Jedro

Okoliščina, da je direktorica bolnišnice, v kateri sta zaposleni pravdni stranki, žena predsednika sodišča, pri katerem je pravda v teku, ne predstavlja "drugega tehtnega razloga" v smislu 67. člena ZPP. To velja tudi za primer, da je točna trditev v predlogu toženca, da je v sporu, ki očitno obstaja med pravdnima strankama, bolj naklonjena tožnici. O tem, ali je tožnica upravičena do vtoževane odškodnine in če je, v kolikšnem znesku, bo moral namreč odločiti sodnik, ki bo moral pri svojem delu postopati v skladu z določbo 3. člena ZS in 37. člena ZSS.

Izrek

Predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se ne ugodi.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 24.12.2002 vložila pri Okrajnem sodišču v Ormožu proti toženi stranki tožbo zaradi plačila odškodnine.

Z vlogo z dne 8.4.2003 je tožena stranka predlagala, naj Vrhovno sodišče določi za postopanje v zadevi drugo stvarno pristojno sodišče. Predlog je utemeljila s trditvami, da sta obe pravdni stranki zaposleni v P. bolnišnici, v kateri je med zaposlenimi vrsta nesoglasij. V ta nesoglasja je vpletena tudi direktorica bolnišnice A.A., ki je žena predsednika sodišča pri katerem je vložena tožba, v sporu, ki je v teku med pravdnima strankama, pa naj bi bila očitno na tožničini strani.

Predlog ni utemeljen.

Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen ZPP). Temeljni namen delegacije drugega stvarno pristojnega sodišča sta tedaj smotrnost in ekonomičnost postopka. Obstoja tega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča toženec v predlogu ne zatrjuje. Zato je treba ob presoji utemeljenosti predloga oceniti, ali je razloge za delegacijo pristojnosti, ki jih navaja toženec, mogoče uvrstiti med "druge tehtne razloge". Po mnenju Vrhovnega sodišča je odgovor negativen. Ni izključeno, da so odnosi med zaposlenimi v P. bolnišnici res taki, kot jih v predlogu opisuje toženec, prav tako pa tudi ni nobenega razloga za dvom, da je direktorica bolnišnice žena predsednika sodišča, pri katerem je tožba vložena. Vendar pa ta dejstva še ne narekujejo delegacije pristojnosti drugega stvarno pristojnega sodišča. Zadevo namreč obravnava zakoniti sodnik, ki ni predsednik Okrajnega sodišča v Ormožu. Ta pa je dolžan opravljati sodniško funkcijo po ustavi in zakonu (3. člen Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 do 28/2000 - ZS) in se mora vselej vesti tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja, sodniški ugled in samostojnost sodniške oblasti (37. člen Zakona o sodniški službi, Uradni list RS, št. 19/94 do 67/2002 - ZSS). Okoliščina, da je direktorica bolnišnice, v kateri sta zaposleni pravdni stranki, žena predsednika sodišča, pri katerem je pravda v teku, zato ne predstavlja "drugega tehtnega razloga" v smislu 67. člena ZPP. To velja tudi za primer, da je točna trditev v predlogu toženca, da je v sporu, ki očitno obstaja med pravdnima strankama, bolj naklonjena tožnici. O tem, ali je tožnica upravičena do vtoževane odškodnine in če je, v kolikšnem znesku, bo moral namreč odločiti sodnik, ki bo moral pri svojem delu postopati tako, kot je bilo v obrazložitvi tega sklepa s sklicevanjem na določbe ZS in ZSS že pojasnjeno.

Iz navedenih razlogov Vrhovno sodišče predlogu ni ugodilo.