Jedro

Sodišče prve stopnje je vse izpodbijane odločbe odpravilo kot nezakonite, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča vsebinska presoja odločbe z dne 12. 6. 2017 (v zvezi z odločbo z dne 4. 11. 2016) zaradi prepoznega uveljavljanja sodnega varstva ne pride v poštev. Vseeno to ne pomeni, da je v posledici dokončne in pravnomočne odločbe z dne 12. 6. 2017 neutemeljen tudi tožnikov denarni zahtevek za plačilo solidarnostne pomoči za leto 2014. Ker gre za denarno terjatev, za katero velja pravilo neposrednega uveljavljanja sodnega varstva iz petega odstavka 200. člena ZDR-1, dokončna odločba o tem, da se solidarnostna pomoč ne prizna, ni ovira za to, da tožnik v sodnem sporu ne bi mogel doseči priznanja te denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnikova prošnja za solidarnostno pomoč ni zahteva v smislu 100.a člena ZObr, temveč zahteva za izplačilo solidarnostne pomoči iz tretjega odstavka 6. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji, kar pa prav tako ne spremeni tega, da gre za uveljavljanje denarne terjatve in ne za odločanje o zahtevi za varstvo pravic. Izdane odločbe so torej nezakonite tudi zato, ker je tožena stranka o prošnji za solidarnostno pomoč odločala kot o zahtevi za varstvo pravic, za kar ni imela pravne podlage.

Upravičenosti do solidarnostne pomoči ni možno pogojevati s podajo zahteve. Ta je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje relevantna zlasti za presojo zapadlosti terjatve oziroma zamude s plačilom (kar je upoštevalo pri odločitvi o začetku teka zakonskih zamudnih obresti), ne vpliva pa na samo pravico na način, da bi bila pravica do solidarnostne pomoči izgubljena, če delavec (oziroma kot določa Aneks, sindikat) v določenem roku ne poda zahteve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi v II. točki izreka glede odločb tožene stranke št. ... z dne 4. 11. 2016 in št. ... z dne 12. 6. 2017 ter se tožba v delu, ki se nanaša na ti dve odločbi, zavrže. II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdita nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in sklepa ter popravni sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), ugotovilo, da so odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 11. 2016, št. ... z dne 12. 6. 2017, št. ... z dne 20. 6. 2017, št. ... z dne 25. 2. 2017 in št. ... z dne 13. 9. 2017 nezakonite in se v celoti odpravijo (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati: - pogodbeno kazen za 2014 - 2016 v višini 2.079,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2016 do plačila, - pogodbeno kazen za 2017 v višini 693,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2017 do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka). Postopek je delno ustavilo (IV. točka izreka) ter odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 380,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka do plačila, v roku 15 dni (V. točka izreka).

