Jedro

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da po pogodbi ni bila dolžna tožeče stranke pisno obveščati o poplačilu dolga, saj takšne določbe v pogodbi ni. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka svojo obveznost izpolnila (le), če bi tožečo stranko o plačilu dolga obvestila pisno in da obvestilo po telefonu oziroma ustno ob srečanjih ne zadošča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka glede plačila 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2014 do plačila in v stroškovnem delu – II. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (v I. točki izreka glede plačila 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2014 dalje do plačila).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 45.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 15.000,00 EUR od 24. 2. 2014 do plačila in od zneska 30.000,00 EUR od 2. 5. 2014 do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.881,85 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev pritožbi, podredno razveljavitev prvostopenjske odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. Uvodoma povzema kronološki potek dogodkov. Nesporno gre za fiksno pogodbo po 104. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Prodajalka je do datuma izpolnila svoje obveznosti v smislu odmere davka in overitve svojega podpisa na prodajni pogodbi in zemljiškoknjižnem dovolilu. Sklenjen je bil zavezovalni in razpolagalni pravni posel. Glede predloga za izbris zaznambe sklepa o izvršbi navaja, da je tožena stranka terjatev upnika S., d.o.o. (upravniške stroške v znesku 802,37 EUR) takoj po sklenitvi prodajne pogodbe upravniku tudi poravnala. Upnik je na sodišče poslal predlog za ustavitev postopka izvršbe, postopek pa se je zavlekel na samem sodišču, ki je sklep o ustavitvi postopka izvršbe izdalo šele po izrecnem posredovanju tožene stranke. Sodišče se je oprlo zgolj na enostransko neizpolnitev obveznosti prodajalke, ta naj bi bila glavni in zadosten argument tožeče stranke, da kupnine ni bila dolžna poravnati. Sodišče šteje dejstvo vložitve predloga za izbris zaznambe izvršbe za neznaten znesek do dogovorjenega roka za zadosten argument, da je krivda za neizpolnitev pogodbenih obveznosti na strani tožene stranke. Pogodba ni bila realizirana, ker kupnina s strani tožeče stranke ni bila poravnana. Tožeča stranka je vedela, da je dolg po sklepu o izvršbi v celoti poravnan in da je upnik na sodišču predlagal ustavitev postopka, kar pomeni tudi izbris zaznambe izvršbe iz zemljiške knjige. Izbris iz zemljišče knjige je predstavljal zgolj formalno obveznost, ki je na strani sodišča in ne na strani tožene stranke. Prav tako obveznost predstavlja zanemarljiv znesek v primerjavi s celotno kupnino. Sodišče je izpustilo predlagani dokaz s pridobitvijo izpisov dohodnih in odhodnih sms sporočil med pravdnima strankama, ki ga je tožena stranka predlagala kot dokaz, da sta se stranki pisno sporazumevali v vsem vmesnem času med sklenitvijo in realizacijo pogodbe in je bila tožeča stranka pisno po sms sporočilu seznanjena z dejstvom poplačila izvršbe in podaje predloga za ustavitev postopka. Zmotni sta stališče in ugotovitev sodišča v obrazložitvi, da se stranki nista pisno seznanili z dejstvom poplačila in postopkom ustavitve izvršbe. Sodišče je storilo kršitev določb postopka zaradi neargumentirane zavrnitve dokaznega predloga. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je obveznost po pogodbi izpolnila, ostal je le zanemarljiv del, ki ne predstavlja neizpolnjene obveznosti, zaradi katere bi tožeča stranka lahko odstopila od pogodbe in zahtevala vrnitev plačane are in prvega dela kupnine. Tožeča stranka se 30. 4. 