Jedro

Pri presoji pravice do denacionalizacije je pomemben le čas odvzema lastninske pravice, ne pa čas odvzema pravice uporabe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1273/2000-9 z dne 21.11.2001 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba tožene stranke.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.6.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote V. z dne 13.4.2000. Z njo je prvostopni organ odločil, da se zahteva tožnika za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 472 v izmeri 1457 m2 in parc. št. 473/2 v izmeri 552 m2, obe k.o. B., zavrne.

Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in odločbe tožene stranke izhaja, da sta sodišče prve stopnje in tožena stranka presodili, da v zadevi ni podlage za denacionalizacijo zahtevanih nepremičnin.

Navedeni parceli sta bili nacionalizirani vlagateljevim pravnim prednikom na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58) in sicer z odločbo Občinskega ljudskega odbora V., Oddelka za finance z dne 13.3.1963. Po nacionalizaciji so prejšnji lastniki na navedenih parcelah obdržali pravico uporabe, nato pa je pravico uporabe na zemljiščih z dedovanjem pridobil tožnik. Parc. št. 472 k.o. B. je bila tožniku odvzeta iz uporabe na podlagi odločbe Skupščine občine V. z dne 28.9.1977 izdane na podlagi 7. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76). Parc. št. 473/2 k.o. B. se je delila na parc. št. 473/3 in parc. št. 473/2. Slednja je ostala v uporabi tožnika, v korist katerega je na tem zemljišču tudi vknjižena pravica uporabe, za parc. št. 473/3 pa je tožnik sklenil menjalno pogodbo. Tožnika glede parc. št. 472 k.o. B. ni mogoče šteti za upravičenca do denacionalizacije, ker mu parcela ni bila odvzeta v časovnem obdobju, ki ga določa 4. člen Zakona o denacionalizaciji. Zemljišče je bilo odvzeto po letu 1963. Prav tako za upravičenca do denacionalizacije za isto parcelo ni mogoče šteti prejšnja lastnika F. in F.N., saj njima navedeno zemljišče ni bilo dejansko podržavljeno, torej vzeto iz posesti. Parc. št. 473/2 k.o. B. je ostala v uporabi tožnika, v korist katerega je na navedenem zemljišču tudi vknjižena pravica uporabe. Za to parcelo veljajo določbe Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97). Tudi glede parcele št. 473/3 ni podana podlaga za denacionalizacijo, saj je bila parcela predmet prostovoljnjega razpolaganja in sicer menjalne pogodbe z dne 30.10.1987. V obširni pritožbi tožnik vztraja pri svojem denacionalizacijskem zahtevku, opisuje potek denacionalizacijskega postopka in se sklicuje na pravico do privatne lastnine. Smiselno predlaga ugoditev svojemu denacionalizacijskemu zahtevku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in iz odločbe tožene stranke (smiselno pa tudi iz same pritožbe), izhaja, da tako sodišče prve stopnje kot tožena stranka tožniku in njegovemu pravnemu predniku, v konkretnem primeru, ne priznavata statusa denacionalizacijskega upravičenca in že na tej podlagi zavračata tožnikov denacionalizacijski zahtevek in to gledeh vseh teh treh parcel (473/2, 473/3, 472, vse k.o. B.). Toda po presoji pritožbenega sodišča je takšna odločitev pravilna le glede prvih dveh parcel, ne pa tudi v pogledu parc. št. 472 k.o. B. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je glede na dejstvo, da je tožnik za parc. št. 473/2 v zemljiški knjigi vpisan kot imetnik pravice uporabe, podlaga za lastninjenje po zakonu, ki ga navajata tožena stranka in sodišče prve stopnje, in ne podlaga za denacionalizacijo. Pravilna je tudi presoja, da parc. št. 473/3 ne more biti predmet denacionalizacijskega postopka, saj je bila predmet razpolaganja (menjalna pogodba z dne 30.10.1987) med tožnikom in Občino V., po kateri je ta prejel v uporabo parc. št. 475/2 v zameno za parc. št. 473/3. Ne more pa se pritožbeno sodišče strinjati z odločitvijo in stališčem (razlogi) sodišča prve stopnje in tožene stranke glede parc. št. 472 k.o. Borovnica. Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 54/2002, zavzelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije, glede na določbo 3. člena ZDen odvisno od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968. Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oziroma za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču) po navedenem obdobju ne bi mogli biti upravičenci po ZDen.

Stališče ustavnega sodišča v isti odločbi je tudi, da bi moral od uveljavitve ZDen dalje, v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije biti tudi tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika podedoval na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravčenci do denacionalizacije.

Glede na navedeno in upoštevaje dejansko stanje konkretnega primera, opisano v odločbi tožene stranke in v izpodbijani sodbi, pomenijo odločitve tožene stranke in sodišča prve stopnje, glede parc. št. 472 k.o. B., napačno uporabo določb ZDen. Ker pa se tako odločba tožene stranke kot izpodbijana sodba nanašata na vse tri parcele, je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena Zakona o upravnem sporu, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožbi ugodi in odpravi odločba tožene stranke v celoti. Pri ponovnem odločanju je tožena stranka vezana na stališča in razloge pritožbenega sodišča v tej sodbi.