Jedro

Obrazložitev izpodbijane odločbe ne daje odgovora na dilemo, ali je med količinami tudi odpadna embalaža, za katero velja izjema po drugem odstavku 36. člena Uredbe o ravnanju z odpadno embalažo. Ne da se razbrati, ali so te količine vključene ali izključene; ali jih zbrana odpadna embalaža, to je 352,22 tone, obsega. Povedano pomeni le eno: odločbe ni mogoče preizkusiti. Slednje predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP; tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Izostanek obrazložitve ne dopušča tehtanja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Kranj številka 06182-719/2021-4 z dne 17. 3. 2021 se odpravi in se mu zadeva vrne v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 347,70 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

Upravni postopek

1.Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Kranj (v nadaljevanju: Inšpektorat) je tožeči stranki naložil, da prevzame 39,44 ton odpadne embalaže (klasifikacije 15 01 06). To je morala storiti do 15. 4. 2021 (1. točka izreka izpodbijane odločbe) in o tem pisno obvestiti Inšpektorat (2. točka izreka). Slednji je še ugotovil, da pritožba ne zadrži izvršitve (3. točka izreka) in da v tem postopku niso nastali stroški (4. točka izreka).

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

2.S to odločitvijo se tožeča stranka ni strinjala. V tožbi je trdila, da ni zavezanka predmetnega inšpekcijskega postopka. Nadzor je bil opravljen pri gospodarski družbi A., d.o.o., ..., sama pa ni bila prisotna. Morebitnega zapisnika ni prejela. Njena obveznost je prevzeti tisto odpadno embalažo, za katero ima pooblastila oziroma sklenjene pogodbe. Svojo dejavnost je opravljala v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem. Ta ni vseboval dolžnosti prevzema večjih količin odpadkov od tistih, ki so jih na trg dali proizvajalci, s katerimi je imela sklenjene pogodbe. V inšpekcijskem postopku pa se količine sploh niso ugotavljale. Te je arbitrarno določil Inšpektorat. Izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti. Po Uredbi o ravnanju z odpadno embalažo (v nadaljevanju: Uredbi) proizvajalcem ni bilo treba zagotoviti predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, če letna količina embalaže ni presegla 15 ton. Tega Sklep Vlade Republike Slovenije o deležih odpadkov ni upošteval. Šlo je za enostranski akt, brez obrazložitve. Pravilo 39. člena Uredbe po mnenju tožeče stranke ni ustavno. Dvanajsti odstavek 20. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) pa je v nasprotju z Direktivo (EU) 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (v nadaljevanju: Direktiva o odpadkih).

3.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Sojenje brez glavne obravnave

4.Sodišče je vzelo v obzir pravilo prve alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1 in razsodilo brez glavne obravnave. Kot bo vidno iz nadaljevanja, sodišče odločitve Inšpektorata ni moglo preizkusiti. To je vidno že iz tožbe, odločbe in upravnega spisa, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

5.Sicer je naslovno sodišče v primerljivih upravnih sporih že oblikovalo svoja naziranja; sodna praksa se je o v tej zadevi postavljenih vprašanjih že izrekla.

Dokazni postopek

6.V predmetni zadevi je sodišče prebralo listine, ki sta jih stranki izročili (priloge A1 do A6; B1 do B2) in upravni spis številka 06182-719/2021. Drugih dokaznih predlogov niso imele.

Materialno pravo

7.Sistem razširjene odgovornosti proizvajalca pomeni sklop ukrepov, ki jih sprejmejo države članice, da zagotovijo, da proizvajalci proizvodov nosijo finančno odgovornost ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje v fazi odpadkov v življenjskem ciklu proizvoda (21. točka 3. člena Direktive o odpadkih).

