Jedro

Sklep o premestitvi na drugo delovno mesto je toženka izdala po tem, ko je bil tožnik z odločbo ZPIZ razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Zoper sklep tožnik ni uveljavljal sodnega varstva, zato je postal dokončen in pravnomočen. Pravnomočnost sklepa sanira tudi morebitne nepravilnosti, zato sodišče ne more slediti tožnikovemu stališču, da je nezakonit. Ker je bil sklep dokončen in pravnomočen, je za toženko predstavljal zakonito podlago za izplačevanje plače in dodatkov.

Iz ravnanj toženke izhaja, da je kljub temu, da je zadostila vsem formalnim zakonskim zahtevam - tožniku na podlagi odločbe ZPIZ vročila sklep o premestitvi, ki je postal pravnomočen - želela rešiti tožnikov status; to, da ni vztrajala na premestitvi, čeprav je bil sklep pravnomočen, je storila v tožnikovo korist. Njenega ravnanja, četudi je bilo reševanje statusa dolgotrajno in počasno, ob tem, da je tožniku, čeprav ni delal, izplačevala plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, ni mogoče označiti niti za kršenje ustavnih pravic niti za diskriminacijo oziroma trpinčenje na delovnem mestu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači, za obračun in plačilo prispevka za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje v višini 10,55 % od bruto razlike v plači ter pripadajočega dodatka na delovno dobo od razlike v plači (v razponu od 9,24 % do 9,9 %), vse za čas od 1. 9. 2011 do 13. 3. 2014, nadalje za plačilo dodatka na stalnost za isto obdobje (v razponu od 7,92 % do 8,58 %) od plače, ki bi jo prejel na prejšnjem delovnem mestu, za obračun in izplačilo odpravnine v znesku 34.452,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2014 do plačila ter za plačilo in obračun odškodnine v bruto znesku 15.503,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 14. 3. 2014 do plačila. Ugotovilo je, da je toženka tožniku izplačevala plačo v višini, ki je bila določena za delovno mesto koordinator VII/2, na katero je bil razporejen s pravnomočnim sklepom. Zato do razlike v plači, obveznega dodatnega zavarovanja in dodatka na delovno dobo od razlike v plači ni upravičen. Presodilo je tudi, da ni upravičen do dodatka na stalnost, ker s pravnomočnim sklepom o premestitvi za to delovno mesto ni bil določen. Ugotovilo pa je še, da pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 111. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) niso izpolnjeni. Posledično je zavrnilo zahtevek za izplačilo odpravnine in odškodnine.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Ne strinja se s presojo, da ni bilo pogojev za izredno odpoved delavca, saj je bil pet let brez dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti. Toženka je izdala sklep o premestitvi na drugo delovno mesto, ne da bi si pridobila mnenje invalidske komisije ZPIZ in predložila obrazec DD-1, lastnega sklepa o premestitvi ni realizirala, saj ga ni pozvala na delo, pač pa le na zdravstvene preglede, ki se jih ni udeležil, saj je zdravstveni pregled, na katerem je bilo ugotovljeno, da za prejšnje delovno mesto ni sposoben, opravil. Invalidska komisija ZPIZ, ki je preverila ustreznost delovnega mesta koordinator VII/2, je ugotovila, da delovno mesto ni ustrezno, vendar toženka drugega delovnega mesta tožniku ni ponudila. Šele leta 2014 mu je ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto, tokrat je sicer ZPIZ k premestitvi dal pozitivno mnenje, vendar pa je toženka ta sklep sama odpravila. Tožnik sodišču očita, da ni preverjalo, zakaj je ZPIZ leta 2014 za isto delovno mesto podal pozitivno mnenje, medtem ko je leta 2009 podal negativno mnenje. Ravnanje toženke, ki je trajalo več let, je nezakonito in predstavlja trpinčenje na delovnem mestu. Meni, da je sodišče preveč poudarka dalo tožnikovemu prispevku k realizaciji odločbe ZPIZ o invalidnosti III. kategorije in pravici do premestitve na drugo delovno mesto. Dolžnost toženke je bila, da tožniku zagotovi ustrezno delo, in ker tega ni storila, ne da bi dokazala opravičljive razloge, predstavlja njeno ravnanje nedvomno eno od oblik mobinga. Sklep o premestitvi je bil nezakonit, zato ne more ustvariti nikakršnih posledic. Tožnik dela na tem delovnem mestu ni nikoli opravljal, udeležil se je zdravstvenega pregleda v letu 2011 po negativnem mnenju invalidske komisije, vendar mu toženka ustreznega delovnega mesta ni ponudila. Ne strinja se s presojo sodišča, da ni bilo nobenih nepravilnosti s strani delodajalca, saj ga ni pozval na delo in je kršil njegovo ustavno pravico do dela. Sodišču očita, da tožnikove izpovedi ni upoštevalo, prav tako ne njegovih navedb. Sodišče ni povezalo posameznih časovnih momentov in ravnanj oziroma opustitev toženke, meni, da je zato storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Ni upoštevalo tožnikovih navedb o tem, da je bil zaradi opustitve premestitve na ustrezno delo prikrajšan ne le v pravici do dela ampak tudi v možnosti napredovanja, izobraževanja, usposabljanja, plač itd. Meni, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokazov, pomembnih za odločitev (zaslišanje V. S., psihiatrinje dr. T. M., postavitev izvedenca medicine dela, izvedenca finančne stroke). Če delodajalec sprejme očitno nezakonit sklep, pa nato več kot eno leto po opozorilu ZPIZ ne pošlje DD-1 obrazca, po enem letu pridobi mnenje, da delo ni ustrezno, delavec se po pozivu udeleži zdravstvenega pregleda, nato pa novo mnenje pridobi šele po treh letih, to vsekakor je ravnanje, ki kaže na nezakonitost. Sodišče bi moralo natančno analizirati ravnanja oziroma opustitve toženke skozi celotno petletno obdobje ne glede na uveljavljanje ali možnost uveljavljanja pravnih sredstev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče je izvedlo dokaze, ki so bili za odločitev pomembni, pojasnilo je tudi, zakaj dokazov, ki za odločitev niso pomembni, ni izvedlo (točka 4 in 5 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da za odločitev, ki sta jo sprejeli sodišči nižje stopnje, izvedba dokazov z zaslišanjem V. S., dr. T. M. in postavitev izvedencev, ni bila potrebna. Izvedba teh dokazov bi bila eventualno potrebna šele, če bi sodišče ugotovilo obstoj razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

