Jedro

Sklepa seje delavskega sveta ni mogoče šteti za samoupravni sporazum, zaradi česar ne more predstavljati pravnega naslova za prenos pravice razpolaganja z nekdanjim družbenim sredstvom. Tožeča stranka zato ni pridobila pravice razpolaganja s sporno nepremičnino ter tako tudi ni legitimirana po 58. členu ZPIZ-B.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke ter ugotovilo, da je ta na nepremičnini parc.št. 457/7 v družbeni lastnini, pripisani pri vl.št. 106 k.o..., pridobila lastninsko pravico na podlagi 58. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Obenem je toženo stranko obvezalo, da to dejstvo prizna ter izstavi ustrezno listino, na podlagi katere bo tožeča stranka lahko vknjižila svojo lastninsko pravico.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, naj toženi stranki povrne 168.530,00 SIT njenih pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka, ki uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi. Tožeča stranka vztraja, da je na dan uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju razpolagala s sporno nepremičnino, zaradi česar je na podlagi 58. člena tega zakona na njej pridobila lastninsko pravico. Utemeljujoč svoje stališče se revident sklicuje na izpovedbe posameznih prič, ki so bile zaslišane v prvostopenjskem postopku. P. Č. naj bi povedal, da je delavski svet sprejel sklep, s katerim je na tožečo stranko prenesel lastninsko pravico, priča M. V. pa, da naj bi bil podan nesporen namen, da se celotna nepremičnina prenese na Društvo upokojencev. Tožeča stranka navaja, da kasneje sicer res ni realizirala vknjižbe pravice razpolaganja, vendar pa naj bi po njenem stališču prišlo do konvalidacije pogodbe, saj naj bi bil posel realiziran.

V nadaljevanju revident pojasnjuje očitek bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Poudarja, da izpodbijana sodba neutemeljeno utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka na listini - dopisu Izvršnega sveta Skupščine SRS z dne 13.10.1989. Drugostopenjska sodba naj bi povsem brez podlage v spisovnem gradivu navedla, da naj bi tožeča stranka vse od 13.10.1989 dalje vedela, da nima podlage za vpis v B vložek zemljiške knjige. Z vsebino tega dopisa se je namreč tožeča stranka prvič seznanila šele v tej pravdi. Ta dopis zato ni mogel biti podlaga za zavest tožeče stranke o tem, da ji "njena uporaba sporne nepremičnine, ki bi jo lahko opredelili z brezplačnim uživanjem, ne nudi nobenih pravnih možnosti za vknjižbo v B vložku zemljiške knjige, kjer se je poleg lastninske pravice vpisovala zlasti pravica uporabe," kot revident povzema razloge izpodbijane sodbe. Dalje poudarja "neusklajeno terminologijo, ki se je uporabljala (pravica uporabe, pravica razpolaganja)". Po spisovnem gradivu naj bi bila na tožečo stranko prenesena pravica razpolaganja, le zemljiškoknjižno stanje naj bi ne bilo urejeno. Če pa bi bila prenesena pravica uporabe, bi tožeča stranka vknjižila lastninsko pravico po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 - 110/2002; ZLNDL).

Drugostopenjska sodba naj bi bila materialnopravno nepravilna tudi zato, ker je tožeča stranka vzporedno uveljavljala pridobitev lastninske pravice tudi zaradi vlaganja v nepremičnino. Tožeča stranka je sporno nepremičnino prevzela v dejansko posest, uporabo (tudi dejansko razpolaganje) in je nosila vse stroške tekočega ter investicijskega vzdrževanja, vključno z dodatnimi investicijami v nepremičnino. Pravni temelj pridobitve lastninske pravice so bila tako tudi določila tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 - Uradni list RS, št. 87/2002; ZTLR).

Revizija je bila vročena prvotožencu, ki nanjo ni odgovoril ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375.člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

O očitani bistveni kršitvi pravil pravdnega postopka: Revidentov očitek, češ da pritožbeno sodišče brez podlage v spisovnem gradivu ugotavlja, da naj bi tožeča stranka vse od 13.10.1989 vedela, da ji uporaba sporne nepremičnine ne nudi nobenih pravnih možnosti za vknjižbo v B vložku zemljiške knjige, je procesni očitek bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker pritožbeno sodišče zgornjo ugotovitev gradi na dopisu Izvršnega sveta Skupščine SRS z dne 13.10.1989 (listina pripeta k prilogi B2), iz spisa pa ni razvidno, da bi bila tožeča stranka sploh naslovljenec tega dopisa, kakor tudi ne, da bila pred pravdo s tem dopisom seznanjena, je očitek o utemeljevalni vrzeli med ugotovljenim dejstvom ter razlogi zanj sicer utemeljen. Bistvena kršitev pravil pravdnega postopka pa navzlic temu ni podana. Navedeno dejstvo (zavest o nezmožnosti vknjižbe) namreč v obravnavani zadevi, kakor bo razvidno v nadaljevanju, ni pravno odločilno. Ker so pravno relevantna za odločitev v tej zadevi druga, od zgornjega povsem neodvisna dejstva ter izpodbijana sodba ta odločilna dejstva tudi vsebuje (o njih pa bo govor v nadaljevanju), je sodbo navkljub omenjeni vrzeli mogoče uspešno preizkusiti.

