Jedro

Vprašanje zastaranja zadeva uporabo materialnega prava in je eno od meril pri presoji, kateri zakon je milejši. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju se zastaranje ugotavlja za vsako izvršitveno dejanje posebej.

Obdolžencu mora biti dana možnost, da predstavi svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve tudi takrat, ko je ob nespremenjenem dejanskem opisu upravičeni tožilec spremenil samo zakonski opis in kaznivo dejanje zgolj drugače pravno opredelil. V nasprotnem primeru gre za kršitev pravic obrambe.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega S.G. se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se v izreku prvostopenjske sodbe: - v tretji vrsti na prvi strani datum 16.06.1995 nadomesti z datumom 24.07.1995, - izpusti besedilo 1. alinee na drugi strani "potrdilo F43376 z dne 16.6.1995 za S.Š. in S.M. za najetje kredita".

V ostalem se zahteva zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Murski Soboti je sodbo z dne 13.4.2001 obsojenega S.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige ali spisa po 1. odstavku 265. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 265. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega S.G. zaradi kršitve kazenskega zakona po 3. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 3. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, torej iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena istega zakona, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato meni, da je zahteva obsojenčevega zagovornika neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Pritrditi je treba zahtevi, da je kazenski pregon zoper obsojenca za izvršitveno dejanje z dne 16.6.1995 absolutno zastaral še preden je sodišče druge stopnje odločilo o pritožbi obsojenčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo.

Vrhovni državni tožilec navaja, da sodišče ni kršilo določbe 111. člena KZ, saj da zastaralni rok do dneva pravnomočnosti sodbe še ni potekel in da zastaranje zato ni nastopilo. Poudarja, da so bili z Zakonom o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika, ki je začel veljati 23.4.1999, podaljšani zastaralni roki. Za kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 265. člena KZ, za katerega je bil obsojen S.G., velja petletni relativni in desetletni absolutni zastaralni rok. Za dejanje, storjeno dne 1.6.1995 absolutni zastaralni rok še ni potekel, tudi če bi upoštevali prej veljavni šestletni absolutni zastaralni rok.

Po mnenju Vrhovnega državnega tožilca je določba 111. člena KZ procesna določba v materialnem zakonu. Pri obravnavanju kaznivih dejanj pa se uporabljajo tiste procesne določbe, ki veljajo v času sojenja.

Institut zastaranja ima materialno in procesno pravne značilnosti, vendar pa prvi odločno prevladujejo. V pravni teoriji se tako stališče utemeljuje z argumentom, da pretek še tako dolge dobe ne more privesti do sklepa, da se storjeno (kaznivo) dejanje ni zgodilo. Po preteku zastaralnega roka ugasne (preneha) pravica države do kaznovanja, na drugi strani pa nastane materialna pravica storilca kaznivega dejanja, da postane nekazniv. Ne zastara torej kaznivo dejanje ekstinktivno, temveč odpade samo udejstvovanje državne kaznovalne pravice (Dolenc - Maklecov, Sistem celokupnega kazenskega prava kraljevine Jugoslavije, stran 192). Zastaranje kazenskega pregona je kot institut urejeno v KZ, kot je razvidno iz 3. točke 370. člena ZKP, ga tudi procesni zakon uvršča med kršitve kazenskega zakona. Ne glede na to, da ima nastop zastaranja za posledico izrek zavrnilne sodbe po 4. točki 357. člena ZKP in ne oprostilne sodbe, pa je glede na navedeno vendarle treba ugotoviti, da gre za institut s prevladujočimi elementi materialnega prava.

Po 3. členu KZ se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, če pa se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Presoja, kateri zakon je milejši za storilca, je večplastna, v njej pa je vedno potrebno izhajati iz konkretnega kaznivega dejanja. Vprašanje zastaranja zadeva uporabo materialnega prava in je eno od meril pri presoji, kateri zakon je milejši. Razlaga, ki jo v odgovoru na zahtevo ponuja vrhovni državni tožilec, je v nasprotju z določbo 3. člena KZ in v škodo obsojencu. Zastaralne roke je treba v konkretnem primeru presojati po določbi 5. točke 1. odstavka 111. člena KZ-94, ne pa po enaki določbi KZ-99, torej po zakonski ureditvi, ki je veljala v času storitve kaznivega dejanja, saj bi bila nasprotna razlaga v obsojenčevo škodo.