8.Države članice Evropske unije (v nadaljevanju: Države članice) lahko za namene ponovne uporabe ter preprečevanja nastajanja, recikliranja in drugih načinov predelave odpadkov sprejmejo zakonodajne in druge ukrepe, s katerimi zagotovijo, da za vse fizične ali pravne osebe, ki poklicno razvijajo, proizvajajo, izdelujejo, obdelujejo, prodajajo ali uvažajo proizvode in ravnajo z njimi (proizvajalec proizvoda), velja razširjena odgovornost proizvajalca (prvi odstavek 8. člena Direktive o odpadkih). Taki ukrepi lahko vključujejo sprejemanje vrnjenih proizvodov in odpadkov, ki ostanejo po uporabi teh proizvodov, pa tudi nadaljnje ravnanje s temi odpadki in finančno odgovornost za takšne dejavnosti. Ti ukrepi lahko vključujejo dolžnost zagotavljanja javno dostopnih informacij o tem, v kakšni meri je proizvod mogoče ponovno uporabiti in reciklirati (prvi odstavek 8. člena Direktive o odpadkih). Če ti ukrepi vključujejo vzpostavitev sistema razširjene odgovornosti proizvajalca, se uporabljajo splošne minimalne zahteve (prvi odstavek 8. člena Direktive o odpadkih). Mednje spada zahteva, da se zagotovi enaka obravnava proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov, brez nalaganja nesorazmernega upravnega bremena proizvajalcem, vključno z malimi in srednjimi podjetji, z majhnimi količinami proizvodov (točka (d) prvega odstavka 8a člena Direktive o odpadkih). Jasno morajo biti opredeljene vloge in odgovornosti vseh zadevnih udeleženih akterjev, vključno s proizvajalci proizvodov, ki dajejo proizvode na trg v državi članici, organizacijami, ki izvajajo obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca v njihovem imenu, zasebnih in javnih izvajalcev ravnanja z odpadki, lokalnih oblasti in, kadar je primerno, izvajalcev ponovne uporabe in izvajalcev priprave zaponovno uporabo ter socialnih podjetij (točka (a) prvega odstavka 8a člena Direktive o odpadkih). Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da finančni prispevki posameznega proizvajalca proizvoda za uskladitev z njegovimi obveznostmi razširjene odgovornosti proizvajalca pokrijejo stroške za proizvode, ki jih proizvajalec da na trg v zadevni državi članic (stroške ločenega zbiranja odpadkov in poznejšega prevoza in obdelave, vključno z obdelavo, ki je potrebna za izpolnjevanje ciljev Evropske unije glede ravnanja z odpadki in stroške, potrebne za izpolnjevanje drugih ciljev, ob upoštevanju prihodkov iz ponovne uporabe, prodaje sekundarnih surovin iz njegovih proizvodov in iz nevrnjenih kavcij; stroške zagotavljanja ustreznih informacij imetnikom odpadkov; stroške zbiranja in sporočanja podatkov; (točka (a) četrtega odstavka 8a člena Direktive o odpadkih). Ko je upravičeno zaradi zagotavljanja ustreznega ravnanja z odpadki in ekonomske vzdržnosti sistema razširjene odgovornosti proizvajalca, lahko države članice odstopijo od opisane delitve finančne odgovornosti pod določenimi pogoji, pri tem da preostale stroške nosijo izvirni povzročitelji odpadkov ali distributerji (prvi pododstavek točke (c) četrtega odstavka 8a. člena Direktive o odpadkih).

9.Države članice zagotovijo, da se do 31. decembra 2024 vzpostavijo sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca za vso embalažo v skladu z Direktivo o odpadkih (drugi odstavek 7. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži).

10.Za izdelke, za katere velja proizvajalčeva razširjena odgovornost (v nadaljevanju: besedilu: izdelki PRO), morajo pravne ali fizične osebe, ki v okviru dejavnosti razvijajo, izdelujejo, predelujejo, obdelujejo, prodajajo ali uvažajo izdelke PRO (v nadaljevanju: proizvajalci izdelkov) zagotavljati obveznosti proizvajalčeve razširjene odgovornosti (v nadaljevanju: obveznosti PRO; deveti odstavek 20. člena ZVO-1). Proizvajalec izdelkov lahko svoje obveznosti glede ravnanja z odpadki, ki nastanejo iz izdelkov in glede financiranja tega ravnanja izpolnjuje sam ali skupaj z drugimi proizvajalci izdelkov, tako da za to pooblasti združenje proizvajalcev izdelkov ali drugo gospodarsko družbo (deseti odstavek 20. člena ZVO-1).

11.Združenje proizvajalcev izdelkov ali druga gospodarska družba zagotavlja v svojem imenu in za račun teh proizvajalcev prevzemanje in ravnanje z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO (dvanajsti odstavek 20. člena ZVO-1).

