Jedro

Za prevedbo ni relevantno, kaj je tožnik delal pred in po prevedbi, saj se prevedba skladno z avtentično razlago 49. a člena ZSPJS opravi glede na zadnjo veljavno pogodbo o zaposlitvi.

Sodna praksa je oblikovala stališče, da je odločitev o tem, katera delovna mesta se bodo združila v novo delovno mesto, v pristojnosti delodajalca in njegovih strokovnih služb, ki so na podlagi primerjave med prejšnjimi in novimi delovnim mesti izdelale prevedbeno tabelo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je aneks z dne 14. 8. 2008, s katerim se tožniku določa delovno mesto mojster zvoka, ki je uvrščeno v VII/2 tarifni razred in 32. plačni razred brez napredovanja, nezakonit; da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni predložiti v podpis nov aneks v skladu z zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, s katerim se tožniku določi delovno mesto mojster zvoka specialist, uvrščeno v VII/2. tarifni razred in 38. plačni razred brez napredovanja ter 42. plačni razred z upoštevanjem napredovanj, za čas od 1. 8. 2008 dalje; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2008 do izdaje sodbe plačati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejel tožnik, če bi bil uvrščen v 42. plačni razred, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega posameznega zneska od 15. dne v mesecu za prejšnji mesec do plačila, ter obračunati in plačati davke in prispevke (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je aneks z dne 14. 8. 2008, s katerim se tožniku določa delovno mesto mojster zvoka, ki je uvrščeno v VII/2 tarifni razred in 32. plačni razred brez napredovanja, nezakonit; da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni dolžna predložiti v podpis nov aneks v skladu z zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, s katerim se tožniku določi delovno mesto mojster zvoka VII/2, uvrščeno v VII/2. tarifni razred in 35. plačni razred brez napredovanja ter 39. plačni razred z upoštevanjem napredovanj, za čas od 1. 8. 2008 dalje; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2008 do izdaje sodbe plačati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejel tožnik, če bi bil uvrščen v 39. plačni razred, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega posameznega zneska od 15. dne v mesecu za prejšnji mesec dalje do plačila, ter obračunati in plačati davke in prispevke (II. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 252,82 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Sodišče je z izpodbijano sodbo v ponovljenem sojenju ponovno zavrnilo primarni in podredni zahtevek, zato se tožnik v celoti sklicuje na pritožbo z dne 4. 12. 2012. Sodišče za svojo odločitev in sklepanja nima podlage niti v izvedenih dokazih in dejanskem stanju, niti v materialnem pravu. Sodišče se ni izreklo o navedbah v pripravljalnih vlogah, ki sta jih stranki predložili po razveljavitvi sodbe I Pd 1878/2011, katere dokazujejo tožnikove navedbe glede opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi pred prevedbo in po njej, ter o tem, da je tožena stranka brez podlage delavce na enakih delovnih mestih neutemeljeno prevedla na različna delovna mesta. Tožena stranka je v vlogi z dne 20. 3. 2013 postavila na glavo dosedanje navedbe, da tožnik opravlja dela delovnega mesta mojster zvoka. Nova je navedba, da je bila prevedba tožnika in A.A. nepravilna in bi morala biti oba pravilno prevedena na delovno mesto oblikovalec zvoka RA/TV produkcije VII/1. Sodišče se do tega ni opredelilo, ampak je brez podlage sprejelo ugotovitev, da je bil tak način prevedb izjema in ne pravilo. Sodišče nadalje primerja opise delovnih mest ... mojster zvoka, ... mojster zvoka VII/2 in ... mojster zvoka, pri čemer gre samo za dve delovni mesti in ne tri. Sodišče tudi nekritično sprejema pričanje priče B.B. in mu daje prevelik pomen. Sodišče je spregledalo prvo alinejo opisov del pri aneksih iz leta 2008, ki določa zahtevnost del pri delovnih mestih mojster zvoka, mojster zvoka VII/2 in mojster zvoka specialist, pri čemer ne primerja področij