Jedro

Nižji sodišči sta pri presoji prezrli vrednostni standard, da je že sama funkcija direktorja od tožnice pri izpolnjevanju obveznosti terjala takšno skrbnost kot se zahteva za ravnanje dobrega gospodarja, če že ne dobrega strokovnjaka. Namen, zaradi katerega je tožena stranka v 39. členu družbene pogodbe predpisala sprejemanje strategije razvoja in letnih programov dela, za odločitev v sporu ni pomemben. Za odločitev so pomembne samo tiste njene določbe, ki se nanašajo na dolžnosti direktorja. Ni predpisa, ki bi tožeči stranki kot direktorici družbe, izhajajoč iz namena njenih dolžnostnih ravnanj, izključeval njihovo opustitev oziroma uporabo posameznih določb pogodbe o ustanovitvi družbe. Za tožnico so zato veljale določbe družbene pogodbe v celoti, brez izjem. Odgovornost direktorja za njihovo izpolnitev se tako predpostavlja in je torej profesionalna in stroga.

Izrek

1.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek stroškovno zavrne.

2.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 971.800,00 SIT, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je bila tožnica odpoklicana s položaja direktorice družbe G. d.o.o. brez utemeljenega razloga, zato ji je tožena stranka dolžna izplačati odpravnino v višini štiriindvajsetkratne njene zadnje plače v znesku 5,005.608 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.1996 do plačila v roku 8 dni. Sodišče je ob ugotovitvi, da tožnica res ni pripravila v formalni obliki predloga poslovnega načrta oziroma strategije razvoja in letnega programa dela za leto 1995 presodilo, da njena opustitev ne predstavlja tehtnega razloga za razrešitev po 36. členu (zadnja alinea) pogodbe o ustanovitvi družbe G. d.o.o. Zato je upravičena na podlagi 3. odstavka 449. člena ZGD, ki je v času odpoklica veljal, do izplačila odpravnine v višini štiriindvajsetkratne zadnje plače. Hkrati je toženo stranko zavezalo k povrnitvi stroškov tožeči stranki v višini 893.067 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2003 do plačila, v roku 8 dni.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo in pravočasno tudi njeno dopolnitev, s katero uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. V obrazložitvi dopolnitve revizije navaja, da je v konkretnem delovnopravnem sporu Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) v sporu o pristojnosti sklenilo, da je za odločanje v tej zadevi stvarno pristojno delovno sodišče (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VII R 16/2000 z dne 27.6.2000). S kasnejšim sklepom opr. št. III R 60/2002, pa je Vrhovno sodišče spremenilo svoje stališče, da je v konkretnih primerih v zvezi z odpoklicem direktorjev pristojno odločati delovno sodišče, ampak je presodilo, da je za odločanje v teh primerih podana pristojnost sodišča splošne pristojnosti. Ker je v obravnavani zadevi odločalo Delovno in socialno sodišče v Kopru, Oddelek v Novi Gorici kot nepristojno sodišče, pomeni to absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Storjena pa je bila tudi absolutna kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo prvostopenjsko sodišče zaradi svoje nepristojnosti nepravilno sestavljeno. Ker je tožena stranka med drugim tudi z ugovorom z dne 21.11.2003 pred višjim delovnim in socialnim sodiščem izrecno podala ugovor nepristojnosti, vendar se to sodišče o ugovoru ni izreklo, je samo storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter toženi stranki kršilo tudi z ustavo zavarovano pravico do pravnega sredstva ter kontradiktornosti postopka. Po stališču revizije pa je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Ti sodišči sta namreč pravilno ugotovili, da tožnica ni pripravila predloga poslovnega načrta oziroma strategije razvoja za leto 1995, kar je bila zavezana storiti po 39. členu družbene pogodbe, zato je njuna presoja, da opustitev te obveznosti ne predstavlja utemeljenega razrešitvenega razloga, nepravilna. Opustitev priprave poslovnega načrta je imela za posledico neurejeno stanje. Tožnica je imela proste roke in po svoje odločala o višini plač, odobravala izplačevanje avtorskih honorarjev in drugih stroškov dela in materiala, ker ni bila omejena s poslovnim načrtom. To pa pomeni, da je tožnica lahko zlorabljala neomejena pooblastila. Tožena stranka res izrecno teh razlogov ob razrešitvi tožnice ni navajala, saj so bile podrobnosti njenega nezakonitega poslovanja ugotovljene šele po razrešitvi. Stališče obeh nižjih sodišč torej pomeni, da lahko direktor posluje nezakonito ter ne izpolnjuje obveznosti sprejetih z družbeno pogodbo. To pa pomeni ne samo zmotne uporabe materialnega prava, temveč tudi kršenje temeljnih ustavnih določb in načel enakega pravnega obravnavanja oziroma varstva. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek ter tožnici naloži plačilo stroškov tega postopka, vključno z revizijskimi stroški.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena, dopolnitev revizije pa ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je skladno določilu 371. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v obsegu in mejah razlogov, ki jih tožena stranka uveljavlja z dopustno revizijo. Dopolnitev revizije namreč ni dovoljena, saj ni bila vložena skladno določilu 3. odstavka 86. člena ZPP.