12.Če proizvajalci izdelkov za izpolnjevanje svojih obveznosti PRO pooblastijo več združenj proizvajalcev ali drugih gospodarskih družb, posamezno združenje proizvajalcev ali gospodarska družba zagotavlja ravnanje z odpadki za delež odpadkov, ki je enak količniku med maso izdelkov PRO, ki so jih dali na trg v Republiki Sloveniji proizvajalci izdelkov, ki so za izpolnjevanje svojih obveznosti glede ravnanja z odpadki, nastalimi iz izdelkov PRO, pooblastili to združenje proizvajalcev ali gospodarsko družbo, in maso izdelkov PRO, ki so jih dali na trg v Republiki Sloveniji vsi proizvajalci, ki skupno izpolnjujejo obveznosti PRO (trinajsti odstavek 20. člena ZVO-1).

13.Embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže ali pridobitelji embalaže in trgovci so morali v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti ravnanja z odpadno embalažo skleniti pogodbo z družbo za ravnanje z odpadno embalažo, ki kot gospodarska družba v skladu s predpisi zagotavlja ravnanje z odpadno embalažo (prvi odstavek 26. člena Uredbe). Ena od izjem so bile majhne količine embalaže: če letna količina embalaže ni presegla 15 ton, ni bilo treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo (prvi odstavek 36. člena Uredbe). To ni veljalo za plastične nosilne vrečke, embalažo iz plastike iz polimerov iz vinil kloridov ali drugih halogeniranih olefinov, embalažo, v katero je embalirano nevarno blago ali če ravnanje z embalažo urejajo posebni predpisi (drugi odstavek 36. člena Uredbe).

14.Družba za ravnanje z odpadno embalažo je morala prevzeti vso odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, od izvajalca javne službe brezplačno ne glede na morebitne stroške, ki nastanejo pri nadaljnji predelavi ali odstranjevanju prevzete odpadne embalaže (drugi odstavek 19. člena Uredbe). Družba za ravnanje z odpadno embalažo je morala na celotnem območju Republike Slovenije zagotavljati predpisano ravnanje za vso odpadno embalažo, ki je nastala po uporabi embalaže, razen, če je bil zagotovljen individualen sistem ravnanja z odpadno embalažo (27. člen in 2. točka prvega odstavka 34. člena Uredbe; prvi odstavek 39. člena Uredbe).

K I. točki izreka

15.Tožba je utemeljena.

16.Medtem ko Direktiva o odpadkih govori o proizvajalčevi razširjeni odgovornosti kot možnosti (prvi odstavek 8. člena Direktive o odpadkih), jo je slovenski zakonodajalec predpisal za proizvajalce izdelkov (deveti odstavek 20. člena ZVO-1). Posledično se zanjo spoštujejo (tudi) pravila Direktive o odpadkih. Z drugimi besedami, za ta institut veljajo splošne minimalne zahteve (8a člen Direktive o odpadkih). Te med ostalim obsegajo jasno opredelitev vlog in odgovornosti vseh udeleženih (točka (a) prvega odstavka 8a člena Direktive o odpadkih), enako obravnavo proizvajalcev izdelkov (točka (d) prvega odstavka 8a člena Direktive o odpadkih), uskladitev finančnih prispevkov posameznega proizvajalca izdelkov z njegovimi obveznostmi razširjene odgovornosti proizvajalca (točka (a) četrtega odstavka 8a člena Direktive o odpadkih). Finančni prispevki posameznega proizvajalca izdelkov morajo pokriti stroške ločenega zbiranja odpadkov, poznejšega prevoza in obdelave proizvoda, ki ga je dal na trg, stroške, potrebne za izpolnjevanje drugih ciljev, stroške informacij imetnikom odpadkov ter stroške zbiranja in sporočanja podatkov (četrti odstavek 8a člena Direktive o odpadkih). Obenem Direktiva o odpadkih dopušča, da države članice odstopijo od predpisane delitve finančne odgovornosti pod določenimi predpostavkami; pogoj za to je, da preostale stroške nosijo izvirni povzročitelji odpadkov ali distributerji (prvi pododstavek točke (c) četrtega odstavka 8a. člena Direktive o odpadkih).

17.Na dlani je, da Direktiva o odpadkih ne omejuje držav članic, da proizvajalčevo razširjeno odgovornost uredijo na način, da se ta prenese na družbe, ki se poklicno ukvarjajo z ravnanjem z odpadki. V tem pogledu 2. točka desetega odstavka 20. člena ZVO-1 ne nasprotuje evropski ureditvi.

