Jedro

Prenos nadzora in varstva psa na drugega (imetnika) izključuje krivdo in posledično odškodninsko odgovornost lastnika (primarnega imetnika), zato lastnik/primarni imetnik in sekundarni imetnik nista solidarno odškodninsko odgovorna. Enako velja tudi če gre za nevarnega psa in objektivno odgovornost, razen če bi lastnik psa zaupal osebi, ki ne bi bila usposobljena.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 4. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke, pritožbi tožnika pa v celoti zavrnejo in se sodba v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu ter sklep sodišča prve stopnje potrdita.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prvemu tožencu naložilo, da tožniku plača 1.200 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v presežku in proti drugemu tožencu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo povrnitev pravdnih stroškov drugemu tožencu v višini 440,58 EUR in prvemu tožencu v višini 290,78 EUR. Prvemu tožencu je v korist proračuna Republike Slovenije naložilo povrniti 909,69 EUR.

2. Proti sodbi sta pritožbi pravočasno vložila tožnik in prvi toženec.

3. Tožnik kot bistveno navaja, da je podrobno opisal potek dogodka, s poudarkom, da toženca nista zagotovila fizičnega varstva nevarnega psa. Obema je bilo znano, da je nemški ovčar zelo nevarna žival za okolico, zato bi morala ukreniti vse, da bi preprečila nastanek škode. To se ni zgodilo, čeprav je bil drugi toženec v neposredni bližini spornega dogodka in je dogodek vseskozi opazoval. Posledično je napačno stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitev, da je bil pes zaupan v varstvo prvemu tožencu, izključuje krivdo in posledično odškodninsko odgovornost drugega toženca. Drugi toženec je kot lastnik psa vedel, da bi njegov pes moral nositi nagobčnik in ga je brez nagobčnika zaupal v varstvo in nadzorstvo prvemu tožencu. Toženca sta zato solidarno odškodninsko odgovorna. Nadalje navaja, da je tudi nerazumljivo, da sodišče ni dognalo, da je nemški ovčar nevaren pes. Ker je, bi morala tako lastnik psa kot oseba, ki mu je bila nevarna žival zaupana, poskrbeti za ustrezno varstvo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj ima tožnik negativni odnos do človekovih štirinožnih prijateljev. Sodišče bi moralo tudi v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku za duševne bolečine zaradi prestanega strahu, saj je tožnik utrpel zelo intenziven primarni in sekundarni strah pred možno ponovitvijo podobnega dogodka. Strah in vznemirjenje se povsem nezavedno pojavljata. Graja še odločitev o stroških postopka, ker je s tožbenim zahtevkom zoper prvega toženca po temelju uspel 100 %, ne 50 %, po višini pa 18 %, zato je s tožbenim zahtevkom skupaj uspel v višini 59 %, ne 34 %, kot to napačno navaja sodišče prve stopnje. Predlaga ustrezno spremembo sodbe, podredno njeno razveljavitev.

4. Prvi toženec v svoji pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, in sicer je napačno ugotovilo, da se je dogodek zgodil v parku, ter da je sodišče napačno sledilo izpovedbi tožnika in priče A. A. Navaja več okoliščin, ki po njegovem mnenju kažejo na neverodostojnost/neresničnost izpovedbe priče. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da pes ni bil na povodcu in da se je prosto gibal po javnih površinah. Prav tako tožnik ni utrpel nobenega strahu, saj sta toženca tožnika večkrat videla, kako se igra z drugimi psi, prav tako je sprožil postopek šele po dveh letih, psa je poznal že štiri leta ter ni koristil bolniškega staleža. Več prič je izpovedalo, da so ga videle v družbi večjih psov in da niso dobile vtisa, da se jih tožnik boji, pri čemer je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo, da te trditve v dokaznem postopku niso dobile opore in jim sodišče ni sledilo, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo izpovedbe glede tablet in vpliva slabih medsosedskih odnosov. Graja višino odškodnine, saj meni, da je prisojena v nasprotju s sodno prakso, in sicer se sklicuje na odločbe VSL Cp 549/2012, I Cp 1523/2010, I Cp 1840/2013. Sklepno graja še odločitev o stroških postopka, ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da je imel tožnik brezplačno pravno pomoč, prav tako bi sodišče moralo 34 % priznanih stroškov odmeriti od skupnega zneska 1.898,66 EUR (sodna taksa in stroški sodne izvedenke) in ne od zneska 2.675,56 EUR, ter bi moralo tožniku priznati stroške po ceniku za opravljanje odvetniške storitve za brezplačno pravno pomoč. Predlaga ustrezno spremembo sodbe, podredno njeno razveljavitev.