2014 ni odzvala pozivu tožene stranke, da naj pride na podpis pogodbe v notarsko pisarno A. A., kar potrjuje, da ni imela namena skleniti prodajne pogodbe, ne glede na to, da je tožena stranka za to izkazala vso potrebno voljo in sta bili pravdni stranki v dneh pred 30. 4. 2014 ves čas na vezi. Tožeča stranka je v naprej sklepala, da toženi stranki ne bo uspelo realizirati izbrisa zaznambe. Če bi tožečo stranko tako motilo, da zaznamba izvršbe na nepremičnini tudi formalno ni bila izbrisana do 30. 4. 2014, bi toženo stranko na to gotovo opozorila in pojasnila, da bo odstopila od kupoprodajne pogodbe, vendar do tega ni prišlo. Ne gre torej sprejeti naziranja, da do sklenitve in realizacije prodajne pogodbe ni prišlo iz razlogov na strani tožene stranke, saj je tožena stranka izpolnila vse obveznosti, ki jih zakon nalaga za prenos lastninske pravice. Ne gre za nerealiziran posel, temveč za neizpolnitev obveznosti kupovalke iz kupoprodajne pogodbe. Tožbeni zahtevek je zgrešen in pomanjkljiv, saj bi se moral glasiti na razvezo pogodbe in zemljiškoknjižnega dovolila in ne na plačilo denarnega zneska zaradi nesklenitve. Sodišče je spregledalo, da med strankama obstoji obojestransko podpisana pogodba in izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo. Ker sta pravdni stranki prodajno pogodbo opredelili kot fiksen posel s točno določenim datumom plačila kupnine, gre za močnejši pravni položaj od dokončne izpeljave zaznambe izvršbe iz zemljiške knjige, ki je oficialni postopek. Pri pogodbah iz 104. člena OZ gre za močnejši pravni položaj. V konkretnem primeru gre za jasno fiksno določilo s točno opredeljenim datumom plačila. Ker je tožena stranka tožečo stranko seznanjala z aktivnostmi, bi ta lahko bila dovolj skrbna in odgovorna pri realizaciji posla. Tožena stranka je izpolnila tudi svojo pojasnilno dolžnost. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka v konkretnem primeru pogodbi zvesta stranka. Sodišče je dejansko stanje nepopolno ugotovilo in zadevo materialnopravno zmotno presodilo. Ugotovilo je, da gre v primeru zaznambe izvršbe za neznaten znesek, v nadaljevanju pa napačno povzema in pavšalno sklepa, da je tožeča stranka želela nepremičnino prosto bremen. Tožeča stranka je namreč upravičeno lahko pričakovala in je prejela zagotovilo z zadostno stopnjo verjetnosti, da bo sodišče svojo oficialno dolžnost zagotovo izpolnilo. Nepravično bi bilo, da bi morala tožena stranka, ki je že oškodovana zaradi nerealizacije pogodbe, dodatno plačati vtoževani znesek. Upravičena je zadržati prejeto aro, poleg te pa še najmanj znesek za stroške posrednika, plačilo dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin ter znesek odškodnine zaradi vseh povzročenih neprijetnosti. Tožena stranka je nameravala kupiti stanovanje v Miamiju, stanovanja so se do danes podražila, valuta USD je porasla, navedeno škodo bo tožena stranka primorana uveljavljati od tožeče stranke. Glede na ostale navedbe je odločitev sodišča nezakonita tudi v stroškovnem delu. V pravočasni dopolnitvi pritožbe tožena stranka posebej poudarja, da je že februarja 2014 poplačala dolg, ki je vezan na vknjiženo hipoteko, in to je bilo praktično vse, kar je lahko naredila. Sodišče samo navaja, da v skladu z veljavno zakonodajo sodišče hipoteke izbriše po uradni dolžnosti. V pogodbi je bil določen praktično nemogoč pogoj, tekom zaslišanja pa je bila volja pravdnih strank pojasnjena. Tožeča stranka in J. sta bila obveščena o poplačilu, saj jima je to tožena stranka osebno povedala in pokazala predlog upnika za ustavitev izvršbe. Kot dokaz je tožena stranka predlagala pričo D. K. iz podjetja S., ki bi potrdila, da je toženi stranki izdala kopijo predloga za umik izvršbe. Sodišče prihaja v sodbi samo s seboj v nasprotje, saj navaja, da tožena stranka ni mogla predlagati izbrisa, nato pa