Ker tožena stranka v pritožbi z dne 9.6.2003 (l. št 157) ugovora stvarne nepristojnosti delovnega sodišča ni uveljavljala, sodišče druge stopnje v okviru preizkusa iz drugega odstavka 250. člena ZPP ni imelo zakonskega pooblastila, da ga opravi po uradni dolžnosti. Pa tudi v primeru, da bi mu to bilo dano, bi lahko zgolj ugotovilo, da je revizijsko zatrjevanje na drugačno odločitev in spremembo sodne prakse v odločitvi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III R 60/2002 z dne 17.12.2002, zmotno. V obrazložitvi omenjenega sklepa, s katerim je bilo odločeno o stvarni pristojnosti Okrožnega sodišča, jasno izhaja, da tožbena zahtevka tožnika, ki je bil res v delovnem razmerju pri toženi stranki, na plačilo odpravnine in razlike plače, ki bi jo prejel kot predsednik uprave - če ne bi bil predčasno razrešen - ne temeljita na delovnopravnih predpisih. Zato v obravnavanem primeru ni šlo za delovni spor, ampak civilnopravni spor iz 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP. Tudi sklicevanje tožene stranke na svoj ugovor z dne 21.11.2003 je brezpredmeten, saj takega ugovora v spisu ni. Zato uveljavljani revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 1. in 4. točko drugega odstavka 339. člena po presoji revizijskega sodišča ni podan.

Pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi vsebuje 449. člen Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 - 49/01 - ZGD) veljavnega v času odpoklica tožnice. Po 3. odstavku 449. člena lahko skupščina družbenikov kadarkoli odpokliče poslovodjo (direktorja) ne glede na to, ali je imenovan za določen ali nedoločen čas. Če je skupščina poslovodjo odpoklicala brez utemeljenega razloga, mu je dolžna izplačati odpravnino v višini najmanj 24 kratne njegove zadnje mesečne plače, če je bil mandat poslovodje določen za 4 leta ali dalj. Neutemeljen razlog za odpoklic direktorja je pravni standard. Pravni standard je pravni pojem, kateremu je zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa je prepustil tistemu, ki ga bo uporabljal. Zato merila za dopolnitev vsebine pravnega standarda določa sodna praksa, ki v vsakem posameznem primeru posebej ugotavlja, ali določeno ravnanje ustreza pravnemu standardu.

Tožena stranka je v 36. členu svoje družbene pogodbe določila in opredelila razrešitvene razloge za odpoklic direktorja pred iztekom mandata. V zadnji alinei je za odstavitev poslovodje kot utemeljen razlog navedla: "nastop tehtnih razlogov zaradi katerih so družbeniki izgubili zaupanje v direktorja". Izguba zaupanja je po tej normi pogojena z obstojem tehtnih, torej utemeljenih razlogov za njegov odpoklic.