O očitkih nepravilne uporabe materialnega prava: a.) O (ne)pridobitvi lastninske pravice na podlagi 58. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 7/96; ZPIZ-B)

58. člen ZPIZ-B, ki določa, da društva upokojencev pridobijo z dnem uveljavitve zakona lastninsko pravico na družbeni lastnini, s katero razpolagajo na dan uveljavitve tega zakona, predstavlja eno izmed številnih zakonskih pravil za preoblikovanje družbene lastnine v druge oblike lastnine. Kot pri večini tovrstnih, t.i. tranzicijskih pravil je odločilnega pomena, kakšen je bil pravni status stvari (v obravnavanem primeru nepremičnine) v nekdanjem družbenem sistemu (op 1) oziroma na dan, ki ga kot pravno odločilnega opredeljuje zakon. Pogoj, da bi tožeča stranka na podlagi samega zakona (ex lege) pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini, je, da bi nastopala v pravnih razmerjih glede te nepremičnine kot nosilec absolutnega stvarnopravnega upravičenja, ki bi ga omejevala le nekdanja pravila o družbeni lastnini. Takšni absolutni upravičenji sta bili pravica uporabe (prvi odstavek 12. člena ZTLR), ki se je nanašala na zemljišča v družbeni lastnini, na katerih je zgrajena lastniška stavba, ter pravica razpolaganja na družbenem sredstvu (200. in 201. člen Zakona o združenem delu - Uradni list SFRJ, št.53/1976 do Uradni list RS-stari, št.37/1990; ZZD).

Izhodišče te pravde je dejanska predpostavka, na kateri gradita tako tožba kot sodbi sodišč prve in druge stopnje, da je bila sporna nepremičnina družbeno sredstvo, na katerem je imel pravico razpolaganja v smislu 201.člena ZZD pravni prednik tožene stranke - Rudniki rjavega premoga Slovenije - DE Rudnik rjavega premoga ... Ne tožba ne sodbi nižjih sodišč takšne dejanske predpostavke sicer izrecno ne zapišejo, je pa vsebovana v osrednjem dejanskem vprašanju, na katerem utemeljuje svoj zahtevek tožeča stranka - t.j. na dejanski trditvi, da je bila ta nepremičnina brezplačno prenesena na tožečo stranko s strani pravnega prednika tožene stranke.

Tožeča stranka gradi trditev o prehodu tega odločilnega stvarnopravnega upravičenja na sporni nepremičnini na dveh okoliščinah: na dejstvu, da je imela sporno nepremičnino dejansko v uporabi ter na sklepu iz zapisnika 14. seje delavskega sveta Rudnika rjavega premoga ... z dne 26.12.1979 (v nadaljevanju: sklep delavcev). Sodišči prve in druge stopnje sta se do navedenih dveh okoliščin opredeljevali z različnih zornih kotov (npr. vprašanje ničnosti navedenega sklepa, vprašanje nezmožnosti priposestvovanja, vprašanje zavesti tožeče stranke glede zmožnosti vpisa v B vložek zemljiške knjige). Po prepričanju revizijskega sodišča pa je odločilna ugotovitev izražena v pravilni materialnopravni opredelitvi pritožbenega sodišča, da "sklep delavskega sveta nima narave takšnega pravnega posla in sam po sebi ne učinkov, ki bi tožeči stranki lahko zagotavljali formalni prenos pravice uporabe na sporni nepremičnini v zemljiški knjigi." Na tem mestu revizijsko sodišče pritrjuje reviziji, ki opozarja na terminološko nedoslednost. Vendar pa obenem pojasnjuje, da razlog zanjo ni v morebitnem napačnem razlogovanju pritožbenega sodišča, marveč v slabi pojmovni dodelanosti prava združenega dela. Pravica uporabe, ki jo je v zgornjem navedku uporabilo pritožbeno sodišče, namreč po vsebini ni enaka pravici uporabe, kot jo opredeljuje prvi odstavek 12. člena ZTLR, marveč gre za pravico uporabe, ki je bila izvedena iz pravice razpolaganja z družbenimi sredstvi ter le to po vsebini utesnjuje (prim. 204. člen ZZD (op2)).

Do prehoda kakršnegakoli upravičenja, ki se je nanašalo na nepremičnino v družbeni lastnini, je lahko prišlo le na podlagi pisnega samoupravnega sporazuma oziroma pogodbe (204. člen ZZD).