7. Sodišče je odgovorilo tudi na vse relevantne navedbe tožnika. Če ni odgovorilo izrecno, odgovor na vsa vprašanja posredno izhaja iz obrazložitve odločitve. Bistvo obrazložitve je, da je toženka tožniku izplačevala plačo, ki je temeljila na dokončni in pravnomočni odločbi o premestitvi in da ravnanje toženke ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu, saj je tožnika po prejemu odločbe ZPIZ o invalidnosti III. kategorije formalno premestila na drugo delovno mesto ter tako zadostila zakonskim zahtevam, ni pa tudi vztrajala, da se premestitev izvede, torej ni zahtevala od tožnika, da prihaja na delo in mu je celo ves čas, kljub temu, da ni delal, izplačevala plačo. 8. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišči nista upoštevali časovnega sosledja dogodkov oziroma časovnih momentov ravnanj in opustitev toženke. Sodišče druge stopnje je do tega zavzelo jasno stališče. Navedlo je, da je treba upoštevati posebnosti tožnikovega primera, pa tudi to, da gre pri toženki za delodajalca z več tisoč zaposlenimi in s posebno organizacijo dela. Zaradi ravni odločanja in podpisnikov vsak postopek zahteva svoj čas, kar vse je potrebno upoštevati pri časovni komponenti obravnave posameznikov. Izpostavilo je izpoved R. K., da je bil tožnikov primer specifičen, ker se pregledov ni udeleževal in s tem tudi sam prispeval k dolgotrajnosti postopka, v posebno težki situaciji pa da se je toženka znašla tudi zaradi tega, ker je po pravnomočnosti sklepa o premestitvi prejela mnenje invalidske komisije ZPIZ, da delovno mesto ni ustrezno.

