Jedro

Tožnik je upravičen tudi do plačila nagrade za sestavo prodajne pogodbe. Odvetnik se namreč v skladu z mandatno pogodbo prizadeva, da delo opravi, ni pa odgovoren za končni uspeh (sklenitveno fazo) pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 363,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 85444/2011 z dne 7. 7. 2011 v prvi in tretji točki izreka ter tožencu naložilo, da mora v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 4.358,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od zneska 1.028,12 EUR od 12. 3. 2011 dalje do plačila in od zneska 3.330,00 EUR od 7. 6. 2011 dalje do plačila ter povrniti izvršilne stroške v višini 61,00 EUR. Tožencu je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov v višini 211,02 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj iz računov ne izhaja z zakonom predpisana obvezna specifikacija, zlasti opisi storitev, tarifna številka in pogodbena podlaga. Napačen je tudi datum izvršitve storitev. Odvetniška storitev zapade v plačilo, ko odvetnik izvrši vsa opravila iz mandatnega razmerja. Podlaga za zapadlost terjatve iz naslova sestave sporne kupoprodajne pogodbe je zapis soglasja volj obeh pogodbenih strank. Sodišče v tej zvezi ni ugotavljalo vseh bistvenih okoliščin, torej ali je tožnik dejansko izvršil vsa opravila iz mandatnega razmerja. Delovni osnutek pogodbe ne more predstavljati dokončanega opravila. Gre šele za začetno delovno fazo, kar bi lahko pojasnil pooblaščenec za zastopanje družbe L., d.o.o., A. L. Pogodba je bila še v fazi pogajanj, ni bilo pridobljeno potrdilo o neuveljavljanju zakonite predkupne pravice s strani Občine Škofja Loka, osnutek listine pa je mogoče šteti le kot zapis ponudbe. Oba predložena računa ne predstavljata verodostojne listine, saj ne vsebujeta vseh podatkov, ki bi jih morala, skladno z računovodskimi standardi. Iz navedbe nagrada za posel ni mogoče razbrati, na kaj se storitev nanaša. Zakon o odvetniški tarifi izrecno določa, da odvetnik lahko zahteva plačilo nagrade le na podlagi specificiranega in stranki izstavljenega računa, ki ga podrobno določa drugi odstavek 11. člena ZOdvT. Ker računa nista sestavljena na predpisani način, tožniku ne dajeta ustrezne pravne podlage, da zahteva plačilo nagrade in izdatkov. Napačna je tudi višina zaračunane storitve, saj pogodba ne predstavlja kompleksne kupoprodajne pogodbe. Pri nagradah v razponu se nagrada določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja in podobno. Tožnik je bil seznanjen s premoženjskim stanjem toženca in dejstvom, da je brezposelna oseba ter da ima močno obremenjene nepremičnine. V listinah so bile zapisane sestavine bodoče kupoprodajne pogodbe, ta osnutek pa predstavlja enostransko izjavo volje prodajalca in ne zapis soglasja volj obeh pogodbenih strank. Pogodba zato ne more biti obračunana po tarifni številki 2200 ZOdvT, predvsem pa ne po količniku 1. Podani sta tudi bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbe se ne da preizkusiti, izrek je nerazumljiv in nasprotuje razlogom.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pravdnem postopku sodišče sodi skladno z razpravnim načelom (7. člen ZPP) v okviru dejstev, ki jih navedejo stranke v svoji trditveni podlagi in na podlagi predloženih (in izvedenih) dokazov. Dolžnost strank torej je, da navajajo dejstva in predlagajo dokaze (212. člen ZPP), kar pa morajo storiti pravočasno. V pritožbenem postopku sodišče druge stopnje upošteva samo tista nova dejstva in tiste nove dokaze, ki jih pritožnik ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva plačilo odvetniških storitev po dveh računih, ki jih je pravočasno obrazložila v pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2011. Toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje plačilu računa 198 za sestavo pogodbe ugovarjal iz razlogov, ker pogodbe ni prejel in ker ta ni bila sklenjena zaradi previsoko zapisanega zneska kupnine, računu št. 52 za opravljene odvetniške storitve iz izvršilnega postopa pa iz razloga previsoko zaračunane storitve. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno osredotočilo zgolj na obravnavanje omenjenih spornih vprašanj ter je v tej smeri tudi ugotavljalo pravno relevantno dejansko stanje. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejstva v zvezi s pomanjkljivostjo računov kot verodostojnih listin, zato predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, na katero pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, saj pritožnik ni pojasnil, zakaj omenjenih navedb ne bi mogel podati do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. Izdana računa nedvomno predstavljata verodostojni listini, na podlagi katerih je mogoče začeti izvršilni postopek po določilu 23. člena ZIZ, saj sta iz njiju razvidna tako zneska kot zapadlost dolgovane terjatve, prav tako pa so storitve dovolj specificirane, da jih je mogoče identificirati. To nedvomno potrjuje dolžnikov ugovor, iz katerega je jasno, da je seznanjen, na kaj se računa nanašata. Sklicevanje na neizpolnjenost pogojev iz drugega odstavka 11. člena ZOdvT je zato povsem nerelevantno. Prepozne so tudi pritožbene navedbe, da glede pogodbe še ni bilo pridobljeno potrdilo o neuveljavljanju zakonite predkupne pravice s strani Občin Škofja Loka in Medvode, pogodba pa je bila še v fazi pogajanj oziroma je predstavljala zapis ponudbe, pa tudi, da sta se stranki izrecno dogovorili, da je plačilo računov v zvezi s pogodbo vezano na realizacijo posla.

