Jedro

Vložena ustavna pritožba zoper sodbo, ki je izvršilni naslov, ne predstavlja ugovornega razloga, ki bi preprečeval izvršbo.

Sodišču prve stopnje ni treba obrazložiti svoje odločitve, da ne bo izvajalo dokazov, ki jih je dolžnica predlagala za neodločilna dejstva, saj sodišče odloča le o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Neizvedba dokazov, predlaganih za dokazovanje pravno nepomembnih (neodločilnih) dejstev, pa je logična posledica ugotovitve sodišča, da so določena dejstva pravno nepomembna, ki je sodišču prve stopnje ni treba posebej izrecno pojasniti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se IV. točka sklepa spremeni tako, da se stroški znižajo za 5,12 EUR, v preostanku pa se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Dolžnica in upnik vsak sam nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnice v zvezi z dopolnitvijo ugovora, oba z dne 17. 8. 2012 (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlog dolžnice za odlog izvršbe z dne 17. 8. 2012 (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevo dolžnice za povrnitev izvršilnih stroškov (III. točka izreka) ter naložilo dolžnici plačilo 312,08 EUR upnikovih nadaljnjih izvršilnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo dolžnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru dolžnice ugodi oziroma podrejeno razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter naložitev upniku v plačilo stroškov tega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo ugovor aktivne legitimacije, saj iz sodnih odločb, ki so podlaga za izvršbo, kot tožeča stranka izhaja H.C. d. o. o. in ne C.F. d. o. o., ki je kot upnik naveden v predlogu za izvršbo in posledično v izpodbijanem sklepu. Pove, da niti upnik niti sodišče ne navedeta obstoja morebitnih razlogov, čeprav bi bilo sodišče dolžno na identiteto strank paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je izpodbijani sklep tako pomanjkljiv, da ga je treba razveljaviti, kasnejše pojasnilo v upnikovem odgovoru na ugovor pa tega ne more sanirati, niti tega ne more sodišče samo s sklepom, s katerim je odločalo o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Po mnenju dolžnice bi izpodbijani sklep moral vsebovati razloge, zaradi katerih je sodišče na predlogu za izvršbo označenega upnika štelo za identično osebo, ki je navedena na izvršilnem naslovu, teh razlogov pa izpodbijani sklep ne vsebuje, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Dalje navaja, da je v ugovoru opozorila tudi na nekatere druge vidike predmetne izvršbe, ki po njenem prepričanju nedvomno predstavljajo oviro za vodenje izvršbe zoper dolžnico ter utemeljujejo njen predlog za odlog izvršbe. Ponovno opozarja na kršitve, ki so bile zagrešene v postopku pred pravdnim sodiščem, ki je izdalo predmetni izvršilni naslov, in ponavlja ugovorne razloge. Navaja, da je dolžnica v potrditev svojih navedb sodišču predložila številne dokazne listine ter lastno zaslišanje, o tem pa sodišče ni odločilo, kar že samo po sebi pomeni bistveno kršitev določb postopka, glede nato, da je sodišče dolžno o dokaznih predlogih s sklepom odločiti ter svojo odločitev primerno obrazložiti. Navaja, da v konkretnem primeru sodišče o dokaznem predlogu ni niti odločalo, kaj šele, da bi navedlo razloge, zaradi katerih bi štelo dokazni predlog za neutemeljen ali nepotreben. Poudarja, da pritožbeno sodišče ne more nadomeščati razlogov prvostopenjskega sodišča, temveč mora v takšnem primeru izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Poudarja, da bi zaslišanje dolžnice pripeljalo do drugačne odločitve glede ugovora in odloga izvršbe. V zvezi s tem zatrjuje prikrajšanje za pravico biti slišan oziroma pravico do kontradiktornega postopka, ki ga zagotavlja ustava. V zvezi s predlogom za odlog izvršbe se sklicuje na navedene resne razloge, zaradi katerih bi bilo nadaljevanje izvršbe v nasprotju z varstvom dolžničinega človeškega dostojanstva, saj bi izvršitev sklepa o izvršbi onemogočilo ne samo njenega preživljanja, temveč tudi preživljanje matere, ki je onemogla in potrebuje stalno oskrbo s strani dolžnice. Trdi, da bi vsakršen poseg z izvršbo v njeno pokojnino za dolžnico predstavljal nenadomestljivo škodo, saj bi bilo s tem ogroženo njeno življenje in zdravje, onemogočeno pa bi bilo tudi oskrbovanje dolžničine matere. Enako trdi za izvršbo na premičnine, ki se nahajajo na naslovu S., od katerih sta dolžnica in njena mater eksistencialno odvisni, saj gre za osnovne potrebščine, ki se nahajajo na navedenem naslovu. Ponavlja, da bi nadaljevanje izvršbe dolžnici povzročilo nastanek nenadomestljive škode. Ponavlja tudi navedbe v zvezi s tem, da bi bila škoda, ki bi jo utrpela dolžnica v primeru nadaljevanja izvršbe večja od škode, ki lahko zaradi odloga izvršbe nastala upniku. Obenem opozarja tudi na zmotno odmerjene stroške upnika, ki je s stroškovnikom za odgovor na ugovor priglasil 20 % DDV, sodišče prve stopnje pa mu je mimo stroškovnika in brez podlage v določbah ZDDV-1 odmerilo 22 % DDV. Navaja, da je bila odvetniška storitev opravljena pred uveljavitvijo novele ZDDV-1, ki je stopnjo davka z 20 % zvišala na 22 %. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena upniku, ki nanjo pravočasno po pooblaščencih odgovarja, zavrača pritožbene navedbe in meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora in odgovora na pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

