Jedro

Tožnikovi razlogiza zapustitev izvorne države so zasebne narave, saj se nanašajo na njegovo intimno razmerje. To pa ni razlog za mednarodno zaščito po zgoraj navedenih določbah ZMZ-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

_Povzetek obrazložitve izpodbijane odločbe_

2. Iz uvodnih ugotovitev tožene stranke je razvidno, da je tožnik v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS) nezakonito vstopil 26. 4. 2022, dne 13. 5. 2022 pa tu zaprosil za mednarodno zaščito. Štela je, da svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Verjela mu je, da prihaja iz Tunizije in da je državljan te države, saj tega podatka tekom postopka ni spreminjal. 3. Iz povzete policijske depeše z dne 28. 4. 2022 izhaja, da je tožnik iz izvorne države pred približno mesecem dni odletel v Turčijo, nato pa preko različnih držav iz Republike Avstrije z vlakom nezakonito prišel v RS. Je musliman, ki se verskih načel v izvorni državi ni držal v popolnosti, zato so ga tam preganjali. V nadaljevanju tožena stranka povzema prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja), na kateri je tožnik v bistvenem povedal, da ne pripada nobeni etični ali plemenski skupini in da ni poročen. Kot razlog za zapustitev izvorne države je navajal intimno razmerje s poročeno žensko, zaradi katerega mu je grozil njen mož. Po islamskih zakonih je storil greh, po tunizijski zakonodaji pa kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen zapora pet let. 4. Na osebnem razgovoru 25. 5. 2022 je tožnik pojasnil, da se s tem dekletom pozna že šest ali sedem let, živela je nedaleč stran od njega. Z razmerjem sta pričela kmalu, spolni odnos pa sta prvič imela po njeni poroki. Do kritičnega dogodka je prišlo, ko sta bila intimna pri njej doma. Tri ali štiri dni zatem je njen mož z bratoma prišel k tožniku na dom. Groziti so mu pričeli dva meseca preden je odšel iz države. Tožnik je menil, da ga dekletov mož želi pretepsti ali celo ubiti. Tunizija ni velika država, zato ne bi pomagalo, če bi se znotraj države odselil drugam. Ko je zapustil Tunizijo, je nameraval v Francijo, kjer ima prijatelje, ki bi mu lahko zagotovili delo. Nato se je odločil oditi v RS, saj ima prijatelje tudi tu.

5. Tožena stranka ni verjela, da je razlog za tožnikov odhod iz Tunizije strah pred grožnjami in kazenskimi posledicami zaradi prepovedanega razmerja. Izvorno državo je zapustil šele dva meseca po zatrjevanih grožnjah. Z dekletom ima še vedno stike. Če bi bil zaradi razmerja resnično ogrožen, bi stike z njo prekinil. Navajal je različne razloge zakaj groženj ni prijavil policiji. Ob vložitvi prošnje je dejal, da zato ker ga ta ne bi zaščitila, saj je po islamskih zakonih zagrešil greh, kasneje na osebnem razgovoru pa povedal, da zadeve ni prijavil na policijo, ker bi s tem inkriminiral tudi sebe. Izvorno državo je zapustil legalno, kar kaže, da ga za to dejanje ni nihče prijavil in ga ne iščejo.

6. Menila je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi slabe ekonomske situacije. V postopku je navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Vlada RS je Tunizijo z odlokom (Ur. l. RS št. 38/19) uvrstila na seznam varnih izvornih držav. Glede na to je prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnila na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. _Tožbene navedbe in zahtevek_

7. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo. Predlagal je, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da bo ugodeno njegovi prošnji za mednarodno zaščito, podrejeno pa naj jo odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek.

8. Navaja, da je predložil fotokopijo potnega lista, s katerim je izkazal svojo istovetnost. Izvorno državo je zapustil zaradi razlogov, ki utemeljujejo mednarodno zaščito. Zaradi prepovedanega intimnega razmerja s poročeno partnerko mu namreč grozi zaporna kazen. To potrjujejo tudi informacije o izvorni državi, ki jih prej brez svoje krivde ni mogel predložiti. Pravnega zastopanja ni imel, tožena stranka pa informacij v izvorni državi ni preučila oziroma ga z njimi ni seznanila in mu jih ni predložila v izjavo.