navaja, da je tožečo stranko in J. obvestila o poplačilu dolga ter vložitvi predloga za ustavitev izvršbe, da pa to ne zadostuje pogoju, kot je določen v pogodbi. Iz pogodbe ne izhaja, da so pogoji vezani na to, da tožena stranka tožečo stranko pisno obvesti o tem, da so pogoji izpolnjeni, kot sodišče razlaga v sodbi. Zadošča, da so pogoji izpolnjeni. Glede izbrisa hipoteke je tožena stranka naredila vse, kar je lahko in kar je bila dejanska volja tožeče stranke. Sodba je pomanjkljiva, ker se sodišče ukvarja zgolj s tem, ali so bili izpolnjeni pogoji s strani tožene stranke, in se ne ukvarja s tem, da tožeča stranka ni plačala kupnine in je ona tista, ki je odgovorna za neizpolnitev pogodbe. 30. 4. 2014 bi lahko tožeča stranka znesek kupnine tudi deponirala, pa tega ni storila. Ni prav, da se sodišče ni opredelilo do tega, da s strani tožeče stranke niso bili izpolnjeni pogoji. Razlog za razvezo oziroma neizpolnitev pogodbe je na strani tožeče stranke. Sodnica ni upoštevala izpovedi tožene stranke, odločila je v škodo tožene stranke s pojasnilom, da ni dokaza, da je bila kupovalka obveščena, da je zadeva urejena. Glede dogajanja z dne 30. 4. 2014 opisuje potek dogodkov. Tožena stranka je predlagala vpogled v telefon oziroma sms sporočila, tega dokaza sodnica ni želela upoštevati, kljub temu, da je vedela, da obstaja. Komunikacija je med strankama ves čas potekala po telefonu in sms sporočilih. Zahteve sodišča, da bi morala tožena stranka tožečo stranko obveščati pisno, so neobičajne in nerazumne. J. je tožena stranka popolnoma zaupala, vendar je potem izvedela o njegovih prevarah. Tožeči stranki je ponudila, da se spelje zadeva do konca, a je to tožeča stranka zavrnila. Sodišče je napačno povzelo navedbo tožene stranke glede plačila davka na kapitalski dobiček. Neresnične so navedbe tožeče stranke, da se pravdni stranki nista videli in da se tožena stranka ni oglašala na klice od dne, ko je prejela aro in del kupnine. Opozarja, da v zvočnem prepisu ni posneta celotna izpoved tožene stranke. S pooblaščenko sta po velikih naporih posnetek pridobili in ugotovili, da manjkajo trije pomembni deli njene izpovedi. Navaja dejstva, za katera zatrjuje, da kažejo, da je bila sodnica pristranska. V sodbi ni omenjeno, da se je tožeča stranka brez pravne podlage prijavila na naslov tožene stranke. Tekom obravnave je sodnica z izjavami kazala, da je na strani tožeče stranke. Na pristranskost kaže tudi vsebina sodbe, ker se sodnica ni opredelila do tega, da tožeča stranka ni plačala kupnine, ter dejstvo, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, ko sodnica navaja, da tožena stranka realno ne more izpolniti pogoja predlaganja izbrisa hipoteke, nato pa, da tožena stranka tega pogoja ni izpolnila. V primeru, da bo sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo, predlaga, da se zadeva vrne pred drugega sodnika. Sodišče bi moralo izvesti vse s strani tožene stranke predlagane dokaze, predvsem bi moralo pogledati v sms sporočila ter zaslišati predlagane priče. Pojasnjuje dvome in strahove zaradi prepisa zvočnega posnetka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožeča stranka je v tej pravdi kumulirala zahtevek na vračilo plačanega dela kupnine v skladu z drugim odstavkom 111. člena OZ ter zahtevek na vračilo dvojne are na podlagi 65. člena OZ. Glede prvega zahtevka je sodišče ugotovilo, da je prodajna pogodba prenehala veljati in je zato tožena stranka v skladu s 111. členom OZ prvi obrok kupnine v višini 15.000,00 EUR dolžna vrniti tožeči stranki. Dejstvo, da je tožeča stranka toženi stranki dne 24. 2. 2014 plačala 15.000,00 EUR namreč ni bilo sporno. Sodišče je tožeči stranki prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od zneska 15.000,00 EUR od navedenega datuma.