7. Računu št. 52 je toženec (pravočasno) ugovarjal zgolj po višini, češ da so postavke za odvetniške storitve napačno obračunane. Sodišče prve stopnje je preverilo obračunane storitve skladno z Odvetniško tarifo ter ugotovilo, da zahtevana višina nagrade tarifi povsem ustreza (13. do 18. točka izpodbijane sodbe). Teh ugotovitev pritožba konkretizirano ne izpodbija, zato sodišče druge stopnje sledi izpodbijani sodbi, da je toženec ta račun dolžan v celoti plačati.

8. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do plačila nagrade po računu št. 198 za sestavo prodajne pogodbe. Odvetnik se v skladu z mandatno pogodbo prizadeva, da delo opravi, ni pa odgovoren za končni uspeh (sklenitveno fazo) pogodbe. Iz korespondence med strankama izhaja, da je tožnik osnutek pogodbe pripravil skladno z željo naročnika in ne drži, da bi v pogodbo vnesel previsok znesek kupnine (nad 900.000,00 EUR), ter tako ravnal v nasprotju z naročiteljevimi navodili. Zato je toženec dolžan poravnati tudi storitev sestave prodajne pogodbe, pri čemer pritožbeno sodišče po vpogledu v osnutek pogodbe pritrjuje uporabi koeficienta 1 za sestavo te pogodbe, ki je po Odvetniški tarifi 2200 predviden v razponu od 0,5 do 2,5. 9. Toženec je na glavni obravnavi 27. 11. 2012 predlagal zaslišanje priče A. L., ki naj bi potrdil, da v pogodbo ni bila zapisana cena, kot je bilo dogovorjeno, ter da je zato od pogodbe odstopil. Sodišče je izvedbo omenjenega dokaza zavrnilo že na samem naroku, toženec pa takrat procesni kršitvi ni ugovarjal v skladu z določilom 286.b člena ZPP. Pritožbeno sodišče tudi sicer pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da zaslišanje omenjene priče glede na listinsko dokumentacijo v zvezi z določitvijo višine kupnine v osnutku pogodbe ni bilo potrebno, da bi bil dokaz predlagan v zvezi z dokazovanjem kakšnih drugih trditev toženca, pa ta ni navedel. 10. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni našlo. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s 165. členom ZPP. Toženec je dolžan tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo po tarifni številki 3210, stroške pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, vse povečano za davek na dodano vrednost. Omenjene stroške v višini 363,84 EUR je dolžan toženec tožniku plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.