9. V potrditev svojih navedb se sklicuje na poročilo Amnesty International, ki navaja: „Diskriminacija na podlagi sporazumne spolne aktivnosti. Druge oblike konsenzualnega spolnega odnosa med odraslimi so kriminalizirane v tunizijski zakonodaji, vključno s prešuštvovanjem in prostitucijo. V skladu z 236. členom Kazenskega zakonika je prešuštvovanje s strani kateregakoli zakonca kaznovana s petimi leti zapora in kaznijo 500 tunizijskih dinarjev (približno 255 USD). Kazenska ovadba je lahko podana samo s strani prizadete partnerja, ki lahko kadarkoli ustavi postopek. Enaka kazen doleti tudi sostorilca moža ali žene. Če je prešuštvovanje storjeno v domu zakoncev, se kazen ne more zmanjšati pod olajševalnimi okoliščinami 53. člena Kazenskega zakonika (...)“1 Te informacije potrjujejo njegove navedbe, da mu zaradi intimnega odnosa s poročeno partnerko v Tuniziji grozi zaporna kazen. Tožena stranka ni preverila ali tovrstna kazen predstavlja preganjanje (npr. pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna) oziroma ali to lahko pomeni mučenje, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje prosilca (kar predstavlja resno škodo).

10. Dejstvo, da je lahko zapustil Tunizijo, še ne pomeni, da mu tam ne grozi kazen ali maščevanje moža njegove partnerke. Prav zato, ker so mu grozili s smrtjo, je bil primoran zapustiti Tunizijo. Tožena stranka je zmotno ugotovila, da je državo zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer, čeprav slabe ekonomske situacije kot razlog za zapustitev izvorne države ni navajal. Tam je imel avto in službo. Tožena stranka je prošnjo zavrnila, ker naj bi navajal le nepomembna dejstva in se pri tem oprla na napačno pravno podlago - na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1, namesto na pravilno prvo alinejo 52. člena ZMZ-1. 11. Toženi stranki tudi očita, da ga ni obvestila, da bo uporabila koncept varne države.

_Navedbe v odgovoru na tožbi_

12. Tožena stranka se v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Dodatno navaja, da kazenske sankcije za prešuštvovanje v skladu s tunizijsko zakonodajo niso namenjene samski osebi, temveč le prešuštniku, torej tistemu, ki je poročen in ima spolne odnose s tretjo osebo. Tožnika kot samsko osebo torej te sankcije ne morejo doleteti.

_Dokazovanje_

13. Dne 17. 6. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo in zaslišalo tožnika.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke ni bila ugotovitev, da tožnikova istovetnost ni ugotovljena, saj ni dvomila, da je državljan Tunizije. S tem povezan uveljavljan tožbeni ugovor torej ni utemeljen.

16. Tožnik neutemeljeno ugovarja, da v postopku do izdaje izpodbijane odločbe ni imel pravnega zastopanja. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem RS, ne pa tudi v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II.2 Tožnik je na vprašanje, ali bo ob sprejemu prošnje prisoten njegov pooblaščenec, odgovoril nikalno. Zanikal je, da bi pred sprejemom prošnje potreboval kakšna dodatna pojasnila glede postopka mednarodne zaščite v RS. Na prevajanje, uradno osebo in postopek ali karkoli drugega v zvezi z vložitvijo prošnje tudi ni imel nobenih pripomb.

17. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe v tem delu (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

18. S prošnjo je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.3 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 19. O prošnji za mednarodno zaščito organ praviloma odloča v rednem postopku. Zakon pa mu izjemoma omogoča odločanje v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1 (peta alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1). Tožnik očita toženi stranki, da se je oprla na napačno pravno podlago. Prošnjo je zavrnila, ker naj bi tožnik navajal le dejstva, ki so nepomembna in se pri tem sklicevala na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1, namesto na pravilno prvo alinejo istega člena. Sodišče ugotavlja, da ta tožnikov očitek ne drži. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da se tožena stranka sklicuje na dva razloga iz 52. člena ZMZ-1 zaradi katerih se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, in sicer na prvo alinejo 52. člena ZMZ-1 (prim. četrti odstavek na 5. strani izpodbijane odločbe) in drugo alinejo iste zakonske določbe (prim. 5. odstavek na 5. strani izpodbijane odločbe).

20. V prvi alineji 52. člena ZMZ-1 je določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po presoji sodišča je tožena stranka vse tožnikove relevantne navedbe glede utemeljenosti prošnje ustrezno dokazno ocenila in se do njih tudi pravilno opredelila. Pri tem je logično in razumljivo pojasnila, zakaj tožnik očitno ni upravičen ne do statusa begunca, pa tudi ne do statusa subsidiarne zaščite (3. do 6. stran izpodbijane odločbe). Sodišče se v celoti pridružuje razlogom tožene stranke glede očitne neutemeljenosti tožnikove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 in jih na tem mestu ne ponavlja, dodaja pa sledeče. 21. Med strankama je sporno ali sme sodišče upoštevati informacije o izvorni državi, na katere se v tožbi sklicuje tožnik. Tožena stranka temu nasprotuje, saj meni, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Sodišče izpostavlja, da je v zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin ter za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito. Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno. Glede na to, da je tožnik zatrjeval, da mu zaradi intimnega razmerja s poročeno žensko v izvorni državi grozi večletna zaporna kazen, bi morala tožena stranka prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o tem v Tuniziji. Tega ni storila, sodišču je te informacije predložil tožnik. Pojasnil je, da v postopku do izdaje izpodbijane odločbe ni imel pravnega zastopanja, zato jih ni mogel predložiti prej. S tem je zadostil pogoju iz 52. člena ZUS-14, zato je sodišče predložene informacije o izvorni državi upoštevalo pri presoji tožbe.

22. Iz tožnikovih navedb v prošnji in na osebnem razgovoru je razvidno, da mu v izvorni državi grozi maščevanje moža njegove partnerke in njegovih bratov, ker je imel z njo spolne odnose, ko je bila ona že poročena. Grozila naj bi mu tudi petletna zaporna kazen. Sodišče ne more pritrditi stališču tožene stranke, da ga kazenska sankcija ne more zadeti, ker on kot samska oseba ne more biti prešuštnik. Iz 236. člena Kazenskega zakonika Tunizije jasno izhaja, da lahko denarna in zaporna kazen zaradi prešuštvovanja doleti oba - tožnikovo partnerko in tožnika (kot sostorilca). Ta določba tunizijske kazenske zakonodaje je zato pravno pomembna. Vendar pa te določbe ni mogoče uporabiti izolirano; za presojo zadeve je kot relevantne treba upoštevati tudi naslednje individualne okoliščine na strani tožnika.

23. Ni sporno, da tožnik izvorne države ni zapustil takoj, ko je mož njegove partnerke izvedel, da ima razmerje z njegovo ženo. Odšel ni niti takoj zatem, ko sta njen mož in njegova brata prišla k njemu domov, se kregala z njegovimi sorodniki in mu preko njih grozila. Odšel je šele še dva meseca kasneje. Ni odpotoval na lastno pobudo, temveč zato, ker sta mu tako svetovala stric in oče. Ta je njegovo pot v EU tudi plačal. Tožnik je iz Tunizije odletel z letalom. Splošno znano dejstvo je, da je na letališčih zelo stroga kontrola potnikov in njihovih osebnih dokumentov. Če bi tožnika kot storilca kaznivega dejanja prijavili na policijo, bi bila zelo velika verjetnost, da bi tunizijski varnostni organi ob pregledu njegovih osebnih dokumentov na letališču to zaznali in ga pridržali. To se ni zgodilo, tožnik je lahko izvorno državo zapustil brez težav.

