi pravili seznanjen, na glavni obravnavi pa tega ni problematiziral. Poleg tega bi že povprečno razumnemu človeku moralo in moglo biti jasno, da mora vsaj po opozorilu varnostnika prenehati z očitanimi kršitvami (dogodka z dne 4. 5. 2025 in 5. 5. 2025), torej da táko ravnanje nasprotuje pravilom, ki omogočajo skupno bivanje. Iz okoliščin obravnavane zadeve ni razvidno, da tožnik ne bi ustrezal navedenemu standardu povprečno razumnega človeka.

5.V obravnavani zadevi toženka ukrepa ni izdala na podlagi 82.b člena ZMZ-1, ampak na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po tem členu pa so ukrepi drugačni. Gre za samostojno pravno podlago za omejitev gibanja, ki ni povezana s predhodnim ugotavljanjem, za kakšno kršitev bivanja v azilnem domu naj bi šlo glede na 82.a člena ZMZ-1. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da toženka očitanih kršitev ni opredelila kot lažje ali težje z vidika navedene določbe, še zlasti ob upoštevanju, da že iz besedila 1. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil ukrep izdan na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker je to nujno potrebno za varstvo osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.

6.Po presoji sodišča niso utemeljene niti posplošene tožbene navedbe, da je toženka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in ni tehtala sorazmernosti. Toženka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma. Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren. V zvezi s tem sodišče še pojasnjuje, da ni utemeljeno niti tožnikovo stališče, da je izpodbijani sklep nezakonit tudi zato, ker (slovenski) zakonodajalec ni prenesel določb 8(4) Direktive o o standardih za sprejem prosilcev v notranji pravni red. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo sicer ni v celoti prenesel navedene določbe (po kateri države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanja določena v nacionalnem pravu), kar ima za posledico, da sodišče v upravnem sporu ne more odločiti o izbiri drugega, sorazmernega ukrepa (kot so redno javljanje, finančno jamstvo ali zadrževanje na določenem območju itd.).7 Vendar pa navedena ugotovitev po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni, da toženka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma glede na tožnikova pretekla ravnanja v skladu z ZMZ-1, kot je to po presoji sodišča storila tudi v obravnavani zadevi.

7.Iz tožbenih trditev je razviden še očitek, da bi morala biti tožniku pri ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja dana možnost, da ga zastopa njegov pravni zastopnik. Tožbeni ugovor ni utemeljen. Iz zapisnika z dne 6. 5. 2025 je namreč jasno razvidno, da je bil tožnik seznanjen z možnostjo, da ga ob izreku spornega ukrepa zastopa pooblaščenec, saj je na vprašanje uradne osebe "Ali lahko nadaljujemo brez prisotnosti pravnega svetovalca?" odgovoril, da nima odvetnika. Iz zapisnika ni razvidno, da bi tožnik po tem, ko mu je uradna oseba zastavila to vprašanje, zaprosil, da bi bil pri razgovoru prisoten pravni svetovalec, vendar uradna oseba njegove prošnje ne bi upoštevala. Tožnikov odgovor pomeni, da je odklonil možnost pravnega zastopanja. Navedeno ravnanje toženke je torej skladno s četrtim odstavkom 9. člena Direktive o standardih za sprejem prosilcev, po katerem je treba pridržane prosilce nemudoma pisno in v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo, obvestiti o razlogih za pridržanje in o postopkih za izpodbijanje ukrepa za pridržanje, določenih v nacionalnem pravu, kakor tudi o možnosti, da zahtevajo brezplačno pravno pomoč in zastopanje.

8.Ob odsotnosti konkretiziranega tožbenega ugovora sodišče na splošno še ugotavlja, da je bilo tožniku ob ustnem izreku obravnavanega ukrepa ob prisotnosti tolmača omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave. Tožnik sicer zapisnika z dne 6. 5. 2025 ni želel podpisati, vendar pa nanj ni imel pripomb. Imel je možnost v postopku aktivno sodelovati in se izjaviti o za odločitev pomembnih dejstvih, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je toženka v zvezi z očitki iz poročil varnostne službe postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev, torej je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Ob takih okoliščinah, ko ni s tem povezanih določnih tožbenih navedb, v obravnavani zadevi ni dokazana nepravilnost navedenega zapisnika.

9.Glede na navedeno je odločitev toženke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

10.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

11.Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

12.Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.8 Po oceni sodišča tožnikova pavšalna navedba, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo, njegove posebne ranljivosti ne izkazuje. Predlog za izdajo začasne odredbe zato ni utemeljen, zato ga je sodišče zavrnilo.