dela iz pogodbe o zaposlitvi iz leta 1994. Iz te primerjave sledi, da se po zahtevnosti zvokovni mojster prevede v mojster zvoka specialist. Po sistemizaciji iz leta 1994, ki je bila edina veljavna do sprejetja tiste v maju 2009, je bil C.C. za delovno mesto zvokovni mojster I določen isti količnik za določitev osnovne plače kot tožniku in A.A., čeprav je bil njegov delokrog manjši od tožnikovega in A.A.. Ob prevedbi pa je tožena stranka C.C. prevedla na delovno mesto mojster zvoka specialist. Sodišče v 11. točki obrazložitve napačno razlaga, da se zvokovni mojster lahko prevede samo v mojster zvoka kot orientacijsko delovno mesto. Tožena stranka ni podala navedb ali trditev, da kljub enakemu nazivu delovna mesta zvokovni mojster niso bila enaka, zaradi različnih šifer. Ta delovna mesta imajo namreč enak opis in enak koeficient. Priča D.D. je neutemeljeno trdila, da regionalni center nima tehničnih zmogljivosti za izvajanje najzahtevnejših projektov, saj ima najmodernejši digitalni studio z vrhunsko opremo in najmodernejši reportažni avto. Ne drži, da za zahtevne projekte v E. pokličejo na pomoč kolege iz Radia F.. Da Radio G. izvaja dela, ki jih tožena stranka in priča D.D. zanikata za utemeljitev tožnikove prevedbe, kažejo kartončki posnetkov, iz katerih je razvidno, da snemanje simfoničnih orkestrov s solisti opravlja Radio G., in programi koncertov, ki jih je snemal Radio G.. Sodišče je zaključilo, da na podlagi kartončkov, datiranih po uvedbi novega plačnega sistema, ne izhaja, da bi tožnik sodeloval pri kateremkoli od njih. S temi kartončki je tožnik dokazal, da taka snemanja v E. opravljajo in so jih pred in po prevedbi opravljali sami ter da je to delo opravljal tožnik pred in po prevedbi (sicer res ne v zadnjem času). Tožnik in A.A. sta bila v 1994 zaposlena na najzahtevnejših delih, ki so se šele z aneksom avgusta 2008 zmanjšale v zahtevne. Nejasno je, zakaj je za sodišče sprejemljiva izpoved priče D.D., ki govori o (ne)zmožnosti sedaj, in ne trditve tožnika o najzahtevnejšem delu pred in po prevedbi. Tožnik je po nalogu vodje Regionalnega centra G. D.D., prevzel projekt H., po koncu katerega naj bi se vrnil na svoja dela in naloge. Prav tako ne zdrži trditev sodišča, da tožnik sedaj opravlja manj zahtevna dela in naloge, sodišče pa v zvezi s tem ni opravilo zaslišanja. Dela in naloge, kakršne opravlja tožnik, opravlja tudi I.I., ki je bil pred prevedbo projektant CPS, po prevedbi pa je strokovni sodelavec VII/2. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko so razlogi v sodbi nejasni in jih celo ni.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo poudarila, da je bil tožnik pred prevedbo razporejen na delovno mesto zvokovni mojster, aneksa, s katerim bi se mu plača zvišala tako, da bi se mu določil višji indeks delovnega mesta, pa ni imel. Iz pričanja B.B. izhaja, da so se opisi delovnih mest zvokovni mojster razlikovali po enotah. To delovno mesto se je nato prevedlo v delovna mesta mojster zvoka specialist, mojster zvoka VII/2 in mojster zvoka. Prevedba pa se je opravila še glede na to, ali je delavec imel kakšen aneks k pogodbi o zaposlitvi in glede na njegovo dejansko delo. Priča D.D. je izpovedal, da na enoti v E. ni bilo sistemizirano delovno mesto mojster zvoka specialist, saj ta enota ne opravlja najzahtevnejših glasbenih projektov. Pri teh projektih pa tožnik tudi ni sodeloval. Iz pričanja J.J. in D.D. pa izhaja, da tožnik ne opravlja vseh del in nalog na delovnem mestu mojster zvoka VII/2. Tožnik ne opravlja postoprodukcijskih postopkov v studiu in sicer restavriranja zvočnih posnetkov ter izdelovanja matric za proizvodnjo, kar pa so dela delovnega mesta mojster zvoka VII/2 ali mojster zvoka specialist. A.A. pa ta dela opravlja, zato je je bilo njegovo delovno mesto prevedeno v delovno mesto mojster zvoka VII/2. Tožnik je pred prevedbo opravljal druga dela kot A.A., občasno je slednjega zamenjala na terenu, nikoli pa v studiu. Delovno mesto C.C. ni relevantno, ker je ta dela opravljal v K., kjer se opravljajo najzahtevnejše snemalne naloge.