9. Revizija nadalje izpostavlja vprašanje, zakaj je invalidska komisija ZPIZ za isto delovno mesto v letu 2014 izdala pozitivno mnenje, če je bilo v letu 2011 izdano negativno mnenje in sodišču očita bistveno kršitev, ker se s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Obe mnenji invalidske komisije ZPIZ sta bili izdani po pravnomočnosti sklepa o premestitvi, zato ne gre za odločilno dejstvo, s katerim bi se bilo sodišče dolžno ukvarjati.

10. Neutemeljen je tudi očitek o bistveni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede ugotovitve, da se tožnik pozivom na zdravniški pregled ni odzival. V zvezi s tem tožnik v reviziji izpostavlja preventivni zdravniški pregled, ki se ga je udeležil 24. 1. 2011. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je bilo toženki dopolnilno mnenje invalidske komisije z dne 20. 1. 2011 vročeno pred 24. 1. 2011 oziroma, da je bil preventivni zdravniški pregled izveden po prejemu dopolnilnega mnenja. Zato revizijsko sodišče zatrjevanega nasprotja v zvezi s tem dejstvom ne ugotavlja.

11. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

12. Zahtevek tožnika je mogoče glede na pravno podlago razdeliti na dva sklopa in sicer 1) na zahtevek za izplačilo razlike v plači med delovnim mestom kriminalist TD in delovnim mestom koordinator VII/2 z dodatkom na delovno dobo od te razlike, na plačilo obveznega dodatnega zavarovanja in na plačilo dodatka na stalnost od polne plače za čas od 1. 9. 2011 dalje ter 2) na zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca. Prvi sklop je vezan na vprašanje veljavnosti sklepa o premestitvi na delovno mesto koordinator VII/2, saj zahtevki izvirajo iz predpostavke, da je sklep nezakonit in da zato tožniku pripadajo pravice, ki jih je imel na prejšnjem delovnem mestu kriminalist TD. Drugi sklop je vezan na vprašanje obstoja razlogov za izredno odpoved delavca po 111. členu ZDR-1. 13. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje izhaja, da je bil tožnik z odločbo ZPIZ z dne 28. 5. 2009 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami (psihično manj zahtevno delo, brez uporabe orožja, s čim manj socialnimi kontakti, s polovičnim delovnim časom od 19. 5. 2009 dalje). Na podlagi te odločbe je toženka tožnika s sklepom z dne 30. 11. 2009 premestila na delovno mesto koordinator VII/2 z učinkovanjem od 15. 12. 2009 dalje na Policijski upravi A. Tožnikovo pritožbo zoper ta sklep je komisija za pritožbe iz delovnega razmerja zavrnila. Sklep je postal pravnomočen, ker zoper njega tožnik ni uveljavljal sodnega varstva. Toženka je bila s strani ZPIZ dne 9. 12. 2009 pozvana, da izpolni obrazec DD-1, nakar je invalidska komisija ZPIZ 20. 1. 2011 podala dopolnilno mnenje, da tožnik dela na delovnem mestu koordinatorja VII/2 ni zmožen opravljati v krajšem delovnem času, ker v predloženem opisu niso upoštevane vse omejitve pri opravljanju dela. Kljub pravnomočnemu sklepu o premestitvi tožnik na delo ni prihajal, toženka ga na delo ni pozvala in dela po tem sklepu ni nikoli opravljal. Toženka mu je najmanj od 1. 9. 2011 dalje (na to obdobje se nanaša zahtevek) izplačevala plačo, ki je bila določena s sklepom o premestitvi za delovno mesto koordinator VII/2. V letu 2014 je toženka izdala nov sklep o premestitvi tožnika na isto delovno mesto koordinator VII/2. To je storila po tem, ko je dobila novo dopolnilno mnenje invalidske komisije ZPIZ, da je to delovno mesto za tožnika glede na ugotovljeno invalidnost ustrezno. Zoper sklep o premestitvi se je tožnik pritožil. Pritožbi je komisija za pritožbe iz delovnega razmerja ugodila in sklep o premestitvi odpravila z obrazložitvijo, da je bil tožnik na isto delovno mesto s pravnomočnim sklepom premeščen že v letu 2009. Tožnik je toženko dne 19. 2. 2014 in 27. 2. 2014 pozval na odpravo kršitve. Toženka na zahtevo ni odgovorila. Tožnik je podal obvestilo Inšpektoratu RS z dopisom z dne 28. 2. 2014, izredno pa je odpovedal pogodbo o zaposlitvi 12. 4. 2014 (pravilno: 12. 3. 2014). V izredni odpovedi je navedel, da toženka krši njegove pravice.

