Jedro

Zapuščinsko sodišče prve stopnje je glede pritožnika napačno uporabilo prvi odstavek 210. člena ZD, po katerem sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. V skladu s prvim odstavkom 213. člena ZD napoti sodišče na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno.

Ne drži, kar je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi, da so vsi oporočni dediči izrazili pomislek glede darila, saj pritožnik, ki je bil z naroka odsoten, tega ni izrazil. Pritožnik ima prav, da v zgoraj navedenih določbah ZD ni podlage za njegovo napotitev na pravdo, če ni izrazil nobenega nestrinjanja z zahtevkom sodediča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v 1. in 2. točki izreka v delu, ki se nanaša na dediča A. A., razveljavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zapuščinski postopek prekine in se dediče A. A., B. A. in C. A. napoti na pravdo zoper dediča D. A. na ugotovitev obstoja darila, ki ga je zapustnik podaril dediču v obliki ugodnosti pridobitve lastništva na stanovanju iz vojaškega fonda v Beogradu (1. točka izreka) in da morajo dediči tožbo vložiti v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa; če tožbe ne bodo vložili in ne predložili dokaza o vložitvi tožbe, bo zapuščinsko sodišče s postopkom nadaljevalo in ga zaključilo, ne glede na zahtevke dedičev, napotenih na pravdo (2. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje dedič A. A. Navaja, da je sodišče izpodbijani sklep oprlo na predpostavko, da obstoji spor med vsemi oporočnimi dediči in nujnim dedičem glede obstoja darila. Navedena predpostavka je protispisna. Pooblaščenec E. E. je imel pooblastilo vseh oporočnih dedičev le v predhodnem postopku mediacije, v dednem postopku pa le za babico. E. E. je sodišče seznanil z nezmožnostjo sodelovanja njegovega brata v postopku (sodišče mu je naknadno postavilo njuno mamo za zakonito zastopnico) in navedel, da bo v spis vložil tudi pooblastili zanj in njegovega brata, vendar se je pritožnik odločil drugače. Sam ni nikoli uveljavljal spornosti "nujnega deleža", ker ve o zadevi premalo; spornost zatrjujeta babica in oče, ki se sicer strinja, da je s strani zapustnika poplačan. Meni, da ne more biti napoten na pravdo, če ni izrazil nestrinjanja z zahtevkom sodediča. Enaka je situacija za brata in bi se lahko pritožila oba, a meni, da zadostuje njegova pritožba.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zapuščinsko sodišče prve stopnje je glede pritožnika napačno uporabilo 1. odst. 210. čl. Zakona o dedovanju (ZD), po katerem sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. V skladu s 1. odst. 213. čl. ZD napoti sodišče na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno.

5. Ne drži, kar je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi, da so vsi oporočni dediči izrazili pomislek glede darila, saj pritožnik, ki je bil z naroka odsoten, tega ni izrazil. Pritožnik ima prav, da v zgoraj navedenih določbah ZD ni podlage za njegovo napotitev na pravdo, če ni izrazil nobenega nestrinjanja z zahtevkom sodediča. Drži namreč tudi, da tega zanj tudi ni mogel veljavno izraziti kdo drug, saj v zapuščinskem postopku nima pooblaščenca.

6. Neupoštevna je sicer pritožba v delu, kjer pritožnik navaja, da velja enako tudi za njegovega brata, saj je pritožbo vložil le v svojem imenu. Njegovi pritožbi je pritožbeno sodišče po pojasnjenem ugodilo in sklep v delu, ki se nanaša naj, razveljavilo (3. točka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. ZD).