Takšen pravni naslov je zakon zahteval ne le za prenos pravice razplaganja, marveč tudi le za začasno oddajo družbenega sredstva v uporabo drugi družbeni organizaciji. Vsebino in pravno naravo samoupravnega sporazuma sta določala 120. in 121. člen Ustave SFRJ (Ur. l. SFRJ, št. 9/74). Iz navedenih določb izhaja, da gre za urejanje medsebojnih razmerij med pravnimi subjekti, ki jih v imenu udeležencev sklenejo njihovi pooblaščeni organi. Samoupravni sporazum je tako le drugo ime za dvo ali večstransko izjavno ravnanje, s katerim pravni subjekti uskladijo svojo pravnoposlovno voljo z namenom, da nastane, se spremeni ali preneha določeno pravno razmerje, katerega udeleženci so ti subjekti (povedano v današnjem jeziku: pogodba). Sklep delavcev pojmu takšnega pravnoposlovnega akta ne ustreza. Pomen sklepa delavcev (468. člen ZZD) je bil v osebnem izjavljanju delavcev znotraj delovne organizacije. Kot tak je (naj bi) bil pomemben kot podlaga za izoblikovanje volje pravnega subjekta (delovne organizacije), nikakor pa ni mogel nadomestiti soglasja volj, kar je osnovna predpostavka pogodbe ali samoupravnega sporazuma.

V obravnavani zadevi tako ne gre le za to, da bi pravnemu poslu, na podlagi katerega bi sporna nepremičnina lahko prešla v razpolago tožeči stranki, manjkala zahtevana pisna oblika (prvi odstavek 204. člena ZZD), brez katere je bil samoupravni sporazum ničen (tretji odstavek istega člena), marveč takšnega (ustreznega) pravnega posla sploh ni bilo in sicer ne zavezovalnega in ne razpolagalnega. Iz tega razloga tudi prizadevanja revidenta za uporabo teorije o realizaciji (73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR), s katero bi konvalidirala pogodba, ki je bila izpolnjena, pa ji manjka le oblika, ne morejo biti uspešna. V obravnavani zadevi, kot že rečeno, ni bilo ne ustreznega pravnega posla, ne izpolnitve (t.j. razpolage s stvarnopravnim upravičenjem), marveč je imela tožeča stranka sporno nepremičnino le v posesti. To pa ji ne daje položaja iz 58. člena ZPIZ-B, zato zahtevek na tej pravni podlagi tudi ni mogel biti utemeljen. Iz navedenih razlogov revizijsko sodišče tudi zavrača ostala revizijska prizadevanja, ki (deloma tudi z nedovoljenim poskusom poseganja v dejansko stanje, kakršnega sta ugotovili sodišči nižjih stopenj - tretji odstavek 370. člena ZPP) utemeljujejo, da je bil namen prednika tožene stranke prenesti pravico razpolaganja na tožečo stranko, kar naj bi "dejansko" tudi storil. b.) O neutemeljenem uveljavljanju lastninske pravice na podlagi vlaganj v sporno nepremičnino: Revizijske trditve v temu delu so že same po sebi nesklepčne.

Vlaganje v tujo nepremičnino namreč samo po sebi ne predstavlja ne pravnega naslova ne pridobitnega načina lastninske pravice na nepremičnini. Lastninska pravica se namreč lahko pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem ali z odločbo državnega organa (20. člen ZTLR). Po samem zakonu se lastninska pravica pridobi z ustvaritvijo nove stvari, s spojitvijo, mešanjem, z ločitvijo plodov (vsi doslej navedeni načini se nanašajo po naravi stvari izključno na premičnine), z zgraditvijo na tujem zemljišču, s priposestvovanjem, pridobitvijo lastnine od nelastnika, s prilastitvijo (okupacijo) ter v drugih primerih, ki jih določa zakon (21. člen ZTLR).

Vlaganje v tujo nepremičnino zato lahko predstavlja le materialni akt, na katerega pravni posel (t.j. družbena pogodba, ki je običajno poimenovana dogovor o skupni gradnji) navezuje stvarnopravne posledice. Obstoja takšnega pravnega posla pa tožeča stranka v tej pravdi ni zatrjevala.

Odločitev izpodbijane sodbe, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, je iz vseh navedenih razlogov materialnopravno pravilna. V skladu s 378. členom ZPP je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.

Op. 1) Prim. A. Finžgar: Preoblikovanje družbene lastnine; ZZR PF Univerze v Ljubljani, 1992. Op. 2) Samoupravni sporazum oziroma pogodba o neodplačnem prenosu družbenega sredstva, o odtujitvi družbenega sredstva iz družbene lastnine, o oddaji družbenega sredstva v začasno uporabo drugi družbeni pravni osebi, o oddaji družbenega sredstva v zakup in o menjavi družbenega sredstva za drugo sredstvo v družbeni lastnini ali za sredstvo, na katerem ima kdo lastninsko pravico, se sklene v pismeni obliki.