Jedro

Neenak položaj upnikov z neplačanimi terjatvami v primerjavi s položajem upnikov, ki so jim bile terjatve poplačane pred uvedbo postopka prisilne poravnave, je zakonska posledica prisilne poravnave in ne pomeni protipravnega neenakopravnega položaja upnikov. To velja tudi za terjatve iz naslova plače, kolikor ne gre za prednostno terjatev iz 160. člena ZPPSL (plačo oz. nadomestilo plače za obdobje zadnjih 3 mesecev pred začetkom postopka prisilne poravnave).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in mu iz naslova razlike plače za čas od 1.1.1992 do 31.3.1993 ter nadomestila in razlike plače za čas od 1.4.1994 do 31.1.1999 dosodilo po obračunu davkov in prispevkov od bruto nadomestila neto znesek 5.405.097,15 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, zapadlih do 1.1.1994 od tega datuma dalje, od kasneje mesečno zapadlih zneskov pa od vsakega 18. v naslednjem mesecu dalje do plačila. Hkrati je toženi stranki naložilo, da od dosojenih neto zneskov obračuna in odvede davek in prispevke. Za 1.611.954,85 SIT višji neto zahtevani znesek z davki in prispevki ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas pred 1.1.1994 je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo 1.321.089,57 SIT stroškov postopka. Pri tem je dosojena razlika plače za čas od 1.1.1992 do 31.3.1993 izvirala iz nezakonitega znižanja plač, ki so šle zaposlenim pri toženi stranki po takratni Kolektivni pogodbi za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije. Dosojeno nadomestilo plače in razlika plače od 1.4.1994 dalje pa predstavlja prikrajšanje tožnika pri plači, ker mu je pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje.

Tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in ob nespremenjenih mesečno dosojenih zneskih tek zakonskih zamudnih obresti, kolikor so že dosegle višino mesečnih glavnic, omejilo na datum 1.1.2002, glede ostalih mesečnih glavnic pa priznanje najvišjega zneska obresti sočasno vezalo tudi na višino glavnice, v presežku pa obrestni zahtevek zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožena stranka tako dosojeni znesek plačati pod pogoji prisilne poravnave, ki je bila sklenjena nad toženo stranko pred Okrožnim sodiščem v Krškem dne 4.4.2001 pod opr. št. St 45/2000. Pri tem je sodišče druge stopnje sklenilo, da se glede odločitve o delni zavrnitvi obrestnega zahtevka revizija izrecno dopusti.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil v posledici nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od leta 1994 dalje upravičen do razlike med dohodki, ki jih je v tem času dosegel pri drugih delodajalcih, in 100 % plačo v. d. direktorja pri toženi stranki, kakršen status je imel pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja, ne pa le do višine 80 % te plače, kakršna je bila pri toženi stranki določena za delovno mesto pomočnika direktorja. Do takšne razlike plače bi bil upravičen tudi zato, ker mu je bila 28.9.1993 priznana invalidnost III. kategorije s pravico do drugega ustreznega dela in pravico do nadomestila plače glede na njegovo zadnjo zaposlitev pred ugotovitvijo invalidnosti, to je glede na delovno mesto v. d. direktorja. Ker mu je pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje, do razporeditve na ustrezno drugo delovno mesto ni prišlo in mu zaradi tega ustrezna razlika plač ni bila nikoli odmerjena. Poleg tega je sodišče druge stopnje dosojeni znesek toženi stranki neutemeljeno naložilo v plačilo pod pogoji v letu 2001 sklenjene prisilne poravnave, saj so vsi delavci v celoti prejeli izplačane plače po veljavni kolektivni pogodbi že pred uvedbo prisilne poravnave nad toženo stranko. Tožnik tako ni v enakem položaju in je bistveno, da je bil prikrajšan na plači zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter prisilna poravnava na to ne bi smela vplivati.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik ni uveljavljal revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Za odločitev so pomembne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi je soglašalo tudi sodišče druge stopnje, da je bil tožnik v času od decembra 1992 do sredine marca 1993 pri toženi stranki redno razporejen kot pomočnik direktorja oziroma takratnega v. d. direktorja. Na tem delovnem mestu mu je bila določena plača v višini 80 % plače direktorja. Sredi marca 1993 je bil imenovan za v. d. direktorja, s tem da je že 29.3.1993 nastopil bolniški stalež, med katerim je bil invalidsko ocenjen. Že z 31.3.1993 je bil tožnik razrešen s funkcije v. d. direktorja in ob izdaji invalidske odločbe v mesecu septembru 1993 ni bil več direktor. Že med bolniškim staležem je tožena stranka zoper tožnika vodila postopke o prenehanju delovnega razmerja in mu 14.2.1994 izrekla disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, ki je bil kasneje v sodnem postopku pravnomočno razveljavljen.

Glede na gornje dejanske ugotovitve revizijsko sodišče soglaša, da tožnik zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ko je s 1.4.1994 nezakonito ostal brez zaposlitve, ni bil upravičen do nadomestila plače v višini plače v. d. direktorja tožene stranke, temveč do nadomestila v višini plače za delovno mesto, na katero je bil nazadnje redno razporejen, to je plače pomočnika direktorja.

Enak rezultat glede višine tožnikovega nadomestila plače po 1.4.1994 pa bi veljal tudi v primeru, če bi sodišče izhajalo iz tožnikove invalidske odločbe in pravice do razporeditve na ustrezno drugo delovno mesto. Na podlagi 18. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93) in drugega odstavka 22. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97) je moral delodajalec delavcu invalidu, dokler mu ni zagotovil drugega ustreznega dela, plačevati nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo v višini 80 % njegove osnovne plače. Sodišče je zato pri izračunu zahtevanega nadomestila plače oziroma razlike plače vsekakor utemeljeno izhajalo iz višine 80 % plače direktorja pri toženi stranki.

Sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je tožnik upravičen do plačila ugotovljenega nadomestila oziroma razlike plače le pod pogoji nad toženo stranko v letu 2001 pravnomočno sklenjene prisilne poravnave. Prisilna poravnava se nanaša na vse terjatve upnikov, razen na tiste, ki so na podlagi drugega odstavka 60. člena, v zvezi s 160. členom Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Uradni list RS, št. 67/93 in kasnejše spremembe) izrecno izvzete. Sporna terjatev tožnika se ni uvrščala med te terjatve. Dejstvo, da so drugi delavci tožene stranke že pred prisilno poravnavo dobili izplačane celotne zneske plač po za toženo stranko veljavni kolektivni pogodbi dejavnosti, ne vpliva na učinkovanje prisilne poravnave na tožnikovo terjatev, ki je bila v času potrditve prisilne poravnave še odprta. Neenak položaj upnikov z neplačanimi terjatvami v primerjavi s položajem upnikov, ki so jim bile terjatve poplačane pred uvedbo postopka prisilne poravnave, je dejansko nujna zakonska posledica prisilne poravnave in ne pomeni protipravnega neenakopravnega položaja upnikov. To velja tudi za terjatve iz naslova plače, razen kolikor ne gre za terjatev iz tega naslova iz 160. člena ZPPSL (plače in nadomestilo plače za obdobje zadnjih treh mesecev pred začetkom stečajnega postopka). Prav tako na značaj tožnikove terjatve v razmerju do prisilne poravnave ne vpliva dejstvo, da gre za terjatev v posledici nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Glede na povedano revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.