5. Toženca na vročeno pritožbo tožnika nista odgovorila, tožnik pa je na pritožbo prvega toženca odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sodni izvedenki odmeri nagrada in nadomestilo za stroške za ustno izvedensko mnenje, da je treba plačati 9,38 % prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da se obračuna še DDV, ter v 4. točki izreka, da plačilo skupnega zneska izvrši finančno računovodska služba sodišča iz proračunskih sredstev – odločba Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 167/2015 z 22. 4. 2015. 7. Sklep pravočasno izpodbija tožnik. Ne strinja se s 4. točko izreka ter navaja, da se je izrecno strinjal z izvedenskim mnenjem in dopolnitvijo ter ni zahteval neposrednega zaslišanja izvedenke. Dopolnitev in neposredno zaslišanje sodne izvedenke sta zahtevala toženca. Sodišče ni upoštevalo prvega odstavka 153. člena ZPP, saj od tožencev, ki sta predlagala neposredno zaslišanje sodne izvedenke, ni zahtevalo, da založita znesek, potreben za pokritje stroškov, ki bodo nastali z neposrednim zaslišanjem izvedenke, vendar je bilo zmotno prepričano, da se bodo stroški krili iz proračunskih sredstev. Plačnika bi morala biti toženca, sodišče pa je napačno odločilo, da se stroški krijejo iz sredstev brezplačne pravne pomoči tožnika. Predlaga ustrezno spremembo sklepa, podredno njegovo razveljavitev.

8. Pritožba prvega toženca proti sodbi je delno utemeljena, pritožbi tožnika proti sodbi in proti sklepu pa nista utemeljeni.

O pritožbah proti sodbi

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik 13. 3. 2011 okoli 7.15 ure sprehajal s svojo psičko, ko je pritekel pes. Tožnik je psičko dvignil v naročje ter se začel pomikati proti svoji stanovanjski hiši, v tem času pa se mu je s sprednjimi tacami na hrbet povzel pes (v povzetem obsegu za pritožnika dejansko stanje sploh ni sporno),(1) ki je ob tem oddajal napadalne zvoke. Sodišče sprejema dejanske ugotovitve o nadaljnjem poteku dogodka (6. točka obrazložitve), saj je prvostopenjsko sodišče ob tem napravilo logično in življenjsko dokazno oceno, ki povsem prepriča in je pritožbene navedbe ne omajejo. Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