Pri nadaljevanem kaznivem dejanju se zastaranje ugotavlja za vsako izvršitveno dejanje posebej. Obsojenec naj bi po ugotovitvah v izpodbijani pravnomočni sodbi 16.6.1995 podpisal potrdilo F43376 za S.Š. in S.M. za najetje kredita in na ta način kot uradna oseba s svojim podpisom potrdil uradno listino z lažno vsebino. Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, za to izvršitveno dejanje je zato absolutno zastaranje nastopilo dne 16.6.2001. Glede na to, da je višje sodišče v zadevi pravnomočno odločilo dne 5.7.2001, torej že po poteku absolutnega zastaranja in izvršitvenega dejanja, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, iz dejanskega opisa ni izpustilo, je v tem obsegu zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 370. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je zato zahtevi obsojenčevega zagovornika deloma ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je v tretji vrsti izreka prvostopenjske sodbe datum 16.6.1995 nadomestilo z datumom od 24.7.1995, na drugi strani pa izpustilo besedilo 1. alinee "potrdilo F43376 z dne 16.6.1995 za S.Š. in S.M. za najetje kredita". Izpustitev tega izvršitvenega dejanja iz opisa sicer pomeni zmanjšanje kriminalne količine, vendar ne v tolikšni meri, da bi to posledično narekovalo tudi spremembo odločbe o kazenski sankciji, tako da bi bila ta za obsojenca milejša. Zahtevi za varstvo zakonitosti pa ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je sodišče s pravnomočno sodbo zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta procesna kršitev je podana tudi, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna. Glede na to, da je kazenski postopek v obravnavani zadevi potekal po pravilih skrajšanega postopka, velja določba 442. člena ZKP, ki izjemoma dopušča, da se pod predpisanimi pogoji glavna obravnava opravi tudi v nenavzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika.

Vložnik v zahtevi zatrjuje, da je bila obsojenčeva navzočnost na glavni obravnavi dne 13.4.2001 nujna, ker je bila ta prva po spremembi obtoženega predloga, vsak obdolženec pa ima pravico podati zagovor na spremenjeno obtožbo. Zato po mnenju tožnika sodišče ne bi smelo opraviti glavne obravnave v nenavzočnosti obsojenca.

Po 1. odstavku 442. člena ZKP sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava tudi v obdolženčevi nenavzočnosti, če je bil obdolženec v redu povabljen, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan.

Zahtevi je treba sicer pritrditi, da se mora obdolžencu omogočiti, da predstavi svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve, sicer pravičnega in poštenega sojenja ne more biti. Taka možnost mora biti obdolžencu dana tudi takrat, ko je ob nespremenjenem dejanskem opisu upravičeni tožilec spremenil samo zakonski opis in kaznivo dejanje zgolj drugače pravno opredelil. Drži ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bila spremenjena obtožba obsojencu vročena že dne 28.3.2001 in da je imel do glavne obravnave dne 13.4.2001 več kot petnajst dni časa za pripravo obrambe, da pa na glavno obravnavo ni prišel, ne da bi za odsotnost navedel opravičljiv razlog. Vendar je danost pogojev za sojenje v obdolženčevi navzočnosti v konkretnem primeru treba presojati predvsem z vidika zahteve, da mora biti obdolženec v predhodnem postopku že zaslišan. Če obdolženec ni bil zaslišan o spremenjeni obtožbi, četudi se sprememba nanaša samo na njen pravni vidik, pomeni tako ravnanje sodišča kršitev določbe 1. odstavka 442. člena ZKP. Da pa bi ta(ka) kršitev pomenila kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki jo je mogoče upoštevati v postopku odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu, mora vplivati na zakonitost sodbe, kar je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. Tako ta kršitev ne vpliva na zakonitost sodbe, če državni tožilec zmanjša kriminalno količino, kar ima za posledico milejšo pravno opredelitev v okviru enakega kaznivega dejanja. Lahko pa je taka kršitev podana, tudi če državni tožilec obtožbo spremeni, tako da obdolžencu očita milejše kaznivo dejanje, ki ima povsem druge zakonske znake, če sodišče obdolženca o tako spremenjeni obtožnici ni zaslišalo in mu tudi ni omogočilo, da se o njej izjavi.

V konkretni zadevi je državni tožilec praktično ob nespremenjenem dejanskem opisu spremenil zakonski opis kaznivega dejanja, tako da je besedilo "napravil krivo javno listino z namenom, da bi se taka listina uporabila kot prava" nadomestil z besedilom, da je obsojenec "kot uradna oseba s svojim podpisom potrdil uradno listino in omogočil sestavo uradne listine z lažno vsebino".

