Jedro

Zahtevka za povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode, ki izvira iz istega škodnega dogodka, imata isto dejansko in pravno podlago.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi.

Proti sklepu se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožnik s predlogom, da se razveljavi ter odloči, da je okrožno sodišče stvarno pristojno za sojenje v tem odškodninskem sporu. ZPP sicer ne definira pojmov pravne oz. dejanske podlage, zato se je sodna praksa oprla na pravno teorijo, ki jasno določa, kaj je pravna in dejanska podlaga. Tako je že prof. dr. Jože Juhart v svojem učbeniku iz leta 1962 opisal kumulacijo zahtevkov in je ta v identičnih primerih kot je tožnikov, vedno dovoljena (povsem enako tudi prof. dr. Lojze Ude). Vprašanje dejanske podlage pomeni obravnavanje istega historičnega dogodka. Prav slednje je situacija v tožnikovem primeru. Materialno pravo, ki ga je treba uporabiti, so določbe o odškodninski odgovornosti Obligacijskega zakonika, ki to obravnava v 2. oddelku. Razlikovanje, ki ga ustvarja prvo sodišče, torej delitev na več vrst škode, pa ne pomeni druge pravne podlage, temveč gre zgolj za pravila povrnitve škode. Ta pravila so obsežena v 7. odseku OZ. Ker so vsi tožnikovi zahtevki odškodninski in ne torej iz naslova neupravičene obogatitve, pogodbenega razmerja ali poslovodstva brez naročila, imajo vsi zahtevki isto pravno podlago.

Pritožba je utemeljena.

Vsa navedena v pritožbi izražena stališča so po presoji sodišča druge stopnje pravilna. Prvo sodišče svojo odločitev, ki temelji na oceni, da sta pravni podlagi zahtevkov za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode različni in se zato zahtevka v smislu 2. odstavka 41. člena ZPP ne kumulirata, posledično pa ni stvarno pristojno v tej zadevi, opira na večkratne take odločitve Vrhovnega sodišča RS. To je kot revizijsko sodišče sicer res na osnovi opisanega ločevanja zahtevkov revizije že večkrat zavrglo kot nedovoljene, vendar se pritožbeno sodišče s takim obravnavanjem ne strinja. Predmet tožbenega zahtevka je povrnitev škode, ki se po opredelitvi v 132. členu Obligacijskega zakonika (OZ) manifestira kot navadna škoda, izgubljeni dobiček in kot nepremoženjska škoda. Tožnik navaja, da je zaradi poškodbe v delovni nezgodi dne 26.12.2004 utrpel nepremoženjsko škodo, zaradi istega škodnega dogodka pa mu je nastala tudi premoženjska škoda. Ker gre za isti historični dogodek - nesrečo pri delu dne 26.12.2004 - ta nedvomno predstavlja isto dejansko podlago v enem, skupnem znesku terjane odškodnine. Tožniku nastala škoda pa se, kot je že povedano, pojavlja kot nepremoženjska in kot premoženjska (čl. 132 OZ), vendar v obeh oblikah kot škoda, ki je podlaga odškodninskemu, ne pa kakšnemu drugačnemu zahtevku, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Tudi pravna podlaga tožbenega zahtevka je zato ista, čeprav se možnosti oziroma oblike in načini povrnitve premoženjske in nepremoženjske škode po določbah v 7. odseku OZ razlikujejo. Celo v komentarju 41. člena ZPP (GV 2005), ki sicer vztraja pri v praksi Vrhovnega sodišča RS uveljavljeni delitvi dejanske in/ali pravne podlage zahtevkov, je izražen pomislek, da je tako pojmovanje le nekoliko prestrogo, saj utegne v določenih primerih povzročiti težave pri kopičenju zahtevkov. Najmanj vprašljivo pa je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi, ali gre pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta za ugotovitev stvarne pristojnosti sodišča za povsem identično situacijo kot pri določanju vrednosti za dopustnost revizije, ki se navezuje na (le) izpodbijani del pravnomočne sodbe (2. odstavek 367. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje je torej izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo okrožnemu sodišču prve stopnje kot stvarno pristojnemu po 1. odstavku 41. člena in 1. odstavku 32. člena ZPP, v nadaljnji postopek (člen 365, tč. 3 ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.