V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da je bila tožnica na podlagi sklepa skupščine tožene stranke z dne 17.11.1995 v zvezi s sklepom z dne 13.2.1996 razrešena funkcije direktorja prav zaradi nastopa razloga, opredeljenega v zadnji alinei 36. člena družbene pogodbe. Obe nižji sodišči sta ugotovili, da tožnica ni pripravila predloga poslovnega načrta oziroma strategije razvoja družbe in letnega programa za leto 1995, čeprav ji je to obveznost nalagala določba 39. člena družbene pogodbe. Ob nadaljnji ugotovitvi, da je tožena stranka v letu 1995 dobro poslovala, pa sta presodili, da opustitev izdelave predlogov po 2. odstavku 39. člena družbene pogodbe ni vplivala in tudi ni mogla vplivati na razvoj družbe v tem letu. Namen, zaradi katerega je potrebna izdelava aktov iz 39. člena pogodbe o ustanovitvi G. d.o.o., to je zagotovitev uspešnega razvoja družbe, je bil po presoji obeh sodišč, dosežen tudi brez predpisanih in sprejetih aktov.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči preširoko in zato zmotno uporabili pravni standard neutemeljenega razloga kot pogoja za tožničino razrešitev. Tožnici so bile ob njenem imenovanju za direktorico družbe (sklep skupščine z dne 27.6.1994) določene pravice in obveznosti kot jih predpisujeta akt o preoblikovanju podjetja in predpis iz tega področja (II. točka). Sestavni del aktov o preoblikovanju družbe je pogodba o ustanovitvi družbe, s katero so urejena statusna in druga razmerja v družbi in med družbeniki (9. in 10. točka). Po presoji revizijskega sodišča to pomeni, da je bila tožnica dolžna izpolniti sprejete obveznosti - med drugim pripraviti predlog za strategijo razvoja in letne programe družbe iz 2. odstavka 39. člena družbene pogodbe. Izpolnjevanje sprejetih obveznosti je namreč eno izmed temeljnih načel civilizacijskih standardov. Zato je ob ugotovitvi obeh sodišč, da je tožnica opustila dolžnostno ravnanje kot ji ga je narekoval 39. člen družbene pogodbe, zmotna njuna presoja, da ni obstajal tehten razlog za njeno razrešitev. Pri taki presoji je prezrlo vrednostni standard, da je že sama funkcija direktorja od tožnice pri izpolnjevanju obveznosti terjala takšno skrbnost kot se zahteva za ravnanje dobrega gospodarja, če že ne dobrega strokovnjaka. Namen, zaradi katerega je tožena stranka v 39. členu družbene pogodbe predpisala sprejemanje strategije razvoja in letnih programov dela, za odločitev v sporu ni pomemben. Za odločitev so pomembne samo tiste njene določbe, ki se nanašajo na dolžnosti direktorja. Ni predpisa, ki bi tožeči stranki kot direktorici družbe, izhajajoč iz namena njenih dolžnostnih ravnanj, izključeval njihovo opustitev oziroma uporabo posameznih določb pogodbe o ustanovitvi družbe. Za tožnico so zato veljale določbe družbene pogodbe v celoti, brez izjem. Odgovornost direktorja za njihovo izpolnitev se tako predpostavlja in je torej profesionalna in stroga.

Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da tožnica ni izpolnila obveznosti naloženih z 39. členom družbene pogodbe, se tako po presoji revizijskega sodišča izkaže, da je obstajal utemeljen razlog za njeno razrešitev. Zato ne obstaja ne dejanska ne pravna podlaga za tožničino terjatev iz naslova odpravnine.

Revizijsko sodišče je iz teh razlogov reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v celoti stroškovno zavrne (1. odstavek 380. člena ZPP).

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP. Pri tem je upoštevalo priglašene in deloma že odmerjene stroške tožene stranke pred sodiščem prve stopnje, ter stroške revizijskega postopka, saj pritožbenih stroškov ni priglasila.

Slednje je odmerilo na podlagi tarifne št. 15 v zvezi s tarifno številko 18 veljavne odvetniške tarife ob upoštevanju vrednosti točke 110 SIT.

V tej zvezi je revizijsko sodišče ugotovilo še naslednje: Sodišče prve stopnje je v točki 1. točka izreka ugotovilo, da je bila tožeča stranka kot direktorica družbe odpoklicana brez utemeljenega razloga. To pa pomeni zgolj dejansko ugotovitev sodišča, ki ne more biti vsebovana v izreku sodbe. Po 181. členu ZPP z ugotovitveno sodbo sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. V sodni izrek ne sodi ugotovitev o dejanskem stanju in tudi ne ugotovitve o pravnih pravilih, marveč le ugotovitev o pravni posledici, ki izvira iz ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje bi torej moralo v obravnavnem primeru izreči ali je tožnica upravičena do plačila odpravnine ali ne. Samo izrek o tej pravni posledici pravno učinkuje, ne pa tudi dejstva, iz katerih ta posledica izvira.