Jedro

1. Stečajni upravitelj v postopku izpodbijanja pravnih dejanj lahko nastopa le v vlogi zakonitega zastopnika stečajnega dolžnika (2. odst. 79. čl. ZPPSL), ne pa kot posebni procesni organ (1. odst. 79. čl. ZPPSL).

2. Pobotna izjava ali dogovor o pobotu nista izpodbojna.

3. V zadnjem "členu" verižne kompenzacije gre prav (in samo) za dogovor o pobotu. Takšno sodelovanje stečajnega dolžnika v verižni kompenzaciji zato ni izpodbojno.

4. Soodvisnost učinkovanja posameznih dvostranskih pogodb in zasledovani končni rezultat, tj. prenehanje obveznosti s pobotanjem, govorita v prid stališču, da je verižna kompenzacija ekonomsko in pravno enoten posel. 5. Dosledna izpeljava stališča o pravni enotnosti verižne kompenzacije (prim. zgoraj) terja pri obravnavi izpodbojnosti drugih "členov" (predpostavk) verižne kompenzacije enak pristop kot glede zadnjega "člena". Po presoji pritožbenega sodišča ne bi bilo prav, da bi bili udeleženci enotnega posla glede izpodbijanja v različnem položaju zgolj zato, ker niso prvi oz. zadnji "člen" v sicer neločljivo sklenjeni "verigi" udeležencev.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da pravna dejanja tožeče stranke, storjena v korist tožene stranke, - verižne kompenzacije št. 210 z dne 26.3.1998, št. 190 z dne 1.4.1998 in z dne 20.5.1998 in poplačilo, do katerega je tožena stranka na podlagi teh prišla, v skupni višini 1,154.113,60 SIT, nimajo pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke.

2. Tožena stranka je v stečajno maso tožeče stranke zavezana plačati 1,154.113,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi tekočimi od zneska 413.439,70 SIT od dne 26.3.1998 do plačila, od zneska 202.869,90 SIT od dne 1.4.1998 do plačila in od zneska 537.804,00 SIT od dne 20.5.1998 do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo." 2. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 32.430,00 SIT za pravdne stroške, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, ki je povzet v izreku te sodbe.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in tožbo zavrže, ali pa naj ugotovi, da je le verižna kompenzacija za znesek 537.804,00 SIT brez učinka proti stečajni masi. V pritožbi vztraja pri ugovoru aktivne legitimacije. Trdi, da je sodišče zmotno ugotovilo, kdaj so nastale verižne kompenzacije.

Izjava o pobotu po verižni kompenzaciji št.190 je bila dana 11.3.1998, po kompenzaciji št. 210 pa 12.3.1998. Tožena stranka pa ne oporeka, da je bila kompenzacija za znesek 537.804,00 SIT znotraj trimesečnega roka zaradi česar je tožeča stranka do tega upravičena.

Verižna kompenzacija ni neobičajen način plačila. Tožena stranka je tožeči še v začetku marca plačala zavarovalnino, česar ne bi storila, če bi vedela za slabo ekonomsko stanje. Takšen način izplačila je tudi iztožljiv - izvršba na terajtev dolžnika. Sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo o zamudnih obrestih. Tožena stranka ni bila v slabi veri ob prejemu izpolnitve.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica nima prav, ko ugovarja aktivni legitimaciji. V konkretnem primeru ne gre za stečajni postopek, temveč za pravdni postopek. Zato stečajni upravitelj v tem postopku lahko nastopa le v vlogi zakonitega zastopnika stečajnega dolžnika (2. odst. 79. čl. ZPPSL), ne pa kot posebni procesni organ (1. odst. 79. čl. ZPPSL). Besedila 1. odst. 125. čl. ZPPSL in 3. odst. 129. čl. ZPPSL zato ni moč razumeti, da je z njim opredeljena aktivna legitimacija za izpodbojno tožbo, če pravdno dejanje stečajnega dolžnika izpodbija stečajni upravitelj (prim. s tem vprašanjem v zvezi sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 139/99).

Pač pa je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odst. 368. čl. ZPP/77) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

V konkretnem primeru tožeča stranka izpodbija tri "verižne kompenzacije, storjene v korist tožene stranke".

Pobotna izjava ali dogovor o pobotu nista izpodbojna. Ne bi bilo namreč logično, da bi bilo izpodbojno ravnanje, ki je po učinku izenačeno z eno izmed posledic začetka stečajnega postopka, tj. pobotanju po zakonu (117. čl. ZPPSL, prim. še 2. tč. 2. odst. 137. čl. ZPPSL).