18.Tako je Republika Slovenija z zgoraj citiranimi pravili ZVO-1 in Uredbe opredelila obveznosti družb za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju: DROE). Te so dolžne prevzeti in ravnati z odpadki iz izdelkov PRO (zlasti dvanajsti in trinajsti odstavek 20. člena ZVO-1). Na tako stališče se je postavilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

19.Jedro pričujočega upravnega spora se skriva v vsebini obveznosti tožeče stranke, da prevzame in ravna z odpadno embalažo. Tožeča stranka je prepričana, da njena dolžnost obsega le tiste odpadke in količine, za katere ima pooblastila oziroma sklenjene pogodbe. Zakonska obveza, da v svojem imenu in za račun proizvajalcev izdelkov prevzame in ravna z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO (dvanajsti odstavek 20. člena ZVO-1), po njenem mnenju nasprotuje Direktivi o odpadkih.

20.Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že naglasilo, da "je obveznost DROE do prevzema in ravnanja z odpadno embalažo na splošni in abstraktni ravni določena v ZVO-1 in v Uredbi".

21.Primerjava pravil proizvajalčeve razširjene odgovornosti po Direktivi in ZVO-1 pa pokaže, da ta niso v razkoraku. Dvanajsti odstavek 20. člena ZVO-1 nalaga združenju proizvajalcev le, da v svojem imenu in za račun proizvajalcev izdelkov prevzamejo in ravnajo z vsemi odpadki, ki v Republiki Sloveniji nastanejo iz izdelkov PRO. To pravilo je splošne narave in ne oporeka Direktivi o odpadkih glede proizvajalčeve razširjene odgovornosti.

22.Uredba pa je vsebovala sledečo ureditev. Prvenstveno je zahtevala od proizvajalcem izdelkov, da sklenejo pogodbo z DROE in se s tem vključijo v skupni sistem ravnanja z odpadno embalažo (prvi odstavek 26. člena Uredbe). Pri tem je predvidela nekatere izjeme. Ključna je ta, ki je vezana na količino: proizvajalcem izdelkov, katerih letna količina embalaže ni presegla 15 ton, ni bilo treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo (prvi odstavek 36. člena Uredbe).

23.Na drugi strani so morale DROE prevzeti vse komunalne odpadke od izvajalca javne službe brezplačno, ne glede na morebitne stroške, ki nastanejo pri nadaljnji predelavi ali odstranjevanju (drugi odstavek 19. člena Uredbe). Dolžne so bile zagotavljati predpisano ravnanje za vso odpadno embalažo na celotnem območju Republike Slovenije. Izjema so bili le individualni sistemi ravnanja z odpadno embalažo (prvi odstavek 39. člena Uredbe).

24.Sodišče je preučilo opisano ureditev v Uredbi in sklenilo, da jo ni mogoče razložiti v skladu z Direktivo o odpadkih. Ta je namreč postavila minimalne zahteve, ki vključujejo finančno odgovornost proizvajalcev izdelkov za odpadke (četrti odstavek 8a člena Direktive o odpadkih) in njihovo enako obravnavo (točka (d) prvega odstavka 8a člena Direktive odpadkih). Izjema, da proizvajalcem izdelkov, ki ne presežejo letne količine embalaže 15 ton, ni treba zagotoviti predpisanega ravnanja z odpadno embalažo (prvi odstavek 36. člena Uredbe), že na prvi pogled ne sledi omenjenim načelom. Povedano drugače, sodišče je odklonilo uporabo drugega odstavka 19. člena in prvega odstavka 39. člena Uredbe v delu, ki od DROE terja prevzem odpadne embalaže, za katero velja izjema po prvem odstavku 36. člena Uredbe. Preprosto rečeno, v Uredbi predpisana obveznost DROE, da zagotovijo ravnanje (tudi) z odpadki proizvajalcev, za katere ne velja razširjena odgovornost, ni v skladu z Direktivo o odpadkih.

25.Po izpodbijani odločbi bi morala tožeča stranka prevzeti še 39,44 ton odpadne embalaže (klasifikacije 15 01 06), ki je bila zbrana od 1. 1. 2021 do 31. 1. 2021. V mesecu januarju je izvajalka občinske gospodarske javne službe zbrala 352,22 ton ostale embalaže, DROE pa so jo odpeljale 144,16 ton, od tega tožeča stranka 58,3 ton. V oziru na objavljene deleže po Sklepu o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2020 je na tožečo stranko odpadlo 97,4 ton odpadkov.

26.Povzeta obrazložitev izpodbijane odločbe ne daje odgovora na dilemo ali je med omenjenimi količinami tudi odpadna embalaža, za katero velja izjema po drugem odstavku 36. člena Uredbe. Ne da se razbrati, ali so te količine vključene ali izključene; ali jih zbrana odpadna embalaža, to je 352,22 ton, obsega.