S popravnim sklepom je izrek te odločbe v II. in III. točki izreka popravilo tako, da se pravilno glasi: Ugotovi se, da so odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 11. 2016, št. ... z dne 12. 6. 2017, št. ... z dne 20. 6. 2017, št. ... z dne 25. 5. 2017 in št. ... z dne 13. 9. 2017 nezakonite in se v celoti odpravijo (II. točka izreka); Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati: - solidarnostno pomoč za 2014 - 2016 v višini 2.079,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2016 do plačila, - solidarnostno pomoč za 2017 v višini 693,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2017 do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo in sklep (tj. zoper odločitev o dopuščeni spremembi tožbe in o stroških postopka) in tudi zoper popravni sklep. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da pri popravi sodbe ni šlo le za očitno napako, saj je sodišče tudi v obrazložitvi sodbe napačno navedlo, da gre za pogodbeno kazen, namesto za solidarnostno pomoč. S popravnim sklepom ni spremenilo tudi obrazložitve, zato je v sodbi neskladje. Glede sodbe poudarja, da je sodišče napačno odločilo o ključnem pravnem vprašanju, za koga velja 6. člen Aneksa h KPND. V zvezi s tem je napačno uporabilo 10. in 11. člen ZKolP oziroma sodba v tem delu ni obrazložena in toženi stranki odvzema pravico do učinkovite obrambe. Če zakon tematike ne ureja drugače, veljajo splošna pravila civilnega prava (2. člen ZKolP), in sicer pravilo o soglasju volj pogodbenih strank. Določbe je treba razlagati tako, kot se glasijo. Gre za pozitivno diskriminacijo priznavanja višje solidarnostne pomoči. Sodišče je s svojo odločitvijo poseglo v avtonomijo strank. Aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti v javnem sektorju se nanašajo na zagotavljanje vzdržnosti javnih financ. ZDR-1 ne ureja, katero kolektivno pogodbo mora delodajalec upoštevati pri zagotavljanju minimalnih pravic. Vprašanje osebne veljavnosti in uporabe kolektivnih pogodbe ureja ZKolP. Ni res, da gre pri solidarnostni pomoči za čisto denarno terjatev, da torej ni potrebno vložiti zahteve niti spoštovati roka za njeno vložitev. Sodišče ne pojasni, kako bi lahko delodajalec sam zvedel za nekatere primere, ki so določena kot podlaga za izplačilo solidarnostne pomoči. Predhodni postopek pri delodajalcu je nujen, gre za odločanje po 100.a členu ZObr. Napačna je odločitev o odpravi odločb, ki so že davno postale dokončne in pravnomočne. Sodišče je spremembo tožbe dovolilo šele z izpodbijano odločbo. Za spremembo tožbe niso bili izpolnjeni pogoji, saj je zahtevek nedopusten oziroma tožba nesklepčna. Odločitev o dopuščeni spremembi tožbe je nasprotna razlogom iz obrazložitve sodbe. Če predhodni postopek ni obvezen in če izdane odločbe niso pomembne, potem tožnik zoper njih nima pravnega interesa, odprava ni potrebna. Zato bi bilo potrebno tožbo na ugotovitev nezakonitosti odločb zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa, zahtevek za odpravo pa zavrniti. Tožena stranka odločitev o stroških postopka izpodbija v posledici napačne odločitve o glavni stvari, sicer pa tožena stranka tudi ni dolžna nositi posledic nestrokovne sestave tožbe. Sodišče je tožniku priznalo stroške za vlogo, s katero je odpravil pomanjkljivosti tožbe, že v tožbi bi lahko navedel tisto, kar je bilo predmet spremembe tožbe. Umik tožbe se je nanašal na 231,01 EUR, kar ni nepomemben delež. Predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se popravni sklep odpravi, da se sodba spremeni tako, da se zahtevek zavrne, da se spremembe tožbe ne dovoli, ter da se tožniku naloži plačilo stroškov tožene stranke.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa ter popravni sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je ob nespornem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo - razen glede presoje pravočasnega izpodbijanja odločb tožene stranke, sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija popravni sklep, češ da je sodišče prve stopnje popravilo le izrek sodbe, ne pa tudi njene obrazložitve, v kateri je v določenem delu ostalo zapisano, da gre za pogodbeno kazen, namesto za solidarnostno pomoč. Po 328. členu ZPP lahko sodnik kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne pomote. Ravno to je storilo sodišče prve stopnje s popravnim sklepom, ko je popravilo datum ene izmed odločb s 25. 2. 2017 na 25. 5. 2017 ter naslov obravnavane terjatve iz pogodbene kazni v solidarnostno pomoč. S tem ni spremenilo odločitve o vtoževani terjatvi, saj se ta v nobeni fazi postopka ni nanašala na pogodbeno kazen, ampak le na solidarnostno pomoč za leto 2014 do 2017. To, da se v obrazložitvi sodbe na nekaterih mestih namesto solidarnostne pomoči pojavlja pogodbena kazen, ne predstavlja kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj to ne onemogoča preizkusa pravilnosti izpodbijane odločitve.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 16. 10. 2013 do 31. 12. 2014, nato od 2. 3. 2015 do 31. 8. 2016 ter še od 16. 2. 2017 do 31. 10. 2017. V zvezi s tem je podal prošnjo za dodelitev solidarnostne pomoči za leta 2014, 2015 in 2016. Tožena stranka je prošnjo z odločbo z dne 4. 11. 2016 zavrnila, nato je ugovoru tožnika zoper to odločbo z odločbo z dne 12. 6. 2017 delno ugodila in odločbo razveljavila v delu, ki se nanaša na solidarnostno pomoč za leti 2015 in 2016, v ostalem je odločbo z dne 4. 11. 2016 potrdila, tožnik pa zoper to odločbo, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za solidarnostno pomoč za leto 2014, ni vložil tožbe v roku 30 dni. Tožena stranka je v ponovljenem postopku z odločbo z dne 20. 6. 2017 ponovno zavrnila prošnjo za solidarnostno pomoč za leti 2015 in 2016. Tožnik je zoper to odločbo z dne 20. 6. 2017 ugovarjal in tožena stranka je z odločbo z dne 13. 9. 2017 ugovor zavrnila. S to odločbo je zavrnila tudi ugovor tožnika zoper odločbo z dne 25. 5. 2017, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za solidarnostno pomoč za leto 2017. 8. Tožnik je tožbo v predmetnem sporu vložil v roku 30 dni (iz 25. člena ZJU oziroma iz 100.a člena ZObr) od prejema odločbe z dne 13. 9. 2017. In sicer je ob vložitvi tožbe izpodbijal le dokončno odločbo z dne 13. 9. 2017 (ki je v zvezi s prvostopnima odločbama z dne 25. 5. 2017 in z dne 20. 6. 2017). Nato je z vlogo z dne 1. 2. 2018 tožbo spremenil tako, da je slednji dve navedeni odločbi izrecno izpodbijal, šele takrat pa sta postali predmet zahtevka odločbi z dne 12. 6. 2017 in z dne 4. 11. 2016 (ki se nanašata na solidarnostno pomoč za leto 2014). Po presoji pritožbenega sodišča je tožba v tem delu prepozna in jo je glede teh dveh odločb potrebno zavreči (274. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je vse izpodbijane odločbe odpravilo kot nezakonite, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča vsebinska presoja odločbe z dne 12. 6. 2017 (v zvezi z odločbo z dne 4. 11. 2016) zaradi prepoznega uveljavljanja sodnega varstva ne pride v poštev. Vseeno to ne pomeni, da je v posledici dokončne in pravnomočne odločbe z dne 12. 6. 2017 neutemeljen tudi tožnikov denarni zahtevek za plačilo solidarnostne pomoči za leto 2014. 9. Ker gre za denarno terjatev, za katero velja pravilo neposrednega uveljavljanja sodnega varstva iz petega odstavka 200. člena ZDR-1, dokončna odločba o tem, da se solidarnostna pomoč ne prizna, ni ovira za to, da tožnik v sodnem sporu ne bi mogel doseči priznanja te denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnikova prošnja za solidarnostno pomoč ni zahteva v smislu 100.a člena ZObr, temveč zahteva za izplačilo solidarnostne pomoči iz tretjega odstavka 6. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Aneks, Ur. l. RS, št. 46/2013), kar pa prav tako ne spremeni tega, da gre za uveljavljanje denarne terjatve in ne za odločanje o zahtevi za varstvo pravic. Izdane odločbe so torej nezakonite tudi zato, ker je tožena stranka o prošnji za solidarnostno pomoč odločala kot o zahtevi za varstvo pravic, za kar ni imela pravne podlage.