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vložnik je dolžan zatrjevane kršitve tudi obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. Obsojenčev zagovornik se je zadovoljil zgolj z zatrjevanjem procesne kršitve, pri čemer niti ni pomembno, da jo je opredelil kot tisto po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, čeprav gre vsebinsko za tisto po 2. odstavku 371. člena v zvezi s 442. členom ZKP, ne da bi navedel, zakaj je ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Presoja s tega vidika zato pokaže, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 2. odstavku 442. člena ZKP je predpisana izjema, kdaj je mogoče opraviti glavno obravnavo tudi v nenavzočnosti obsojenčevega zagovornika. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika, da je prvostopenjsko sodišče kršilo to določbo, zavrnilo kot neutemeljene. Ugotovilo je, da je vložnik, ki je vabilo za glavno obravnavo dobil že dne 28.3.2001, šele dne 9.4.2001 sporočil sodišču, da je nujno zadržan, ne da bi navedel razlog zadržanosti, da na glavno obravnavo dne 13.4.2001 ne more pristopiti ter da prosi, da se glavna obravnava preloži ter da ga je sodišče še istega dne obvestilo, da glavne obravnave ne bo preklicalo, saj da za to ni upravičenih razlogov. Po presoji Vrhovnega sodišča je taka odločitev višjega sodišča zakonita in je zato treba vložnikove vsebinsko enake očitke, ki jih ponavlja v zahtevi, zavrniti kot neutemeljene.

Zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je sprememba obtoženega predloga, ki je sprva obsojencu očital storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ, na kaznivo dejanje po 1. odstavku 265. člena KZ, nedovoljena. Četudi del pravne teorije zagovarja stališče, da sprememba in razširitev obtožbe, potem ko je ta postala pravnomočna, sploh ni mogoča, pa je to vprašanje v 1. odstavku 344. člena ZKP urejeno tako, da sme upravičeni tožilec, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje (ta določba v skladu s 429. členom ZKP velja tudi v skrajšanem postopku), na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico.

V konkretnem primeru je državni tožilec na glavni obravnavi dne 9.3.2001, na kateri obsojenec ni bil navzoč, pač pa je bil prisoten njegov zagovornik, v skladu z navedeno določbo spremenil obtožni predlog. Glede na to, da je obsojencu namesto težjega kaznivega dejanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ, ki pomeni kvalificirano obliko kaznivega dejanja, očital temeljno obliko kaznivega dejanja po 1. odstavku 256. člena KZ, s tem ni spremenil obtožbe v škodo obsojencu, kot to zatrjuje vložnik.

Primerjava obeh kaznivih dejanj, tako kot sta bili konkretno opisani, pokaže, da taka sprememba obtožnice ni v ničemer obsojencu v škodo. Tak ugotovitev je pomembna zaradi presoje, ali je sodišče prekršilo prepoved reformacije in peius. Po 385. členu ZKP se sodba ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je podana pritožba samo v obdolženčevo korist. Prepoved se nanaša tudi na poznejše odločbe v postopku.

S sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 25.8.2000 je bil obsojenec ob praktično enakem dejanskem opisu, s poznejšo spremembo obtožbe je nekatera dejstva državni tožilec le natančneje opredelil, spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ. Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika, državni tožilec se zoper sodbo ni pritožil, prvostopenjsko sodbo deloma razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Četudi zahteva tega določno ne pove, pa s trditvijo, da je državni tožilec spremenil obtožbo v obsojenčevo škodo in da tega ne bi smel storiti, po vsebini zatrjuje ravno kršitev prepovedi reformacije in peius, ki pa glede na razloženo ni podana.

Prav tako zagovorniku obsojenega S.G. ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Procesno kršitev utemeljuje z navedbo, da je obsojenec v zagovoru povedal, da je res kot direktor oziroma vodje izpostave v dogovoru z nadrejenimi izdal nekaj potrdil, ki jih je tudi podpisal, vendar pa da vsi podpisi, ki se nahajajo na potrdilih, niso njegovi, čeprav je navedeno njegovo ime in da sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da je vsa potrdila, na katerih se nahaja podpis obsojenca, tudi sam obsojenec podpisal, kar pa da ni res. Zato meni, da je o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in o izpovedbi v postopku ter med samimi temi listinami s tistim, kar izhaja iz zapisnikov o zaslišanju obsojenca.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj je že glede na vsebino zahteve razvidno, da sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni napačno povzelo vsebine obsojenčevega zagovora, ampak je tudi na podlagi ostalih dokazov, ki jih je izrecno navedlo, ugotovilo, da je vsa potrdila, na katerih je njegov podpis, obsojenec tudi podpisal. Obsojenčev zagovornik zato po vsebini v tem delu ne uveljavlja navedene procesne kršitve, ampak izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva zagovornika obsojenega S.G., kolikor ugotavlja kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP utemeljena in ji je zato v tem obsegu na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP deloma ugodilo ter na način, razviden iz izreka, spremenilo pravnomočno sodbo. Glede ostalih kršitev, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik in v delu, v katerem je bila zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva ni utemeljena in jo je zato po 425. členu ZKP na tej podlagi zavrnilo.

Glede na to, da je obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti deloma uspel, po 98.a členu v zvezi z 2. odstavkom 98. člena ZKP povprečnine v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni bilo treba določiti.