5. Tožena stranka navaja, da je nesporno, da gre v konkretnem primeru za fiksno pogodbo in fiksen posel. V postopku na prvi stopnji med pravdnima strankama tudi sicer dejstvo, da je pogodba razvezana, ni bilo sporno. Tožena stranka zato neutemeljeno navaja, da je tožbeni zahtevek zgrešen, ker posel še vedno obstoji in bi se zahtevek moral glasiti na razvezo in ne na plačilo (zaradi nesklenitve) in s takimi navedbami prihaja sama s seboj v nasprotje. Glede vračila prvega obroka kupnine z zamudnimi obrestmi v skladu s 111. členom OZ je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki konkretizirano ni izpodbijano, odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker sodišče druge stopnje v tem delu sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje glede zahtevka na vračilo zneska 15.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

6. Utemeljeno pa tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede plačila zneska 30.000,00 EUR, ki predstavlja vračilo dvojne are v skladu s 65. členom OZ. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila tožeča stranka pogodbi zvesta stranka. Tožena stranka je bila tista, ki vseh v pogodbi določenih obveznosti, ki predstavljajo pogoj za plačilo drugega dela kupnine s strani tožeče stranke, ni izpolnila. Sodišče je zaključilo, da je sicer izpolnila pogoj, ki se nanaša na odmero davka in podpis pogodbe, in sicer 30. 4. 2014, da pa pogoj, ki se nanaša na izbris hipoteke ni bil izpolnjen. V pogodbi je bilo namreč navedeno, da tožena stranka najkasneje do 30. 4. 2014 predlaga izbris hipoteke, vknjižene pri nepremičnini (stanovanju), ki je predmet pogodbe. Sodišče prve stopnje je navedlo, da so določbe prodajne pogodbe jasne in ne potrebujejo posebne razlage, kljub temu pa je glede navedenega pogoja pojasnilo, da kot prepričljivo in verodostojno ocenjuje izpoved priče J., ki je pojasnil, da je bilo mišljeno, da mora tožena stranka poplačati dolg upniku, ki bi predlagal ustavitev izvršilnega postopka, na podlagi te odločbe bi bil vložen predlog za izbris hipoteke. Sodišče je navedlo, da se v primerih, kot je obravnavani, zemljiškoknjižni predlogi za izbris hipoteke (in zaznambe izvršbe) vlagajo po uradni dolžnosti in tožena stranka sama ni mogla predlagati izbrisa hipoteke. Po presoji sodišča bi tožena stranka temu pogoju lahko zadostila, če bi tožečo stranko pravočasno in na primeren način (in ne samo po telefonu ali ustno ob srečanjih) obvestila, da je dolg v celoti poplačala in da vložitev zemljiškoknjižnega predloga za izbris hipoteke ni v njeni pristojnosti.

7. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da po pogodbi ni bila dolžna tožeče stranke pisno obveščati o poplačilu dolga, saj takšne določbe v pogodbi ni. Sodišče druge stopnje soglaša, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka svojo obveznost izpolnila (le), če bi tožečo stranko o plačilu dolga obvestila pisno in da obvestilo po telefonu oziroma ustno ob srečanjih ne zadošča. 8. Glede na zmotno stališče sodišča, da obvestilo, kakršno je bilo zatrjevano, ne zadošča, sodišče odločilnega dejstva v sodbi ni ugotovilo. Navedlo je sicer, da je tožena stranka zatrjevala, da sta bila tožeča stranka in J. s poplačilom dolga seznanjena in da sta oba ob zaslišanju dopustila možnost, da to drži, vendar se sodišče ni izreklo o tem, ali in komu verjame. Ni se torej izreklo o dejstvu, ali je bila tožeča stranka s poplačilom dejansko seznanjena (zaradi zmotnega stališča, da zatrjevano obvestilo ne bi zadoščalo).