6. Drugi odstavek 53. člena ZIZ določa, da mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen. To pomeni, da mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze zanje, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Ugovor je obrazložen takrat, kadar dolžnik navede pravno pomembna dejstva, ki preprečujejo izvršbo (prvi odstavek 55. člena ZIZ). Zahteva za predložitev dokazov pomeni, da mora dolžnik v ugovoru predložiti listine, na katere se sklicuje, oziroma navesti, zakaj jih ne more predložiti.

7. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da dolžnik v ugovoru ni navedel nobenega izmed razlogov, ki bi preprečevali izvršbo. Tega v pritožbi niti ne izpodbija, pač pa ponovno navaja že podane ugovorne navedbe v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi pri vodenju pravdnega postopka, iz katerega izvira izvršilni naslov, na te navedbe pa mu je sodišče prve stopnje že pravilno odgovorilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Ugovorni razlog po 4. točki 55. člena ZIZ (kadar je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi razveljavljena, odpravljena ali utemeljena) bi lahko dolžnica uveljavljala šele takrat, ko bi razpolagala s pravnomočno sodno odločbo, s katero bi bil izvršilni naslov, ki je podlaga predmetnemu izvršilnemu postopku, odpravljen. V izvršilnem postopku namreč velja načelo stroge formalne legalitete, kar pomeni, da je sodišče na vsebino izvršilnega naslova v izvršilnem postopku v celoti vezano. V vsebino izvršilnega naslova ni mogoče posegati, izvršilnega naslova prav tako ni mogoče spreminjati, izvršilno sodišče pa tudi ni upravičeno presojati konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na temelju katerega je predlagana izvršba. Dolžnica niti ne trdi, da bi bil izvršilni naslov razveljavljen, odpravljen ali spremenjen v smislu 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Vložena ustavna pritožba zoper sodbo, ki je izvršilni naslov, ne predstavlja ugovornega razloga, ki bi preprečeval izvršbo, zato so vse navedbe, ki se nanašajo na pomanjkljivosti v pravdnem postopku, v katerem je nastal izvršilni naslov, za odločitev o pritožbi pravno nepomembne, zato se višje sodišče do njih ne opredeljuje.

8. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je stranka v pravdnem postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov, druga, kot je upnik v predmetni zadevi, se višje sodišče sklicuje na pojasnilo sodišča prve stopnje v tč. 7 obrazložitve, da gre ves čas za isto pravno osebo, to je gospodarsko družbo, ki je imela sprva firmo H.C., d. o. o., ki se je preimenovala v C.F. d. o. o., po vpogledu v AJPES pa višje sodišče ugotavlja, da je ta ugotovitev sodišča sodišča prve stopnje pravilna. Višje sodišče ponavlja, da je prišlo zgolj do preimenovanja iste pravne osebe, o čemer se je v vsakem trenutku mogoče prepričati v javnem sodnem registru, zaradi česar posebne navedbe o tem, da gre za isto pravno osebo, niso potrebne in so s tem pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, neutemeljene. Ne upniku v predlogu za izvršbo in tudi ne sodišču v sklepu o izvršbi tako ni bilo treba posebej navajati, da se je tožeča stranka iz pravdnega postopka, v katerem je prišlo do izdaje izvršilnega naslova, oziroma upnik v tem izvršilnem postopku v vmesnem času preimenoval. 9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo zaradi odločitve o ugovoru dolžnice izvajati predlagane dokaze, med drugim tudi zaslišati dolžnico. Ker dolžnica ni navajala nobenega ugovornega razloga iz 55. člena ZIZ, ki so edini zakonsko mogoči ugovorni razlogi, izvajanje dokazov ni bilo potrebno. V skladu s prepovedjo informativnih dokazov sodišče prve stopnje pomanjkljive trditvene podlage dolžnice ni smelo dopolnjevati z izvajanjem dokazov. Sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba obrazložiti svoje odločitve, da ne bo izvajalo dokazov, ki jih je dolžnica predlagala za neodločilna dejstva, saj skladno z drugim odstavkom 213. člena ZPP sodišče odloča le o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Neizvedba dokazov, predlaganih za dokazovanje pravno nepomembnih (neodločilnih) dejstev, pa je logična posledica ugotovitve sodišča, da so določena dejstva pravno nepomembna, ki je sodišču prve stopnje ni treba posebej izrecno pojasniti. Sodišče prve stopnje torej ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

10. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je bila s tem, ko ni bila zaslišana (in sodišče ni navedlo razlogov za to) dolžnici kršena pravica biti slišan oziroma ustavna pravica do kontradiktornega postopka (22. člen Ustave). Pravica do obojestranskega zaslišanja (kontradiktornost) kot pravica do izjave v postopku nima zveze z zaslišanjem strank kot dokaznim sredstvom. Pri obravnavani pravici ne gre za to, da se stranko zasliši (kot dokaz), pač pa da se stranki zagotovi možnost izjavljanja (1) (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 1012/2008 z dne 13. 9. 2012). Pravico, da se izjavi, stranka v pravdnem in izvršilnem postopku uresničuje s pisnimi vlogami ter z navajanjem na narokih in ta pravica z odločitvijo sodišča, da ne izvede dokaza z zaslišanjem strank, v nobenem primeru ne more biti prekršena (2).

11. Tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da se zavrne odlog izvršbe, ki ga je predlagala dolžnica, je pravilna. Dolžnica v predlogu ni navedla pravno relevantnih dejstev, s katerimi bi izkazovala nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo ter da je ta večja od škode, ki zaradi odloga lahko nastane upniku.

12. Materialnopravno podlago za odločitev sodišča prve stopnje predstavlja določba 71. člena ZIZ. Skladno z njegovim prvim odstavkom lahko sodišče v določenih zakonsko opredeljenih primerih (prvi pogoj) na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku (drugi pogoj). Po drugem odstavku istega člena sme sodišče na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat. Tudi v tem primeru pa mora dolžnik izkazati za verjeten pogoj nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, večje od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku.

13. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje dolžničin predlog za odlog najprej presojalo na podlagi prvega odstavka 71. člena ZIZ in ga zavrnilo, ker dolžnica ni izkazala in dokazala nastanka težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode ter tega, da bi bila njena škoda večja od tiste, ki bi zaradi odloga lahko nastala upniku. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču, da dolžnica ni zadostila trditvenemu bremenu glede izpolnjevanja pogoja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, večje od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. V predlogu za odlog izvršbe je dolžnica zgolj pavšalno navajala, da bo v primeru takojšnje izvršbe ogroženo njeno preživljanje in preživljanje njene matere, ki je stara in obnemogla, ter da so premičnine, na katere je predlagana izvršba osnovne potrebščine za življenje, od katerih sta eksistencialno odvisni. Po splošno sprejetem stališču v teoriji in sodni praksi je težko nadomestljiva škoda lahko le tista, ki presega škodo, zajeto v realizaciji izvršbe (3), saj vsaka prisilna izterjava predstavlja za dolžnika določeno škodo, ki je neposredna posledica izvršbe. Dolžnica pa ni posebej zatrjevala, kakšna škoda, ki bi se odrazila v drugih okoliščinah, poleg neposrednih posledic izvršbe, bi ji z nadaljevanjem izvršilnega postopka nastala. Tudi v pritožbi dolžnica povsem pavšalno navaja, da bi bilo zaradi posega v njeno pokojnino ogroženo njeno življenje iz zdravje. Manjkajoče trditvene podlage namreč ni mogoče nadomestiti z dokazi, saj so le-ti namenjeni dokazovanju zatrjevanih dejstev (načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena – prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker torej dolžnica nastanka pravno upoštevne nenadomestljive škode niti ni zatrjevala, in s tem že tega pogoja ni izkazala, je odločitev sodišča prve stopnje, da njen predlog za odlog ni utemeljen, že iz tega razloga pravilna.

14. Pritožbene navedbe o tem, da je dolžnica navedla resne razloge, zaradi katerih bi bilo nadaljevanje izvršbe v nasprotju z varstvom njenega človeškega dostojanstva, se glede na to izkažejo za neutemeljene. Ob tem višje sodišče še opozarja, da je izvršba na pokojnino dolžnice skladno z določbo 102. člena ZIZ dovoljena tako, da dolžnici ostane najmanj znesek v višini minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, če pa preživlja družinskega člana, ki ga mora preživljati po zakonu, pa tudi znesek v višini prejemka, določenega za to osebo po merilih za dodelitev socialne denarne pomoči, kar izključi očitek ogroženega preživljanja dolžnice in njene matere, v kolikor jo je dolžnica po zakonu dolžna preživljati. V zvezi s pritožbeno navedbo glede predlagane izvršbe na premičnine je treba opozoriti na 79. člen ZIZ, ki ureja oprostitve in omejitve izvršbe, ter izrecno določa, da predmet izvršbe niso npr. obleka, obutev, predmeti za osebno rabo, posteljnina, posoda, pohištvo, gospodinjski aparati in podobne za gospodinjstvo potrebne stvari, kolikor je to vse nujno potrebno dolžniku in članom njegovega gospodinjstva. Po vpogledu v spis višje sodišče ugotavlja še, da iz poročila izvršitelja z dne 27. 5. 2013 izhaja, da na naslovu S. ni našel premičnin, ki so lahko predmet izvršbe, oziroma stvari, ki bi zadostovale za poplačilo upnikove terjatve.

15. Pravilno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo upniku 22 % DDV za odgovor na ugovor in ne le priglašenih 20 % DDV, zato je v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano IV. točko sklepa spremenilo tako, da je priznane stroške upnika znižalo za 2 % DDV v višini 5,12 EUR (3. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ). V preostanku je glede na zgoraj navedene razloge pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani I., II., III. točki ter nespremenjenem delu IV. točke potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Dolžnica je uspela z neznatnim delom pritožbe, ki se nanaša na stroške izvršilnega postopka, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 231. (2) Sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 259/03 z dne 7. 4. 2003. (3) Primerjaj, Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Ip 781/2012, z dne 28. 3. 2012, 9. točka obrazložitve in v njej navedena sodna praksa.