10. Čeprav se je izpodbijanje dveh odločb, ki sta bili predmet spremenjene tožbe, v pritožbenem postopku pokazalo kot prepozno, to ne pomeni, da sprememba tožbe ni bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP), za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

11. Pravico do solidarnostne pomoči in njeno višino ureja Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND), ki v 40. členu določa, da pripada delavcu oziroma njegovi družini solidarnostna pomoč v višini povprečne mesečne čiste plače v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece, in sicer v naslednjih primerih: smrt delavca ali ožjega družinskega člana, težja invalidnost, daljša bolezen (o tem je delodajalec seznanjen že s strani ZZZS, zato ni odločilna pritožbena navedba, kako naj delodajalec brez vložitve posebne zahteve ve za nastanek primera), elementarne nesreče ali požari.

12. Omenjeni Aneks k tej kolektivni pogodbi v 6. členu določa, da članu reprezentativnega sindikata, podpisnika tega aneksa, pripada za 20 odstotkov višja solidarnostna pomoč (prvi odstavek), da je do izplačila solidarnostne pomoči upravičen član reprezentativnega sindikata iz prejšnjega odstavka, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala 130 % minimalne plače (drugi odstavek), da vloži zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči iz prvega odstavka sindikat na predlog člana v roku 60 dni od nastanka primera oziroma od trenutka, ko je bil upravičenec zmožen vložiti predlog (tretji odstavek).

13. Tožnik je član sindikata A., ki ni podpisnik Aneksa. Zakon o kolektivnih pogodbah (ZKolP) v prvem odstavku 10. člena določa, da kolektivna pogodba velja za stranki kolektivne pogodbe oziroma njune člane. Prvi odstavek 11. člena ZKolP pa določa, da velja kolektivna pogodba za vse delavce pri delodajalcu oziroma delodajalcih, za katere kolektivna pogodba velja, če kolektivno pogodbo sklene en ali več reprezentativnih sindikatov. Po stališču sodišča prve stopnje ZKolP v 10. in 11. členu razlikuje dva pravna položaja: v prvem velja kolektivna pogodba in v njej dogovorjene pravice le za delavce, ki so člani sindikata, ki je stranka kolektivne pogodbe, v drugem pa zakon določa veljavnost kolektivne pogodbe in v njej dogovorjenih pravic tako za člane kot nečlane sindikata. Reprezentativni sindikati sklepajo kolektivne pogodbe s splošno veljavnostjo (7. člen ZRSin), kar v povezavi z 11. členom ZKolP o osebni veljavnosti kolektivnih pogodb pomeni, da se reprezentativni sindikat na ravni posameznega delodajalca (organizacije, podjetja, gospodarske družbe) pogaja o (dodatnih) pravicah "v imenu" vseh delavcev pri delodajalcu. Taka ureditev onemogoča reprezentativnemu sindikatu, da bi priznanje določenih dodatnih pravic vezal izključno na članstvo v sindikatu, saj bi s tem zožili obseg dogovorjenih pravic le na člane sindikata, čeprav bi kolektivna pogodba morala veljati za vse delavce enako (VIII Ips 24/2012).

