Up-280/99

11. 7. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Z., ki ga zastopa B. B., odvetnik v V. U., na seji senata 11. julija 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1094/99 z dne 25. 8. 1999 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. In 99/00054 z dne 22. 12. 1998 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je v izvršilnem postopku dovolilo izvršbo zoper pritožnika (tedaj dolžnika) glede obveznosti iz sklepa v pravdi zaradi motenja posesti. Pritožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da sodišče ne bi smelo dovoliti izvršbe, saj naj bi jo upnik predlagal po poteku tridesetdnevnega zakonskega roka za prisilno izvršitev obveznosti, naložene s sklepom, izdanem v sporu zaradi motenja posest (ta rok za prisilno izvršitev pa začne teči, ko poteče v sklepu določen paricijski rok, v katerem mora toženec izpolniti obveznost). Pritožnik meni, da je treba začetek paricijskega roka (in temu posledično tudi začetek roka, v katerem je mogoče zahtevati prisilno izvršbo) vezati na vročitev sklepa sodišča prve stopnje, ne pa šele na vročitev pravnomočnega sklepa.

Navaja, da stališče sodišč ni logično in da je že na prvi pogled v nasprotju z zakonom, sklicuje pa se tudi na stališča v teoriji.

2.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Z vidika katere človekove pravice naj bi bilo stališče sodišč, da paricijski rok začne (ponovno) teči z vročitvijo pravnomočne sodne odločbe, lahko ustavno sporno, pa pritožnik ne izkaže.

Prav tako ni mogoče pritrditi mnenju pritožnika, da naj bi bilo navedeno stališče nelogično ter v nasprotju z uveljavljenimi stališči teorije in sodne prakse ter da naj bi bilo očitno napačno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Smisel paricijskega roka je, da se toženca za določen čas zavaruje pred možnostjo prisilne izvršbe obveznosti, naložene s sodbo.

Ker je pritožba redno in suspenzivno pravno sredstvo, kar pomeni, da tožnik izvršbe pred vročitvijo sodbe pritožbenega sodišča sploh ne more zahtevati, pa je razumljivo, da paricijski rok lahko doseže svoj smisel le v primeru, če se začne šteti od dneva vročitve pravnomočne sodbe pritožbenega sodišča (takšno je tudi stališče v teoriji: Triva, Belajec, Dika, Gradjansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1988, str. 485). Očitno je torej, da ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

3.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude in člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam- Lukić.

Predsednik senatadr. Lojze Ude