Pritožba ni utemeljena.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnika iz delovnega mesta zvokovni mojster prevedla na delovno mesto mojster zvoka. V tem sporu je sodišče prve stopnje odločalo že dvakrat. Najprej je s sklepom Delovnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pd I Pd 2690/2008 z dne 10. 6. 2011 tožbo kot prepozno zavrglo. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom, opr. št. Pdp 758/2011 z dne 13. 12. 2011 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je nato s sodbo Delovnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1878/2011 z dne 12. 11. 2012 zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, z utemeljitvijo, da tožnik ne opravlja nalog delovnih mest mojster zvoka VII/2 ali mojster zvoka specialist in da Radio G., kjer dela opravlja tožnik, nima tehnološke sposobnosti za izvajanje najzahtevnejših glasbenih projektov. Navedeno sodbo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 7/2013 z dne 15. 2. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, z napotilom, da sodišče prve stopnje zlasti preveri, ali je bila prevedba izvedena na podlagi delovnega mesta, na katerega je bil tožnik razporejen pred prevedbo. Za pravilno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka bi moralo sodišče prve stopnje predvsem primerjati opise starega in novih delovnih mest ter ugotoviti, katero delovno mesto je najbolj primerljivo staremu delovnemu mestu zvokovni mojster.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo napotkom pritožbenega sodišča iz sklepa z dne 15. 2. 2013 ter primerjalo opis nalog „starega“ delovnega mesta z opisi (novih) delovnih mest mojster zvoka, mojster zvoka VII/2 in mojster zvoka specialist, raziskalo pa je tudi, zakaj je bil tožnikov sodelavec A.A. preveden na višje vrednoteno delovno mesto kot tožnik. Ugotovilo je, da je bila prevedba tožnika na delovno mesto mojster zvoka in v 36. plačni razred pravilna ter da tožnik ni opravljal del delovnega mojster zvoka VII/2 ali mojster zvoka specialist. Glede na navedeno je zavrnilo tako primarni kot podredni zahtevek.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno obrazložena, razlogi v njej niso v nasprotju sami s seboj, prav tako pa so v sodbi navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih.

Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da za prevedbo ni relevantno, kaj je tožnik delal pred in po prevedbi, saj se prevedba skladno z avtentično razlago 49. a člena ZSPJS (objavljeno v Ur. l. RS, št. 35/2011) opravi glede na zadnjo veljavno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zvokovni mojster z dne 12. 7. 1994, dne 13. 5. 1996 pa mu je bil izdan sklep, s katerim se je delovno mesto zvokovni mojster ovrednotilo z indeksom 3,00. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila prevedba ustrezna in zakonita, je pravilen. Tožena stranka je pri prevedbi pravilno upoštevala strokovno izobrazbo tožnika ter opis del in nalog po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto zvokovni mojster in tožnika ustrezno prevedla na primerljivo delovno mesto mojster zvoka. Priča B.B. je v zvezi s tem izpovedal, da so za pripravo opisov novih delovnih mest uporabili opise starih delovnih mest, nato pa jih dopolnili s tem, kar so jim povedali vodje in tisti, ki so sodelovali v projektu. Sodišče prve stopnje je izpovedbo te priče utemeljeno upoštevalo, saj je bila argumentirana in jasna. Po oceni pritožbenega sodišča delovne naloge delovnega mesta zvokovni mojster iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi (seznanjanje z vsebino projekta in priprava sredstev, oblikovanje zvočne slike velikih zasedb vseh zvrsti glasbe pri snemanjih, prenosih, ozvočenjih kot tudi najzahtevnejših igranih oddaj, izdelava načrtov zvokovnih povezav pri najzahtevnejših projektih ter po nalogu neposrednega vodje opravljanje vseh drugih del s področja dejavnosti delovne enote, ki ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi, znanju in usposobljenosti) ustrezajo opisu delovnih nalog delovnega mesta mojster zvoka (oblikovanje, kontrola in ocenjevanje zvočne podobe na različnih avdio sistemih pri zahtevnih projektih, sodelovanje in svetovanje pri nabavi nove tehnične opreme, sodelovanje pri načrtovanju in izvedbi predelav in rekonstrukcij, posredovanje znanj s seminarjev in delavnic sodelavcem, vodenje evidenc in pripravljanje poročil), zato gre za primerljivi delovni mesti. Opis delovnega mesta mojster zvoka VII/2 sicer res vsebuje vse navedene naloge, vendar poleg le-teh vsebuje dodatna opravila: izdelovanje matric za proizvodnjo in montaža ter restavriranje zvočnih posnetkov. Enake dodatne naloge vsebuje tudi opis delovnega mesta mojster zvoka specialist, ki poleg tega vsebuje še pripravljanje strokovnih podlag in navodil (medtem ko ne vsebuje sodelovanja pri načrtovanju in izvedbi predelav in rekonstrukcij). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nalog izdelovanja matric za proizvodnjo in montaže ter restavriranja zvočnih posnetkov v osnovnem opisu delovnega mesta zvokovni mojster ni bilo. Sodna praksa je sicer tudi oblikovala stališče, da je odločitev o tem, katera delovna mesta se bodo združila v novo delovno mesto, v pristojnosti delodajalca in njegovih strokovnih služb, ki so na podlagi primerjave med prejšnjimi in novimi delovnim mesti izdelale prevedbeno tabelo (tako npr. Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 836/2011).

Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišče ni izreklo o listinah, ki sta jih stranki predložili v ponovljenem postopku, saj je sodišče prve stopnje tudi te dokaze upoštevalo pri svoji odločitvi. Pri svoji odločitvi je utemeljeno upoštevalo tudi izpoved priče B.B., ki je bil dodatno zaslišan in je podrobno pojasnil postopek prevedbe, primerjavo starih in novih delovnih mest ter dejansko delo tožnika in ostalih zaposlenih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe res prišlo do napake - iz celotne obrazložitve je namreč razvidno, da je pri primerjavi treh delovnih mest mojster zvoka, mojster zvoka VII/2 in mojster zvoka specialist dejansko izpadlo delovno mesto mojster zvoka specialist, in je pomotoma dvakrat naveden mojster zvoka. Vendar pa ne gre za takšno kršitev, ki bi kakorkoli vplivala na zakonitost sodbe.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotavljalo, zakaj je A.A., ki je bil razporejen na delovno mesto z enako šifro (zvokovni mojster, šifra ...) v tabeli A14, preveden v višje vrednoteno delovno mesto mojster zvoka VII/2. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil A.A. izjemoma preveden na višje vrednoteno delovno mesto zaradi vsebine dela, ker opravlja dela na zahtevnih glasbenih projektih, povezanih z izdelavo matric za množično razmnoževanje ter restavriranje zvoka v okviru postprodukcijskega postopka. Zaključilo je, da bi A.A. imel zahtevek za plačilo razlike v plači, če ne bi bil preveden na delovno mesto mojster zvoka VII/2. Takšna ugotovitev je sicer napačna, saj prevedba ne sme temeljiti na dejanskem delu, kot je pritožbeno sodišče že poudarilo. Vendar pa to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva, saj se v predmetnem sporu presoja pravilnost prevedbe tožnika. Prav tako za ta spor ni relevantna primerjava z C.C., saj je imel slednji pred prevedbo sklenjeno pogodbo za delovno mesto zvokovni mojster I, ki pa je drugačno delovno mesto kot tožnikovo.

Tožnik zahteva tudi plačilo po dejanskem delu od 1. 8. 2008 - primarno zahteva plačilo, ki bi ga prejel na delovnem mestu mojster zvoka VII/2, podredno pa plačilo, ki bi ga prejel na delovnem mestu mojster zvoka specialist. Iz izpovedb prič J.J. in D.D. izhaja, da tožnik ne dela kot mojster zvoka, temveč dela v tehnični planski službi, nikoli pa ni delal v studiu, kjer se izvajajo postprodukcijski postopki, niti ni delal matric za množično razmnoževanje. Tožnik je izpovedal, da je snemal različne koncerte ter sodeloval pri nabavi novega reportažnega avtomobila, kjer je izdelal skice in določil opremo, ki jo mora imeti reportažni avto. Vse navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča spada pod opis delovnega mesta mojster zvoka. Tožnik pa je izrecno izpovedal, da po 1.8.2008 matric za proizvodnjo ni izdeloval, prav tako ni restavriral zvočnih posnetkov ali jih montiral. Prav slednje pa je tisto, kar delovno mesto mojster zvoka loči od delovnih mest mojster zvoka VII/2 in mojster zvoka specialist. Tožnik je v ponovljenem postopku predložil tudi kartončke posnetkov koncertov, iz katerih izhaja, da tožnik po 1. 8. 2008 pri teh koncertih (za katere trdi, da gre za najzahtevnejše glasbene projekte), ni sodeloval. Ob vsem navedenem, predvsem pa glede na izpovedbo tožnika, da po 1.8.2008 matric za proizvodnjo ni izdeloval, prav tako ni restavriral zvočnih posnetkov ali jih montiral, je sodišče prve stopnje zahtevek po dejanskem delu (tako primarni kot podredni) utemeljeno zavrnilo.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa krije stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).