14. Pri zahtevku za izplačilo razlike v plači, dodatkov in obveznega dodatnega zavarovanja tožnik izhaja iz predpostavke, da je sklep o premestitvi na delovno mesto koordinator VII/2 z dne 30. 11. 2009 nezakonit in da še vedno velja sklep o razporeditvi na delovno mesto kriminalist TD. Sklep o premestitvi na delovno mesto koordinator VII/2 je toženka izdala po tem, ko je bil tožnik z odločbo ZPIZ z dne 28. 5. 2009 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Zoper sklep tožnik ni uveljavljal sodnega varstva, zato je postal dokončen in pravnomočen. Pravnomočnost sklepa sanira tudi morebitne nepravilnosti, zato sodišče ne more slediti tožnikovemu stališču, da je nezakonit. 15. Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da je toženka celo sama štela sklep za nezakonit oziroma neveljaven. Toženka je sklep o premestitvi izvrševala, saj je na njegovi podlagi tožniku zagotavljala pravice, ne da bi od tožnika zahtevala izpolnjevanje obveznosti. Če od tožnika ni zahtevala, da na delo prihaja in če mu je določen čas po pravnomočnosti zagotavljala celo več pravic, kot bi mu jih pripadalo, to na veljavnost sklepa ne more vplivati. Ker je bil sklep dokončen in pravnomočen, je za toženko predstavljal zakonito podlago za izplačevanje plače in dodatkov ter za priznanje drugih pravic za delovno mesto koordinator VII/2. Zato je pravilna izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje, da ni upravičen do pravic, ki izhajajo iz delovnega mesta kriminalist TD oziroma do vtoževanih razlike v plači, dodatkov in plačila obveznega dodatnega zavarovanja.

16. Zahtevek za plačilo odškodnine in odpravnine temelji na predpostavki, da je tožnik izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, navedenih v 111. členu ZDR-1. V izredni odpovedi se je skliceval na razloge iz 3., 5., 6., 7. in 8. alineje pravega odstavka 111. člena ZDR-1 in toženki očital kršitev pravic v zvezi z izplačevanjem bistveno manjše plače, plačilom prispevkov, zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu ter kršitev prepovedi diskriminacije, nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu. V obrazložitvi je navajal, da je toženka kršila njegove pravice, ker mu je večkrat skušala nezakonito in samovoljno odrediti opravljanje drugega dela, ne da bi upoštevala invalidnost; ker ga je s sklepom z dne 30. 11. 2009 premestila na drugo delovno mesto, ne da bi pridobila mnenje invalidske komisije; ker je po več kot štirih letih poslala na ZPIZ obrazec DD-1 za delovno mesto koordinator VII/2, v katerem ni navedla vseh relevantnih podatkov; ker naj bi ga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi silila v privolitev k delu v tujini; ker se ni odzvala na zahtevo za odpravo kršitve; ker mu je ponudila premestitev na delovno mesto v A., čeprav je imela na razpolago delovna mesta bližje tožnikovemu bivališču; ker mu štiri leta ni zagotavljala dela, nato pa mu je odredila delo v A. Vsa navedena ravnanja toženke naj bi kazala zlasti na to, da tožniku ni bilo zagotovljeno varstvo pred diskriminacijo in trpinčenjem na delovnem mestu.