10. OZ v 158. členu ne predvideva solidarne odgovornosti imetnika in lastnika nevarne stvari. V prvem odstavku je predvidena objektivna odgovornost imetnika za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, v drugem pa subjektivna odgovornost za škodo, ki jo povzroči domača žival. Imetnik psa je širši pojem kot lastnik, saj je imetnik lahko tudi druga oseba, ki ji je bil pes zaupan v oskrbo in varstvo. Lastnik se obravnava kot imetnik le v primeru, ko sam izvaja nadzor nad domačo živaljo oziroma če jo zaupa osebi, ki te naloge objektivno ni sposobna prevzeti, lastnik pa je za te okoliščine vedel oziroma bi moral vedeti ter jih upoštevati.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je lastnik psa (drugi toženec) 13. 3. 2011 prenesel nadzor in varstvo psa na prvega toženca, česar tožnik ne izpodbija niti v postopku na prvi stopnji ni nasprotoval trditvam tožencev, da je drugi toženec čistil pesjak in prepustil psa v varstvo in nadzorstvo prvemu tožencu, ter tudi ne nasprotuje zaključku sodišča, da je varstvo in nadzor psa v pravno odločilnem trenutku opravljal prvi toženec.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prenos nadzora in varstva psa na prvega toženca izključuje odškodninsko odgovornost drugega toženca oziroma da je odškodninska odgovornost prešla na prvega toženca. Pritožbene navedbe, da sta oba toženca s svojim ravnanjem prispevala k nastanku škode in sta zato solidarno odškodninsko odgovorna, so neutemeljene. Da bi bil drugi toženec odškodninsko odgovoren namesto prvega toženca (ne pa solidarno z njim), bi tožnik moral trditi in dokazati, da lastnik psa pri prenosu varstva in nadzora na drugo osebo ni poskrbel, da gre za osebo, ki bo ravnala skrbno ter bo psa tudi zmogla obvladati. Česa takega tožnik ni zatrjeval. 13. Četudi bi sodišče prve stopnje konkretnega psa štelo za nevarno žival, je drugi toženec, ker je prenesel nadzor nad psom na prvega toženca, razbremenjen odgovornosti. Prvi odstavek 152. člena OZ določa, da je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti v razmerju do oškodovanca, če je nevarno stvar zaupal drugemu v uporabo ali nadzorstvo. Da objektivna odgovornost z lastnika (prvotnega imetnika) na dejanskega imetnika ne bi bila prenesena, bi tožnik moral, skladno s četrtim odstavkom 152. člena OZ, trditi in dokazati, da je bila nevarna stvar zaupana osebi, ki ni bila usposobljena. Tega ni trdil. Lastnik in imetnik psa torej ne odgovarjata solidarno,(2) zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi ob uporabi prvega odstavka 158. člena OZ pravilna.

14. Pritožbene navedbe prvega toženca, da tožnik ni mogel utrpeti nobenega strahu, pritožbenega sodišča ne prepričajo, saj se je do teh navedb opredelila že sodna izvedenka ter tudi sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožnik utrpel zelo intenziven primarni strah. Pritožbeno sodišče ocenjuje odmero odškodnine za tožnikovo škodo zaradi pretrpljenega strahu (1.200 EUR) kot primerno in pravično. Prvi toženec v pritožbi sicer navaja primere iz sodne prakse, s katerimi utemeljuje znižanje prisojene odškodnine, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da primerjava sodne prakse ne daje podlage za nižjo odškodnino. V zadevah VSC 549/2012 in VSM I Cp 1523/2010 je primarni strah trajal le nekaj sekund, medtem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj zelo intenzivnega primarnega strahu, ki je v tej intenziteti trajal nekaj minut. Tožnik za utemeljitev svojih pritožbenih navedb ne navede nobenega primera iz sodne prakse, ki bi utemeljeval zvišanje prisojene odškodnine.(3) Pritožbeno sodišče opozarja, da so trditve glede sekundarnega strahu napačne, saj sekundarni strah ne zajema zaskrbljenosti in strahu pred morebitnim ponovnim dogodkom (napadom psa in strahu pred psi nasploh), ampak je strah, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka, in se opredeljuje kot zaskrbljenost ali bojazen za izid zdravljenja.

15. Sodišče je pravilno odločilo, da tožniku ne pripada odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (12. točka obrazložitve). K razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje (in s katerimi se pritožbeno sodišče strinja) gre dodati le, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznava zgolj v primerih, ko je zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajne narave, v primeru začasnih pa, če so duševne bolečine zelo močne/intenzivne oziroma so podane druge posebne (neobičajne) posledice. Tožnikov negativni odnos do psov, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so te težave začasnega značaja in da se tesnoba pred psi blaži, pač ni taka oblika škode.

16. V zvezi z odločitvijo o stroških pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik uspel le v višini 18 %. Ločeno ugotavljanje pravdnega uspeha po temelju in višini je sprejemljivo zgolj v primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov, česar v konkretnem primeru ni bilo, saj znatni pravdni stroški predstavljajo stroške sodne izvedenke, ki je bila postavljena predvsem zaradi ugotavljanja višine odškodnine. Izpodbijana stroškovna odločitev (3. točka izreka izpodbijane sodbe) je torej tožniku v korist, zato pritožbeno sodišče vanjo ni poseglo (359. člen ZPP).

