Jedro

Toženka je odpoved podala, ker je ugotovila, da tožnik ne ustreza njenim pričakovanjem, ker ima slabe delovne navade, je nesamostojen, ima neprimeren odnos do sodelavcev in poslovnih partnerjev ter pri delu ne dosega pričakovane kakovosti. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženka slednje dokazala, s tem pa je tudi dokazala, da tožnik ni dosegel pričakovanj glede opravljanja dela, zato mu je utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.

Toženka tožniku pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora, da se izjasni glede negativne ocene poskusnega dela, vendar tega glede na določbe ZDR-1 niti ni bila dolžna storiti, saj je zagovor predviden le v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in razlogov nesposobnosti ter v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 85. člena ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 5. 7. 2022, ampak je trajalo do 8. 11. 2022, za prijavo v zavarovanje in plačilo plače ter zneska 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožniku naložilo, da toženki povrne stroške postopka (III. točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovitev, da nima pravnega učinka (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je odločitev sodišča subjektivna in pristranska. Sodišče je v celoti sledilo delavcem toženke, pri čemer je dokazna ocena, zakaj je njihova izpovedba verodostojna, pomanjkljiva. Ni upoštevalo, da so bili zaposleni pri toženki negativno nastrojeni proti tožniku, to je jasno izhajalo iz njihovega zaslišanja. Izpostavlja izpoved A. A., da naj bi tožnik na folijo zapisal „za fuking B. B.“, kar ni res. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za izvedbo objektivnih dokazov s predložitvijo evidenc registrske enote, da bi se preverilo verodostojnost izpovedi prič, da naj bi tožnik zamujal na delo. Čeprav to ni bil očitek, pa je tožnik s tem dokazoval neverodostojnost prič. Delavcu je treba dati možnost, da dokaže, da razlog za odpoved ni neuspešno poskusno delo, ampak nekje drugje. Tožnik je odpoved prejel, ker se je dne 23. 6. 2022 poškodoval na delu, toženka pa poškodbe ni takoj prijavila, namesto tega je tožniku podala odpoved. Ker sodišče ni izvedlo tožnikovih dokazov, mu je bila kršena pravica do izjave in kontradiktornosti postopka. Zmoten je zaključek, da ni pomembno, ali je bila ocena antidatirana, saj navedeno potrjuje, da je bil razlog odpovedi poškodba tožnika. Sodišče je tudi napačno presodilo, da tožniku ni bilo potrebno omogočiti zagovora glede razlogov za oceno. Z ocenjevanjem in tem, da je bilo kaj narobe z njegovim delom, ni bil nikoli seznanjen. Presenetljivo je stališče sodišča, da tožnik s tem, ko je priznal, da je naredil nekaj napak, ni potrdil svojih navedb, da je delal vestno, odgovorno in da na njegovo delo ni bilo pripomb. Priznanje nekaj napak, ki so razumljive, saj gre za mladega delavca v že vpeljanem kolektivu, ne pomeni, da je bilo tožniku kdaj rečeno, da dela tako slabo, kot to izhaja iz ocene. Sodišče je napačno zaključilo, da je tožnik zahteval odškodnino, saj je plačilo 3.500,00 EUR zahteval kot denarno nadomestilo na podlagi 118. člena ZDR-1. Če je bila trditvena podlaga pomanjkljiva, bi ga moralo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da navedbe dopolni. Ker tožnik ni zahteval plačila odškodnine, je napačna tudi odločitev, da mora toženki povrniti stroške postopka v zvezi z denarnim zahtevkom. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dokazna ocena je celovita, prepričljiva, logična ter skladna z določbo 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje svoje zaključke oprlo na izpovedi direktorja toženke ter prič in zakaj ni sledilo tožniku. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene očitke o pristranski dokazni oceni zavrača kot neutemeljene. Tožnik v pritožbi le pavšalno navaja, da so bile priče toženke negativno nastrojene zoper njega, kar naj bi izhajalo iz njihovega zaslišanja, tega svojega očitka pa ne konkretizira, razen glede izpovedi A. A. Glede izpovedi slednje, da je tožnik na folijo za stranko napisal „za fuking B. B.“, pa je sodišče prve stopnje upoštevalo, da tožnik tega ni napisal, se je pa strinjalo, da bi glede na dejanski zapis (F B. B.) lahko stranka, če tega ne bi odkrili, to razumela na enak način kot priča A. A. Tako ne držijo pritožbena navajanja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedim prič toženke.

6. Predmet spora je bila zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2022, ki je bila tožniku podana na podlagi pete alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Toženka je odpoved podala, ker je ugotovila, da tožnik ne ustreza njenim pričakovanjem, ker ima slabe delovne navade, je nesamostojen, ima neprimeren odnos do sodelavcev in poslovnih partnerjev ter pri delu ne dosega pričakovane kakovosti. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je toženka slednje dokazala, s tem pa je tudi dokazala, da tožnik ni dosegel pričakovanj glede opravljanja dela, zato mu je utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Toženka tožniku pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora, da se izjasni glede negativne ocene poskusnega dela, vendar tega glede na določbe ZDR-1 niti ni bila dolžna storiti, saj je zagovor predviden le v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in razlogov nesposobnosti ter v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 85. člena ZDR-1).