9. Ker je sodišče prve stopnje že samo ugotovilo, da pogoj glede izbrisa hipoteke v pogodbi ni bil pravilno zapisan, je odločilno, kakšna je bila volja pravdnih strank glede tega pogoja in ali je bila ta izpolnjena, o čemer se bo moralo sodišče prve stopnje izreči v ponovljenem postopku na podlagi ponovne ocene izvedenih dokazov.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo določbe postopka zato, ker se ni ukvarjalo s tem, ali so bili izpolnjeni pogoji s strani tožeče stranke. V pogodbi je namreč navedeno, da je pogoj za plačilo drugega dela kupnine izpolnitev obveznosti, na katere je bila zavezana tožena stranka. Ker je sodišče ugotovilo (sicer preuranjeno), da ni bil izpolnjen pogoj glede izbrisa hipoteke (ki je bila pogoj za plačilo drugega dela kupnine), se sodišču posledično z obveznostjo plačila preostalega dela kupnine s strani tožeče stranke ni bilo treba ukvarjati.

11. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da tožena stranka tožeče stranke ni pisno seznanila z dejstvom poplačila in postopkom ustavitve izvršbe, ker naj bi jo o tem obvestila po sms sporočilih, torej pisno. Gre za nedopustno pritožbeno novoto, saj takšna trditev v postopku ni bila podana (prvi odstavek 337. člena ZPP). Dokaz z vpogledom v sms sporočila je bil substancirano predlagan v zvezi z dogajanjem 30. 4. 2014 in v zvezi z obveščanjem o izpolnjevanju drugega dela obveznosti tožene stranke. Sodnica res ni izrecno navedla, zakaj dokaza z vpogledom v sms sporočila oziroma pribavo izpisov pri operaterju ni dopustila oziroma ga je zavrnila, vendar na odločitev to ni vplivalo, saj je sodišče ugotovilo, da je drugi del obveznosti 30. 4. 2014 tožena stranka izpolnila.

12. Neutemeljeno se tožena stranka sklicuje na pričo D. K. iz podjetja S. (upnik), ki naj bi potrdila, da je ona osebno izdala kopijo predloga za umik sporne izvršbe, saj tožena stranka v postopku predloga za zaslišanje priče ni substancirala na opisan način, sodišče prve stopnje pa je v sodbi ugotovilo, da ni dvoma, da je tožena stranka dolg plačala kmalu po sklenitvi pogodbe in da je upnik že 25. 2. 2014 sodišče obvestil, da izvršilni predlog umika, zato sodišču navedene priče ni bilo treba zaslišati.

13. Glede na delno razveljavitev sodbe sodišče druge stopnje na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Prav tako ne odgovarja na navedbe v zvezi s prepisom zvočnega posnetka, saj tožena stranka navaja, da pripomb na prepis ni podala.

14. Glede na navedeno je torej sodišče druge stopnje sodbo glede plačila zneska 30.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi razveljavilo in zadevo v tem delu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje po ponovni oceni izvedenih dokazov opredeli do vseh pravno odločilnih dejstev. Glede na že obrazloženo podrobnejši napotki niso potrebni. Odločitev sodišča druge stopnje v tem delu temelji na 354. členu ZPP. Sodišče druge stopnje namreč ocenjuje, da kršitve postopka ne more odpraviti samo, ker bi sicer prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe.

15. Predlogu tožene stranke, da se zadeva vrne sodišču v odločanje pred drugega sodnika, sodišče druge stopnje ni sledilo. Glede zvočnega posnetka je bilo že navedeno, da pripomb zoper prepis tožena stranka ni podala. Pojasnjeno je bilo že, zakaj se sodnici (še) ni bilo treba podrobneje opredeljevati do dejstva, da tožeča stranka ni plačala preostalega dela kupnine, navedeno ne kaže na pristranskost sodnice, prav tako na pristranskost ne kaže zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe. Zatrjevano dejstvo, da se je tožeča stranka brez pravne podlage prijavila na naslov tožene stranke za odločitev ni bilo pravno relevantno, zato tudi neomemba tega dejstva ne kaže na pristranskost. Sodišče druge stopnje pa tudi v zatrjevanih izjavah očitane pristranskosti ne vidi.

16. Ker je bila delno razveljavljena odločitev o glavni stvari, je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).