Jedro

Toženka pri motilnem dejanju sicer ni neposredno sodelovala, vendar je kot solastnica pritličnega stanovanja imela od tega dejanja korist. Od tega dejanja se ni distancirala in ga je molče dovolila. Toženka in njeni sinovi so delovali povezano ter interesno usklajeno.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v motenjski pravdi ni pasivno legitimiran zgolj tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši ali naroči, pač pa tudi tisti, ki ga kasneje odobri ali tisti, v čigar korist je bilo (v določenih okoliščinah) to dejanje storjeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka (glede odločitve o stroških) spremeni tako, da se znesek 2.613,57 EUR nadomesti z zneskom 2.357,37 EUR; sicer pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. točka izreka), sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da vzpostavi prejšnje posestno stanje in preneha z motenjem posesti tožnice na stanovanju v pritličju stanovanjske hiše na naslovu [...] 4, [...], tako da tožnici v osmih dneh izroči ključe tega stanovanja in se v bodoče vzdrži motilnih dejanj (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da v roku osmih dni povrne tožnici stroške postopka v znesku 2.613,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ta sklep se pritožuje toženka po pooblaščencu. Navaja, da lahko sprejme dejstvo, da je bila tožnica motena v njeni zadnji mirni posesti. Lahko tudi razume, da je kot solastnica nepremičnine pasivno legitimirana v predmetnem postopku. Nikakor pa ne more sprejeti, da je bilo tožbi ugodeno zaradi tega, ker je tožnica uspela dokazati zadnje stanje posesti na spodnjem stanovanju in nastalo motenje. Navaja, da sodišče prve stopnje niti z eno besedo ni obrazložilo, s katerim ravnanjem, na kakšen način oziroma zakaj je toženka motila posest tožnice. V 14. točki obrazložitve celo ugotavlja, da je ključavnico, po dogovoru z bratom A. A., zamenjal toženkin sin B. B. O samem motilnem dejanju je bila toženka naknadno obveščena. Sama torej ni izvršila motilnega dejanja in ni sodelovala pri motilnem dejanju. Tudi če bi se morebiti kasneje strinjala z dejanjem svojih sinov, to ne more biti podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku zoper njo. Toženka je ob zaslišanjih povedala, da jo spodnje stanovanje ne zanima in da želi imeti le mir. To zadevo šteje kot zadevo med tožnico in svojima sinovoma. Povedala je tudi, da ne razpolaga s ključi stanovanja, ki bi ga morala sedaj izročiti tožnici. Meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sprašuje se, ali bi v primeru, če bi bilo solastnikov na nepremičnini več, sodišče prve stopnje odločilo, da so vsi solastniki dolžni vzpostaviti prejšnje stanje in prenehati z motenjem posesti. Tožnica je enostavno vložila tožbo zoper solastnico nepremičnine, sodišče pa ji je - očitno zaradi tega - tudi sledilo (ugodilo). Tako stališče je povsem v nasprotju z namenom postopka zaradi motenja posesti. Nasprotuje še priglašenim stroškom za razširitev tožbe (300 točk) ter za pregled sodbe višjega sodišča v Kopru (100 točk), oboje z davkom na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V predmetni pravdi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku zaradi motenja posesti v pritličnem stanovanju stavbe na naslovu [...] 4, [...]. Ugotovilo je, da je tožnica izvajala posest nad spornim stanovanjem in da je bila pri tem motena. Na vhodnih vratih tega stanovanja je toženkin sin B. B. (po dogovoru z drugim sinom oziroma bratom A. A.) zamenjal ključavnico. To za pritožbo ni sporno. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je štelo, da je v tej zadevi podana pasivna legitimacija toženke. Pritožbeno zatrjevanje, da tega ni obrazložilo, ne drži. V izpodbijanem sklepu je pravilno navedlo, da v motenjski pravdi ni pasivno legitimiran zgolj tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši ali naroči, pač pa tudi tisti, ki ga kasneje odobri ali tisti, v čigar korist je bilo (v določenih okoliščinah) to dejanje storjeno. V skladu s tem je presojalo vlogo toženke, ki pri motilnem dejanju ni neposredno sodelovala. Med drugim je štelo, da je toženka, kot solastnica pritličnega stanovanja, imela oziroma pričakovala od tega motilnega dejanja korist; da se od tega ravnanja ni distancirala ter da ga je molče dovolila oziroma je nanj molče pristala. Smiselno je ugotovilo, da so toženka in njeni sinovi delovali povezano in interesno usklajeno. To je v tej zadevi bistveno. Tehtnih in prepričljivih razlogov, uperjenih zoper to odločitev, pritožnica ni podala. Tožbenemu zahtevku sodišče prve stopnje ni ugodilo zgolj zato, ker je toženka solastnica te nepremičnine. Kot pasivno legitimirana oseba je dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje oziroma poskrbeti za vrnitev odvzete posesti. Ob opisanem razmerju z neposrednim motilcem je njeno pritožbeno navajanje, da s ključi ne razpolaga, te dolžnosti ne razbremeni. Očitek, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni podan.

5. Delno utemeljena pa je pritožba zoper stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je tožnici, ki je v tem postopku uspela, priznalo stroške za "razširitev tožbe" v višini 300 točk Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) ter 100 točk OT za "pregled sodbe višjega sodišča". Po vložitvi tožbe (in prejemu odgovora na tožbo) je tožnica z vlogo z dne 16. 2. 2022 razširila tožbo še na B. B. in A. A., ki v to razširitev nista privolila. Po oceni pritožbenega sodišča stroški, povezani s to vlogo, ne sodijo med stroške, ki bi bili v predmetni pravdi (med tožnico in toženko) potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ti stroški so bili z izpodbijanim sklepom neutemeljeno priznani. Glede nagrade za pregled sodbe višjega sodišča pa se prvostopenjsko sodišče sklicuje na 2. točko tarifne št. 43 OT. Tam je navedeno, da gre odvetniku za preglede listin in druge dokumentacije ter za sestavo poročila o pregledu ter študij spisa, za vsake začete pol ure 50 točk. Podlaga za omenjeno nagrado je podana, vendar po oceni pritožbenega sodišča zgolj v višini 50 točk OT. Za to opravilo je v konkretnem primeru zadoščalo do pol časa. Tožnici gre iz tega naslova nagrada v znesku 50 točk OT, ne pa 100 točk OT, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP odločitev v stroškovnem delu (II. točka izpodbijanega sklepa) spremenilo tako, da je znesek priznanih pravdnih stroškov v višini 2.613,57 EUR znižalo za 256,20 EUR (za 350 točk OT povečano za 22 % DDV) na znesek 2.357,37 EUR. V preostalem delu, kjer ni zasledilo niti uradoma upoštevnih kršitev, pa je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

7. Ker je toženka s pritožbo uspela zgolj v manjšem stroškovnem delu, sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).