7. Dokazni postopek je potrdil navedbe iz izpodbijane odpovedi, da je imel tožnik neprimeren odnos do dela, sodelavcev in poslovnih partnerjev. Na neprimeren odnos je kazalo več okoliščin in ne le dejstvo, da je tožnik v službo hodil v trenirkah, čeprav je bil večkrat na to opozorjen s strani nadrejenega, C. C. in ni šlo le za en primer, ko naj bi imel hlače v pranju. Tožnikovi sodelavci so potrdili, da je imel posmehljiv odnos, da je bil nespoštljiv (pisna izjava D. D. ter E. E., izpoved F. F. in C. C.) in ni šlo za to, da bi se šalil. Neprimerni zapis na paketu, namenjenemu stranki, se ne more šteti za neškodljivo šalo, ki se lahko pripiše mladosti in neizkušenosti tožnika, ampak skupaj z ostalim neprimernim obnašanjem tožnika do sodelavcev, potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje o neprimernem odnosu do dela. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnik na neprimeren način delal z materialom, ni upošteval navodil s tem v zvezi ter ni ustrezno pospravljal. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnik mlad in neizkušen, zato mu je bil za 8 ur dodeljen mentor, da je bil večkrat opozorjen s strani nadarjenega in namestnice direktorja, vendar se njegov odnos do dela kljub temu ni spremenil. 8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo, da je tožnik zaslišan potrdil, da je delal tudi napake in so ga na to opozorili. Slednjega ni štelo kot dokaz, da se je tožnik strinjal z oceno poskusnega dela, ampak da ni potrdil svojih trditev, da na njegovo delo ni bilo pripomb.

9. Glede na razloge, zakaj je toženka ocenila, da tožnik ni opravil poskusnega dela, med njimi pa ni bilo zamujanja na delo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog, da naj toženka predloži podatke iz registrirne enote, ki beleži vse prihode in odhode. Skladno s prvim odstavkom 213. člena ZPP dokazovanje obsega le dejstva, ki so pomembna za odločitev. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog, svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo, zato je neutemeljen očitek o kršitvi pravice do izjave in kontradiktorne obravnave, torej o absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je bilo kljub temu omogočeno, da dokazuje, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v njegovi poškodbi, ne neuspešnem poskusnem delu, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovilo, da je bil edini razlog za odpoved neuspešno opravljeno poskusno delo. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe, da bi se z izpiskom iz registrirne enote izkazala neverodostojnost prič, ker je G. G. trdila, da je tožnik zamujal na delo. Priča G. G. je povedala, da je videla tožnika skozi okno, da je tekel zjutraj v službo, prišel je točno ob sedmih ali pa minuto čez, ko pa ga je C. (C.) na to opozoril, se je tega držal. Priča tako ni izpovedala, da je tožnik redno zamujal v službo, ampak da ga je videla, da je zamudil, po opozorilu, pa do tega ni več prihajalo, poleg tega je tožnik zaslišan potrdil, da je, sicer zelo redko, tudi zamudil v službo, vendar največ dve minuti.

10. Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožnik s plačilom 3.500,00 EUR zahteval odškodnino. Tožnik je v vlogi z dne 16. 2. 2023 sicer zapisal nekoliko dvoumno, na kakšni podlagi zahteva ta znesek. Navajal je, da zaradi nezakonite odpovedi in ker zaradi poteka časa ni mogoča reintegracija, zahteva denarno povračilo – odškodnino v skladu z določili ZDR-1. Ko je toženka v vlogi z dne 7. 3. 2023 opozorila na nejasnost tega dela zahtevka, pa je tožnik v vlogi z dne 20. 3. 2023 zapisal, da je zahtevek ustrezno modificiral in je glede na nezakonitost odpovedi upravičen do plačila odškodnine. Sodišču prve stopnje glede na navedeno ni bilo potrebno tožnika pozivati, da pojasni svoj zahtevek, saj ga je na nejasnost opozorila že toženka, po tem pa je zapisal, da želi odškodnino zaradi nezakonite odpovedi in ni navajal, da želi denarno povračilo po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. Ker je tožnik zahteval plačilo odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre v tem delu za denarni zahtevek in ga utemeljeno zavrnilo, saj je odpoved zakonita, toženki pa posledično pravilno priznalo povračilo stroškov postopka za ta del zahtevka.

11. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), prav tako pa toženka sama krije stroške pritožbenega postopka, delno kot delodajalec v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih) in delno, ker njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča glede odškodninskega zahtevka (prvi odstavek 155. člena ZPP).