14. Navedeno pomeni, da ni dopustno več pravic (npr. glede solidarnostne pomoči) vezati na članstvo v sindikatu, ki je podpisnik Aneksa. Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Ne drži pritožbeni očitek, da sodba v tem delu ni obrazložena ter da je s tem toženi stranki odvzeta pravica do obrambe. Tudi ni pomembno sklicevanje tožene stranke na splošno pravilo civilnega prava o soglasju volj pogodbenih strank, češ da je sodišče s svojo odločitvijo poseglo v avtonomijo strank. Po pravilni razlagi sodišča prve stopnje določbe Aneksa veljajo enako kot določbe kolektivne pogodbe - za vse delavce enako in vse delavce opravičujejo do enakih pravic, ne glede na to, ali so člani sindikata in katerega. Za tožnika to pomeni, da je treba njegovo upravičenost do solidarnostne pomoči presojati po 6. členu Aneksa, čeprav ni član sindikata, podpisnika tega aneksa in da je do solidarnostne pomoči upravičen, ker njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ni presegala oziroma ne bi presegala 130 % minimalne plače. 15. Tožnik je prošnjo za solidarnostno pomoč za leti 2015 in 2016 in prošnjo za solidarnostno pomoč za leto 2017 podal (sam) v roku iz tretjega odstavka 6. člena Aneksa, medtem ko je prošnjo za solidarnostno pomoč za leto 2014 podal po izteku roka iz tretjega odstavka 6. člena Aneksa. Ta sicer predvideva, da zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči vloži sindikat na predlog člana. Po stališču, da 6. člen Aneksa določa pravice tudi za delavce, ki niso člani reprezentativnega sindikata, podpisnika aneksa, ali za delavce, ki sploh niso člani sindikata, potem navedenemu postopku niti ni možno slediti. Prav tako upravičenosti do solidarnostne pomoči ni možno pogojevati s podajo zahteve. Ta je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje relevantna zlasti za presojo zapadlosti terjatve oziroma zamude s plačilom (kar je upoštevalo pri odločitvi o začetku teka zakonskih zamudnih obresti), ne vpliva pa na samo pravico na način, da bi bila pravica do solidarnostne pomoči izgubljena, če delavec (oziroma kot določa Aneks, sindikat) v določenem roku ne poda zahteve.

16. Izpodbijana odločitev je torej pravilna, razen v manjšem delu, ki se nanaša na delno zavrženje tožbe, kar pa ne vpliva na odločitev o stroških postopka, v zvezi s katero sodišče izpodbijanja odločb niti ni posebej vrednotilo. Izhajalo je iz vrednosti spora 2.772,04 EUR in je tožniku v skladu z določili OT priznalo za sestavo tožbe 300 točk, za dopolnitev tožbe 20 točk, za prvo pripravljalno vloga 225 točk, za naslednjo vlogo 50 točk, 2 % materialne stroške, DDV in sodno takso - skupno 380,85 EUR. Pritožba neutemeljeno izpodbija uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče odloči, da mora ena stranka nasprotni stranki povrniti vse stroške postopka, če ta ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, pa v zvezi s tem niso nastali posebni stroški. Delni umik tožbe za 231,00 EUR ni bil tolikšen, da sodišče ne bi smelo odločati na podlagi navedene določbe ZPP. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 155. člena ZPP, ki nalaga povračilo potrebnih stroškov postopka.

17. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo tako, da je sodbo delno razveljavilo glede prepozno izpodbijanih odločb tožene stranke ter tožbo v tem delu zavrglo (354. člen ZPP), v ostalem, ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in sklepa ter popravni sklep sodišča prve stopnje (353., 365. člen ZPP).

18. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker je s pritožbo uspela le v manjšem delu (ki pa tudi ni bistven za odločitev o prisojeni denarni terjatvi), tožnik pa zato, ker odgovor na pritožbo za odločitev pritožbenega sodišča ni bil potreben (154., 155. in 165. člen ZPP).