Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti predpostavlja, da prvi odstavek 19. člena ZPrCP taksativno našteva prekrške, za katere je predviden odvoz vozila, kar pa ne drži. Jezikovna razloga omenjene zakonske določbe pokaže, da le-ta našteva različne situacije, ki narekujejo odstranitev nepravilno parkiranega vozila.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je dne 17. 2. 2017 storilki R. M. izdal obvestilo o prekršku, s katerim ji je zaradi prekrška po 15. točki četrtega odstavka 65. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) v zvezi s petim odstavkom 65. člena ZPrCP izrekel globo v znesku 40,00 EUR. Hkrati je prekrškovni organ na podlagi prvega odstavka 19. člena ZPrCP odredil odvoz storilkinega vozila. Zoper obvestilo o prekršku je storilka vložila ugovor, ki pa ga je prekrškovni organ zavrgel kot nedovoljenega. Storilka je namreč v predvidenem roku osmih dni plačala polovični znesek izrečene globe, zaradi česar se je izdano obvestilo, na podlagi 2. alineje osmega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) štelo kot plačilni nalog, ki je zaradi fikcije odpovedi ugovoru postal pravnomočen.

2. Zoper obvestilo o prekršku, ki se šteje kot plačilni nalog, vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk, in sicer zaradi kršitve iz 4. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1. V zahtevi se sklicuje na prvi odstavek 19. člena ZPrCP, ki predvideva odstranitev oziroma odvoz vozila, ki je parkirano v nasprotju z določili ZPrCP in poudarja, da je prekrškovni organ s tem, ko je kršiteljici za kršitev 15. točke četrtega odstavka 65. člena ZPrCP odredil odstranitev nepravilno parkiranega vozila kršil prvi odstavek 19. člena ZPrCP, ki za kršitev 15. točke četrtega odstavka 65. člena ZPrCP ne predpisuje odvoza vozila. Zaključuje, da je prekrškovni organ uporabil predpis, ki ga ne bi smel uporabiti in s tem storil kršitev iz 4. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočni plačilni nalog spremeni tako, da odpravi odredbo o odstranitvi nepravilno parkiranega vozila.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se o njej ni izjavila.

B.

4. V obravnavani zadevi je bilo storilki zaradi napačno parkiranega vozila izdano obvestilo o prekršku, s katerim ji je bila zaradi prekrška po 15. točki četrtega odstavka 65. člena ZPrCP, v zvezi s petim odstavkom 65. člena ZPrCP, izrečena globa v znesku 40,00 EUR. Zakonska določba 15. točke četrtega odstavka 65. člena ZPrCP prepoveduje parkiranje in ustavitev vozila na vseh prometnih površinah, ki niso namenjene prometu vozil ali niso namenjene prometu tovrstnih vozil (npr. cestno telo, cestni otok, odstavni ločilni in robni pas, bankina itd.). Hkrati je prekrškovni organ na podlagi določila prvega odstavka 19. člena ZPrCP odredil odvoz storilkinega nepravilno parkiranega vozila. Prvi odstavek 19. člena ZPrCP nalaga pooblaščeni uradni osebi, da odredi odstranitev oziroma odvoz vozila, ki je parkirano v nasprotju z določili ZPrCP, če onemogoča drugemu udeležencu cestnega prometa varno nadaljevanje poti tako, da je pri izogibanju temu vozilu on ali kdo drug ogrožen ali bi glede na okoliščine lahko bil ogrožen, ali ovira druge udeležence cestnega prometa v smislu 1., 4., 16., 17., 18. ali 19. točke četrtega odstavka 65. člena ali predstavlja oviro na cesti kot to določa zakon, ki ureja ceste.

5. Iz navedb vrhovne državne tožilke je mogoče razbrati, da prekrškovnemu organu očita kršitev prvega odstavka 19. člena ZPrCP, ker je odredil odvoz storilkinega vozila zaradi kršitve, za katero zakon ne predpisuje odvoza vozila. Vendar očitek iz zahteve ni utemeljen, ker temelji na nepravilni razlagi besedila navedene zakonske določbe. Zahteva namreč predpostavlja, da prvi odstavek 19. člena ZPrCP taksativno našteva prekrške, za katere je predviden odvoz vozila, kar pa ne drži. Jezikovna razloga omenjene zakonske določbe pokaže, da le-ta našteva različne situacije, ki narekujejo odstranitev nepravilno parkiranega vozila. Zakon namreč govori o odvozu nepravilno parkiranega vozila, kolikor to onemogoča drugemu udeležencu cestnega prometa varno nadaljevanje poti tako, da je pri izogibanju temu vozilu on ali kdo drug ogrožen ali bi glede na okoliščine lahko bil ogrožen, nadalje, če vozilo ogroža druge udeležence cestnega prometa v smislu 1., 4., 16., 17., 18. ali 19. točke četrtega odstavka 65. člena, ali kolikor takšno vozilo predstavlja oviro na cesti, kot to določa zakona, ki ureja ceste. Ena izmed situacij, ki predvidevajo odstranitev nepravilno parkiranega vozila je tako tudi ogrožanje drugih udeležencev cestnega prometa v smislu zgoraj navedenih kršitev. Nikakor pa takšna zakonska dikcija ne predpostavlja odvoza vozila zgolj in izključno v primerih kršitev 1., 4., 16., 17., 18. ali 19. točke četrtega odstavka 65. člena ZPrCP.

6. V obravnavani zadevi je bilo storilkino vozilo parkirano v nasprotju s 15. točko četrtega odstavka 65. člena ZPrCP, zaradi česar ni bilo mogoče govoriti o ogrožanju drugih udeležencev cestnega prometa v smislu 1., 4., 16., 17., 18. ali 19. točke četrtega odstavka 65. člena, kar pa ne pomeni, da prekrškovnemu organu dejansko stanje zadeve ni dajalo možnosti uporabe druge pravne podlage za odstranitev vozila. Prvi odstavek 19. člena ZPrCP namreč dopušča odstranitev vozila tudi iz drugih razlogov, in sicer, če vozilo onemogoča drugemu udeležencu cestnega prometa varno nadaljevanje poti tako, da je pri izogibanju temu vozilu on ali kdo drug ogrožen ali bi glede na okoliščine lahko bil ogrožen, oziroma kolikor vozilo predstavlja oviro na cesti, po določbah zakona, ki ureja ceste. Zahteva pa ne navaja dejstev na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, ali je imel prekrškovni organ v dejanskem stanju zadeve podlago za uporabo druge pravne podlage, kot je ta, ki jo izpostavlja vrhovna državna tožilka. Glede na navedeno v tem delu presoje potencialne pravilnosti uporabe predpisa ni bilo mogoče opraviti. V okviru trditev zahteve in v njej navedenega razloga, pa prekrškovni organ ni napačno uporabil predpisa iz prvega odstavka 19. člena ZPrCP.

C.

7. Vrhovno sodišče glede na navedbe v zahtevi ni ugotovilo zatrjevane kršitve iz 4. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZPrCP, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.