Jedro

Za DNK analizo, kot je splošno znano, policija ni pristojna, zato domneva o resničnosti, da je bila na kraju vloma najdena toženčeva DNK, iz kazenske ovadbe ne more izhajati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delni umik tožbe (za 170,48 EUR) vzelo na znanje in postopek v tem delu s sklepom ustavilo. Tožeča stranka te odločitve ne izpodbija, zato ta ni predmet pritožbenega preizkusa.

2. Sicer je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. VL 16084/2016 z 19. 2. 2016 tudi v prvi in tretji točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 8.306,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2016 dalje do plačila ter stroške postopka. Tožeči stranki je naložilo, da tožencu povrne 570 EUR pravdnih stroškov.

3. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča ter ugotovljenim dejanskim stanjem. Tožbo je vložila na podlagi kazenske ovadbe ODT v Ljubljani, iz katere izhaja, da je toženec skupaj s še dvema neznanima storilcema 25. 5. 2013, okoli 20.30, neovirano pristopil do trgovine S. Z vlomom je prišlo do poškodbe trgovine, prav tako pa so navedeni odtujili veliko dobrin in zavarovancu tožeče stranke povzročili škodo. Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagane dokaze, nato pa zaključilo, da na vsebino kazenske ovadbe ni vezano. Ne glede na to, da se kazenski postopek ni zaključil s kazensko obsodilno sodbo, temveč z zaključkom, ker postopek zaradi statusa obdolženca ni bil smotrn, je kazenska ovadba javna listina, ki dokazuje resničnost tega, kar je v njej navedeno. Ker toženec ni uspel z ničimer izpodbiti vsebine kazenske ovadbe, se šteje, da je vse, kar je v njej navedeno resnično, zato ne obstaja dvom v nastanek škodnega dogodka, v protipravnost toženčevega ravnanja, v nastanek škodo in v odgovornost toženca za nastalo škodo. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek neutemeljeno zavrnilo, predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in zahtevku ugodi, podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženec je na pritožbo pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče po pregledu in primerjavi navedb tožeče stranke, ki jih je ta podala pred sodiščem prve stopnje, s pritožbenimi navedbami, ugotavlja, da so identične. Povedano drugače: tožeča stranka le ponavlja svoje dosedanje navedbe in niti argumentirano ne prereka ugotovitev in stališč, ki ji je v zvezi z njenimi navedbami oblikovalo sodišče prve stopnje, kar oži pritožbeni preizkus (drugi odstavek 350. člen ZPP). In katera so ta stališča in ugotovitve?

7. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da vezanost pravdnega sodišča velja le glede kazenske obsodilne sodbe (pa še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca), medtem ko pravdno sodišče ni vezano na druge vrste sodb, izdanih v kazenskem postopku, še manj na odločbo, izdano v prekrškovnem postopku, ali, kot v obravnavanem primeru, na kazensko ovadbo. Slednja sicer je, pravi sodišče prve stopnje, javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano (konkretno, da je toženec vlomil v trgovino in da so na kraju vloma našli njegovo biološko sled), ne pa tudi, da je bilo kaznivo dejanje storjeno - v smislu vezanosti pravdnega sodišča na ta dejstva. Poleg tega, še doda sodišče prve stopnje, je domneva izpodbojna, pri čemer ni nepomembno, da se v ovadbi pristojni organ za njeno sestavo (policija) le sklicuje na ugotovitve v nekem drugem postopku, analiz iz tega drugega postopka pa tožeča stranka kljub ugovoru in opozorilu toženca ovadbi ni priložila.

8. K povedanemu višje sodišče nima kaj dosti dodati, pripominja le, da javna listina lahko izkazuje le domnevo o resničnosti tistih dejstev, za katere je organ, ki listino sestavlja, pristojen; to jasno izhaja iz zakonske dikcije prvega odstavka 224. člena ZPP. Za DNK analizo, kot je splošno znano, policija ni pristojna, zato domneva o resničnosti, da je bila na kraju vloma najdena toženčeva DNK, iz kazenske ovadbe sploh ne more izhajati1 in listina v tem delu ni javna, temveč običajna.2 Toženec se je, kot mu omogoča četrti odstavek 224. člena ZPP, uprl stališču, da gre za javno listino, in trditvi, da gre za njegovo DNK, s tem pa je dokazno breme znova prevalil na tožečo stranko. Ta ga v nadaljevanju, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, ni zmogla, saj za svoje trditve ni predložila nobenih drugih dokazov, ki bi toženca povezovali s krajem škodnega dogodka.3

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške krije sama. Toženčeve stroške, nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, pritožbeno sodišče glede na vsebino pritožbe in odgovora nanjo ocenjuje kot nepotrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato jih toženec krije sam.

1 Primerjaj sodbo VS RS, št. III Ips 12/2007 z dne 20. 1. 2009. 2 Primerjaj Zobec, J., Komentar ZPP, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 421, točka 14. 3 Po ugovoru toženca je sodišče prve stopnje na naroku 9. 11. 2018 celo ugodilo prošnji tožeče stranke za preložitev naroka, da bo lahko tožeča stranka predložila nove dokaze (list. št. 180 v spisu), pa jih ni.