24. Tožnik je zaslišan na naroku za glavno obravnavo izpovedal, da imata s partnerko še vedno stike. Na vsakih nekaj dni komunicirata preko aplikacije Whatsapp. Če bi mu zaradi intimnega razmerja v izvorni državi pretilo preganjanje ali resna škoda, bi bi bilo življenjsko logično, da teh stikov ne bi vzdrževal, temveč bi jih prekinil. Če bi ju partnerkin mož prijavil na policijo, bi ga o tem lahko partnerka ali njegova družina obvestila. Tožnik zaslišan ni izpovedal ničesar o tem, da bi ga po njegovem odhodu iz izvorne družine kdor koli (policija ali partnerkin mož oziroma njegovi sorodniki) iskal doma ali drugje v Tuniziji oziroma da bi mu v tem času kdo grozil. Tožnik in njegova družina to zadevo štejejo za zaključeno, o tem se ne pogovarjajo več. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so tožnikovi razlogi zasebne narave, saj se nanašajo na njegovo intimno razmerje. To pa ni razlog za mednarodno zaščito po zgoraj navedenih določbah ZMZ-1. Prešuštnikov tudi ni mogoče opredeliti kot posebno družbeno skupino, ki bi bila upravičena do mednarodne zaščite, saj takšni skupini ni prirojena skupna lastnost ali skupno poreklo, ki je nesprejemljivo.5 Glede na ugotovljeno je zato tožena stranka pravilno presodila, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil iz očitno neutemeljenih razlogov (prva alineja 52. člena ZMZ-1).

25. Ugotovitve tožene stranke o tem, da naj bi tožnik za mednarodno zaščito posredno zaprosil iz ekonomskih razlogov in tožbene trditve v zvezi s tem, za presojo te tožbe niso relevantne. Tožena stranka namreč izpodbijane odločbe ni oprla na tožnikove ekonomske okoliščine, temveč na ugotovitve, povezane z njegovim intimnim razmerjem v izvorni državi.

26. Tožena stranka je pri podaji prošnje obvestila tožnika, da je bila Tunizija z Odlokom Vlade RS uvrščena na seznam varnih izvornih držav. Tožnik ji očita, da je zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, ker mu predhodno ni predstavila vsebine koncepta varne izvorne države, ga ni poučila o tem, da bo ta koncept uporabila in ga ni seznanila na kakšni podlagi oziroma ob upoštevanju katerih okoliščin je bila Tunizija uvrščena na seznam varnih izvornih držav.

27. V skladu z drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države po 61. členu tega zakona. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.6 RS je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1, ki določa, da Vlada RS na podlagi zbranih splošnih informacij o državi razglasi posamezne države za varne izvorne države. To stori z izdajo Odloka o seznamu varnih izvornih držav. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020 tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Tunizijo razglasila za varno izvorno državo. Morala pa bi mu razumljivo pojasniti kaj to pomeni in kakšne posledice bo zanj imela uporaba tega koncepta v izpodbijani odločbi. Le v tem primeru bi mu zagotovila možnost, bi da se pred izdajo odločbe izjavil o vseh pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah. Tega tožena stranka ni storila, zato je v delu, ki se nanaša na presojo prošnje po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUS v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 28. Če bi tožena stranka tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnila le na podlagi druge alineje 52 člena ZMZ-1 bi bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. Ker pa je tožena stranka pravilno presodila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena že na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Amnesty International, Tunisia, Submission the UN Committe on Economic, Social and Cultural Rights, 59th Session, 19. september - 7. October 2016, stran 9, dostopno na https://www.refworld.org/pdfId/57baf1ea4.pdf. 2 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). Iz prvega odstavka njenega 22. člena je razvidno, da se prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena). 3 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). 4 V skladu z 52. členom ZUS-1 se v tožbi lahko lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, treba pa je obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. 5 sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, 13. točka obrazložitve 6 40. uvodna točka Postopkovne direktive.