17. ZDR-1 v prvem odstavku 6. člena določa, da mora delodajalec delavcu v času trajanja delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo, ne glede na osebne okoliščine, med katere sodi tudi invalidnost; v tretjem odstavku 6. člena zakon opredeljuje pojma neposredne in posredne diskriminacije. Neposredna diskriminacija obstaja, če je oseba zaradi osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno, kot druga oseba. V prvem odstavku 47. člena ZDR-1 je določeno, da je delodajalec dolžan zagotavljati tako delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Trpinčenje na delovnem mestu je v četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 opredeljeno kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

18. Iz razlogov, ki so navedeni v 14. in 15. točki obrazložitve te sodbe, sta sodišči zavzeli pravilno stališče, da odpovedni razlog zaradi izplačevanja nižje plače in nižjih prispevkov za socialno varnost (3. in 5. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1), kot bi tožniku pripadali za delovno mesto kriminalist TD, ni podan. Kot je bilo ugotovljeno, je toženka na podlagi pravnomočnega sklepa o premestitvi in v skladu s tem sklepom tožniku izplačevala plačo in dodatke ter zanj pravilno odvedla prispevke za socialno varnost. Pravilna je tudi presoja, da toženki ni mogoče očitati, da tožniku ni zagotavljala varnosti in zdravja pri delu (6. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1) in da ga je zaradi osebnih okoliščin obravnavala manj ugodno, kot druge delavce oziroma mu ni zagotovila varstva pred nadlegovanjem oziroma trpinčenjem na delovnem mestu (7. in 8. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1). Toženka je tožnika po prejemu odločbe ZPIZ premestila na drugo delovno mesto. Tožnik sodnega varstva, v katerem bi lahko uveljavil vse morebitne nepravilnosti v zvezi s premestitvijo na delovno mesto koordinator VII/2, ni uveljavljal. Vseeno pa toženka, čeprav je sklep o premestitvi postal pravnomočen, tožnika ni silila k opravljanju kakršnegakoli dela (sploh pa ne nadurnega in nočnega ali dela v tujini, kar vse je navedeno v izredni odpovedi), od njega ni zahtevala niti tega, da prihaja na delo oziroma zoper njega ni ukrepala, ker ni prihajal. S sklepom o premestitvi mu je določila enak kraj opravljanja dela (A.), kot v pogodbi o zaposlitvi za prejšnje delovno mesto kriminalist TD. Toženka ni ravnala v nasprotju z zakonom, če dopolnilnega izvedeniškega mnenja pred premestitvijo ni zahtevala, saj zakon ne določa, da ga mora zahtevati ali pridobiti (po petem odstavku 101. člena ZPIZ-11 mnenje lahko zahtevata bodisi delodajalec, bodisi zavarovanec). Iz ravnanj toženke izhaja, da je kljub temu, da je zadostila vsem formalnim zakonskim zahtevam – tožniku na podlagi odločbe ZPIZ vročila sklep o premestitvi, ki je postal pravnomočen - želela rešiti tožnikov status; to, da ni vztrajala na premestitvi, čeprav je bil sklep pravnomočen, je storila v tožnikovo korist. Ravnanja toženke, četudi je bilo reševanje statusa dolgotrajno in počasno, ob tem, da je tožniku, čeprav ni delal, izplačevala plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, ni mogoče označiti niti za kršenje ustavnih pravic niti za diskriminacijo oziroma trpinčenje na delovnem mestu.

19. Glede na navedeno revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da razlogi, zaradi katerih je tožnik izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 111. člena ZDR-1), niso podani. Zato je utemeljeno zavrnjen tudi zahtevek za izplačilo odškodnine in odpravnine po tretjem odstavku 111. člena ZDR-1. 20. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. 1 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS št. 106/99 in naslednji.