Jedro

Obveznost investitorja, da z gradnjo začne šele na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ne izvira šele iz ureditve po zdaj veljavnem ZGO-1 (3. člen), temveč so bila upravna dovoljenja z enakim učinkom predpisana tudi z zakonodajo, ki je veljala pred tem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku izrekel inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje. Naložil mu je, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo tam opisane stanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. 109/1 k.o. ... (1. točka izreka) ter jo do 1. 5. 2014 na svoje stroške odstraniti in vzpostaviti legalno stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za navedeno nelegalno gradnjo je izrekel prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 4. točka), odločil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka), in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na zaslišanju povedal, da je investitor obravnavanega objekta, da je z gradnjo pričel leta 1985 in da ni pridobil gradbenega dovoljenja. Ker se po določbah ZGO-1 gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, za katero ta zakon predpisuje inšpekcijske ukrepe, kot so bili izrečeni.

Drugostopenjski organ je izpodbijano odločbo spremenil glede izrečenih prepovedi, tako da ne posegajo v pravice drugih solastnikov predmetnega zemljišča, v ostalem pa je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je za odločitev v zadevi pomembno le, da investitor ni pridobil gradbenega dovoljenja za gradnjo obravnavanega objekta, zato je izrečeni inšpekcijski ukrep pravilen in zakonit. Kot nepomembne opredeljuje tako razloge, zaradi katerih je prišlo do nelegalne gradnje, kot tudi ovire pri pridobivanju gradbenega dovoljenja oziroma legalizaciji, in pojasnjuje, da gre pri tem za ločen postopek, ki poteka pred drugim organom. Prav tako pojasnjuje, da je odreditev ustavitve nadaljnje gradnje zakonsko predpisan sestavni del inšpekcijskega ukrepa, ki se izrečene ne glede na to, da je bila obravnavana gradnja že zaključena. Namen takega ukrepa je v preprečitvi kakršnihkoli nadaljnjih nelegalnih posegov na objektu. Legalizacije objekta ne pomeni niti njegova priključitev na komunalno infrastrukturo in prijava bivališča v njem, saj je objekt mogoče legalizirati izključno z gradbenim dovoljenjem. Tožniku ni mogoče postaviti roka za legalizacijo, saj zakon v primeru nelegalne gradnje določa izključno izrečeni inšpekcijski ukrep.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da obravnavani objekt res nima gradbenega dovoljenja, vendar ga je pripravljen legalizirati in si že prizadeva za odkup zemljišča. Na mestu objekta so od leta 1961 stale barake, tožnik pa ima stalno prebivališče na tem naslovu od leta 1983, ko so bila priključena vsa infrastrukturna omrežja. Ker barake niso bile primerne za življenje, so prebivalci pričeli z gradnjo oz. obnovo, ki je bila zaključena pred 20 leti, zato je odredba o ustaviti gradnje brez pomena. Leta 2004 si je gradnjo ogledal gradbeni inšpektor, ki se je s stanjem očitno strinjal, saj ni izdal nobenega uradnega dokumenta. V obravnavanem objektu živi skupaj s šestimi družinskimi člani, ta objekt pa se drži skupaj z več drugimi, v katerih živi 12 družin, zato rušenje samo enega od njih ni možno. Rušenje njegovega objekta bi tako povzročilo veliko socialno stisko vseh, ki živijo v omenjenih objektih, saj ne bi več imeli kje živeti. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter mu postavi dodaten rok za legalizacijo objekta.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z obrazložitvijo toženke, da je glede na ureditev po ZGO-1 za presojo legalnosti gradnje pomembno izključno vprašanje, ali je bilo zanjo pridobljeno ustrezno gradbeno dovoljenje, in da v primeru nelegalne gradnje inšpekcijski oziroma upravni organi nimajo možnosti izrekanja drugih oziroma drugačnih ukrepov, kot so predpisani z zakonom. Sodišče zato razlogov ne navaja ponovno (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa dodaja še: Obveznost investitorja, da z gradnjo začne šele na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ne izvira šele iz ureditve po zdaj veljavnem ZGO-1 (3. člen), temveč so bila upravna dovoljenja z enakim učinkom predpisana tudi z zakonodajo, ki je veljala pred tem. Tako je bilo z Zakonom o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ki je veljal od leta 1984 dalje, za graditev objektov in naprav predpisano lokacijsko dovoljenje (50. člen), po takrat veljavnem Zakonu o graditvi objektov pa je bil pričetek gradnje dovoljen na podlagi gradbenega dovoljenja (33. člen). Tožnikove navedbe o tem, da je bila gradnja pričeta in tudi dokončana že pred daljšim časom (ki jih sicer podrobneje ne opredeljuje), zato same po sebi ne morejo vplivati na legalnost obravnavanega objekta.

Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja še, da drugostopenjski organ v svoji odločbi ni odgovoril na pritožbeno navedbo, ki jo tožnik ponavlja tudi v tožbi, da se njegov objekt „drži skupaj“ z več drugimi, zaradi česar ga ni mogoče porušiti. Vendar pa tožnik tega dejstva ni navajal v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi, ne v tožbi pa ni obrazložil, zakaj tega ni storil. Zato drugostopenjski organ v skladu s tretjim odstavkom 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) teh navedb ni mogel upoštevati kot pritožbene razloge, sodišče pa v skladu z 52. členom ZUS-1 ne kot tožbene razloge (prim. tudi stališče tega sodišča v sodbi I U 43/2012 in več ostalih).

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da nima dvomov v pravilnost postopka pred izdajo izpodbijane odločbe in njeno pravilnost ter zakonitost. V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 je zato tožbo zavrnilo, glede na tožbeni predlog pa tožnika opozarja, da bo lahko morebitno legalizacijo obravnavanega objekta ali razloge za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe uveljavljal v izvršilnem postopku.