Jedro

Ker je dolžnica zamudila z izpolnitvijo denarne obveznosti, je po samem zakonu dolžna plačati zamudne obresti (1. odst. 277. čl. ZOR).

Predložitev obračuna obresti ni pogoj za uveljavljanje obrestnega zahtevka, zato dolžničin ugovor ni obrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep o izvršbi.

Obrazložitev

Upnik je v svojem predlogu za izvršbo z dne 3.11.1998 poleg glavnice izrecno zahteval tudi zakonite zamudne obresti od vseh računov od zapadlosti dalje, vendar je sodišče prve stopnje po delnem umiku predloga za izvršbo (potem, ko je dolžničino delno plačilo vračunalo v skladu z določili 313. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) s sklepom o izvršbi z dne 31.8.1999 odločilo le o glavnici, ne pa tudi o zamudnih obrestih od neplačanega preostanka glavnice. Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom je sodišče naknadno odločilo o delu zahtevka, o katerem ni odločilo že s sklepom z dne 31.8.1999 in dolžnici naložilo, da poravna upniku zakonite zamudne obresti od glavnice 257.176,45 SIT od dne 9.11.1998 do dne 7.9.1999. Dolžnica se je zoper sklep pravočasno pritožila in navedla, da ji upnik kljub urgenci ni dostavil obračuna zamudnih obresti, zato je izpodbijani sklep neutemeljen.

Izpodbijani dopolnilni sklep je po svoji naravi sklep o izvršbi za zakonite zamudne obresti, o katerih sodišče prej še ni odločalo, zato je pravno sredstvo zoper ta sklep ugovor (2. odst. 9. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Dolžnikova pritožba je zato ugovor.

Ugovor ni obrazložen.

Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno relevantna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi ustrezne dokaze za tako zatrjevana dejstva. Če dolžnik zgoraj navedenim zahtevam ne zadosti, se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Omenjeno določilo je treba razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Dolžničin ugovor zoper odločitev o obrestnem zahtevku v dopolnilnem sklepu po ugotovitvah sodišča druge stopnje ni utemeljen. Predložitev obračuna obresti ni pogoj za uveljavljanje obrestnega zahtevka, sicer pa sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni naložilo plačila obresti v obračunanem znesku, pač pa je le odločilo, da je dolžnica od dolgovane glavnice dolžna plačati obresti od dneva delnega plačila do dneva končnega plačila glavnice. Proti taki odločitvi pa dolžnica v ugovoru ni navedla pravno relevantnih dejstev, niti predložila dokazov, s katerimi bi izpodbijala obstoj ali višino upnikove terjatve, zato dolžničin ugovor ni obrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu odločbe po uradni dolžnosti v skladu z določbami 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.