V zadnjem "členu" verižne kompenzacije gre prav (in samo) za dogovor o pobotu. Takšno sodelovanje stečajnega dolžnika v verižni kompenzaciji zato ni izpodbojno. Izpodbojno bi lahko bilo, če bi šlo za primer iz 118. čl. ZPPSL. Vendar tega tožeča stranka ne trdi, niti to ne sledi iz komaj čitljivih fotokopij spornih verižnih kompenzacij (iz teh bi sledilo, da je stečajni dolžnik s cesijo pridobil nasprotno terjatev do upnika - tožene stranke). Za konkretni primer to pomeni, da nista izpodbojni verižni kompenzaciji št. 210 in 190. V omenjenih verižnih kompenzacijah sta bili pravdni stranki udeleženi kot zadnji "v verigi" in sicer tožeča stranka kot dolžnik, ki je s cesijo prejel pobotno terjatev proti toženi stranki, ki je bila upnik (prilogi A 2 in A 3).

Namen in ekonomski cilj verižne kompenzacije je prenehanje medsebojnih denarnih obveznosti udeležencev, ne da bi bilo izvršeno plačilo v denarju. Verižna kompenzacija je sestavljena iz večih dvostranskih pogodb o (pogojnem) odstopu terjatve namesto izpolnitve (prim. 1. odst. 444. čl. ZOR) in dogovora o pobotu. Dogovor o pobotu je v situaciji, ki jo urejajo stranke z verižno kompenzacijo, moč realizirati le, če vsi prizadeti privolijo v predlagani način prenehanja obveznosti. S cesijami namesto izpolnitve namreč dolžnik, ki je zadnji "v verigi", pridobi terjatev do svojega upnika, ki je hkrati prvi dolžnik "v verigi". Tako se na eni strani razmerje med udeleženci sklene in na drugi vzpostavi vzajemnost, ki je predpostavka pobotanja. Cesije namesto izpolnitve pa so pogojne, saj učinkujejo šele, če vsi prizadeti soglašajo s predlaganim načinom prenehanja obveznosti. Le tako se vsi udeleženci izogneju riziku vnovčevanja cediranih terjatev in s tem tudi riziku spremembe dolžnika, v katerega morda sicer niti ne bi pristali in se zato za cesijo namesto izpolnitve ne bi odločili. Prav soodvisnost učinkovanja posameznih dvostranskih pogodb in zasledovani končni rezultat, tj. prenehanje obveznosti s pobotanjem, govorita v prid stališču, da je verižna kompenzacija ekonomsko in pravno enoten posel. Osnovni namen tega posla pa je ustvariti pogoje za pobot. Ta značilnost verižnih kompenzacij je po presoji pritožbenega sodišča odločilna za presojo o izpodbojnosti dolžnikovega ravnanja po 125. čl. in nasl. ZPPSL.

Dosledna izpeljava stališča o pravni enotnosti verižne kompenzacije (prim. zgoraj) terja pri obravnavi izpodbojnosti drugih "členov" (predpostavk) verižne kompenzacije enak pristop kot glede zadnjega "člena". Po presoji pritožbenega sodišča ne bi bilo prav, da bi bili udeleženci enotnega posla glede izpodbijanja v različnem položaju zgolj zato, ker niso prvi oz. zadnji "člen" v sicer neločljivo sklenjeni "verigi" udeležencev. Takšno izhodišče pomeni, da je potrebno sodelovanje stečajnega dolžnika pri vseh treh izpodbijanih verižnih kompenzacijah obravnavati enako. Tudi izpodbijana verižna kompenzacija z dne 20.5.1998 tako ni izpodbojna.

Doslej razloženemu pritožbeno sodišče dodaja, da je splošno znano, da Agencija za plačilni promet mesečno izvaja t.im. multilateralno kompenzacijo (prim. Odlok o obveznem pobotanju obveznosti in terjatev pravnih oseb v Republiki Sloveniji, Ur.l. RS 17/91-I), pri kateri se ustvarijo podobna razmerja med udeleženci, kot pri pogodbeni verižni kompenzaciji. Tovrstno sodelovanje stečajnih dolžnikov pri prenehanju svojih obveznosti pa že zaradi postopka, po katerem multilateralna kompenzacija poteka, ne govori v prid izpodbojnosti ravnanja stečajnega dolžnika.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. 373. čl. ZPP/77 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sprememba odločitve je narekovala spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (1. odst. 154. čl. v zvezi z 2. odst. 166. čl. ZPP/77). Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti zahtevane stroške za kilometrino v znesku 32.430,00 SIT (2 X 470 km X 34,50 SIT). Pritožbenih stroškov pa tožena stranka ni konkretizirala (prim. 1. odst. 164. čl. ZPP/77).

ZPP/77 (Ur.l. SFRJ 4/77 - 27/90) je uporabljen na podlagi sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (1. odst. 498. čl.; Ur.l. RS 26/99).