17. Glede stroškov, ki naj bi jih bil prvi toženec dolžan plačati RS (4. točka izreka izpodbijanega sklepa), pa pritožbeno sodišče ugotavlja naslednje: v spisu se nahaja uradni zaznamek (red. št. 84) z ugotovitvijo, da je tožnik upravičen do redne brezplačne pravne pomoči, prav tako je kot priloga v spisu tudi odločba Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 167/2015 z 22. 4. 2015, po kateri je tožnik upravičen do plačila stroškov postopka.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča glede odmere stroškov, ki jih mora prvi toženec povrniti RS, obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je prvemu tožencu namreč naložilo, da je dolžan vse pravdne stroške, ki jih je priznalo tožniku (34 % od skupnega zneska 2.675,56 EUR), povrniti v korist proračuna, čeprav iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik sam poravnal sodno takso. Zapis, da so se vsi tožnikovi stroški zalagali iz proračuna RS, je torej protispisen. Poleg tega 46. člen ZBPP sodne takse ne določa kot strošek postopka, ki ga mora nasprotna stranka povrniti v proračun RS. Poleg tega ZBPP niti ne predvideva oprostitve prosilca za brezplačno pravno pomoč glede plačila sodne takse, saj je podlaga za oprostitev v Zakonu o sodnih taksah. Prvostopenjsko sodišče je ob tem tudi spregledalo, da je bil tožnik delno oproščen plačila sodne takse in jo je plačal v znesku 105 EUR. Vse naštete nepravilnosti so pritožbenemu sodišču narekovale, da je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 4. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), v katerem jih bo lahko odpravilo.

19. Pritožbeno sodišče še opozarja, da ima prvi toženec tudi prav, da je sodišče prve stopnje pravdne stroške tožnika (delno) napačno odmerilo, saj ni upoštevalo 36. člena ZOdvT, ki določa, da v primeru, če se nagrada postavljenega ali dodeljenega odvetnika določi glede na vrednost predmeta, se pri vrednosti predmeta nad 3.000 EUR namesto nagrad po 12. členu ZOdvT določijo nagrade po tej določbi s količnikom 1,0. Torej pri vrednosti predmeta do 7000 EUR ob količniku 1,0 znaša nagrada 152 EUR. Posledično znaša nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT 197,60 EUR (152 EUR x 1,3) in nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT 182,40 EUR (152 EUR x 1,2). Sodišče prve stopnje naj to pri novi odmeri upošteva.

O pritožbi tožnika zoper sklep

20. Prvi odstavek 153. člena ZPP določa, da mora stranka, ki predlaga izvedbo dokaza, po nalogu sodišča založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza (predujem). Tožnik nima prav, da bi morala predujem založiti toženca, ker sta imela pripombe na pisno izvedensko mnenje ter sta zahtevala zaslišanje izvedenke na naroku. Zaslišanje izvedenca na naroku ne pomeni novega dokaza, ampak gre zgolj za kontradiktorno izvajanje istega dokaza. Dokazni predlog namreč identificirata dokazna tema in dokazno sredstvo – če je oboje isto, ne gre za nov dokazni predlog. Dolžnost založitve predujma torej bremeni stranko, ki je podala dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, tj. tožnika.

Odločitev pritožbenega sodišča

21. Odločitev o delni razveljavitvi sodbe kot posledici delne utemeljenosti pritožbe prvega toženca je pritožbeno sodišče pojasnilo že zgoraj. V preostalem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke v preostalem, pritožbi tožnika pa v celoti zavrnilo in sodbo v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev o stroških je posledica odločitve pritožbenega sodišča in ima glede tožnikovih stroškov podlago v prvem odstavku, za pritožbene stroške prvega toženca pa v tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej tretji odstavek na 3. strani njegove pritožbe.

Op. št. (2): Solidarna odgovornost je predpisana samo v primeru, če je škoda posledica kake skrite napake ali skrite lastnosti, na katero ga imetnik ni opozoril. Primerjaj drugi odstavek 152. člena OZ.

Op. št. (3): Primerjaj VSL sodba II Cp 1920/2016 s 14. decembra 2016 in sklep II Cp 653/2016 s 13. aprila 2016.