27.Povedano pomeni le eno: odločbe ni mogoče preizkusiti. Slednje predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju: ZUP; tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Izostanek obrazložitve ne dopušča tehtanja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

28.Inšpektorat bo moral v ponovnem postopku nanizati razloge za svojo odločitev: pojasniti katera odpadna embalaža pride v poštev in ali ta obsega izjemo po drugem odstavku 36. člena Uredbe (za katere količine mora tožeča stranka v danem obdobju zagotoviti ravnanje z odpadno embalažo v določenih deležih). Svojo odločitev bo moral ustrezno utemeljiti (četrti odstavek 64. člena ZUS-1 in prvi odstavek 214. člena ZUP).

29.Izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Sodišče je tožbi ugodilo, odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

30.Tožeči stranki je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1; v nadaljevanju: Pravilnik). Le-ta znaša 285,00 EUR, povečan za 22% davek na dodano vrednost, skupaj torej 347,70 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).

31.V skladu z načelnim pravnim mnenjem, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo na občni seji 13. 12. 2006 je sodišče še sklenilo, da zakonske zamudne obresti od stroškov začnejo teči po poteku roka za njihovo prostovoljno izpolnitev (to je po preteku petnajstih dni od prejema te sodbe). Tožena stranka bo prišla v zamudo s plačilom šele, če jih v danem roku ne bo povrnila.

-------------------------------

1Objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, številke: 84/2006 z dne 8. 8. 2006, 106/2006 z dne 13. 10. 2006, 110/2007 z dne 3. 12. 2007, 67/2011 z dne 26. 8. 2011, 18/2014 z dne 14. 3. 2014, 57/2015 z dne 31. 7. 2015, 103/2015 z dne 24. 12. 2015, 2/2016 z dne 14. 1. 2016, 35/2017 z dne 7. 7. 2017, 60/2018 z dne 12. 9. 2018, 68/2018 z dne 26. 10. 2018, 84/2018 z dne 28. 12. 2018, 49/2020 z dne 30. 4. 2020.

2Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 41/2004 z dne 22. 4. 2004, 17/2006 z dne 17. 2. 2006, 20/2006 z dne 24. 2. 2006, 49/2006 z dne 12. 5. 2006, 33/2007 z dne 13. 4. 2007, 57/2008 z dne 10. 6. 2008, 70/2008 z dne 11. 7. 2008, 108/2009 z dne 28. 12. 2009, 48/2012 z dne 26. 6. 2012, 57/2012 z dne 27. 7. 2012, 92/2013 z dne 8. 11. 2013, 56/2015 z dne 29. 7. 2015, 102/2015 7 dne 25. 12. 2015, 30/2016 z dne 25. 4. 2016, 158/2020 z dne 2. 11. 2020 in odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije številki U-I-51/06-5 z dne 2. 3. 2006, U-I-51/06-10 z dne 15. 6. 2006.

3Objavljena v Uradnih listih Evropske unije L 312/3 z dne 22. 11. 2008, L 365/89 z dne 19. 12. 2014, L 184/13 z dne 11. 7. 2015, L 297/9 z dne 13. 11. 2015, L 042/43 z dne 18. 2. 2017, L 150/1 z dne 14. 6. 2017, L 150/109 z dne 14. 6. 2018.

4Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 105/2006 z dne 12. 10. 2006, 62/2010 z dne 14. 8. 2010, 109/2012 z dne 31. 12. 2012, 49/2023 z dne 28. 4. 2023 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009.

5Gre za sodbe, v katerih nastopajo iste stranke, le izvajalci javne gospodarske družbe ali obdobje je različno: I U 1026/2021 z dne 23. 8. 2023, I U 1202/2021 z dne 1. 9. 2023, I U 1199/2021 z dne 6. 9. 2023, I U 1546/2021 z dne 6. 9. 2023, I U 1200/2021 z dne 18. 9. 2023, I U 1245/2021 z dne 22. 12. 2023.

6Objavljena v Uradnih listih Evropske unije L 365/10 z dne 31. 12. 1994, L 284/1 z dne 31. 10. 2003, L 47/26 z dne 18. 2. 2004, L 70/17 z dne 16. 3. 2005, L 87/109 z dne 31. 3. 2009, L 37/10 z dne 8. 2. 2013, L 115/11 z dne 6. 5. 2015, L150/141 z dne 14. 6. 2018.

7To pravilo je bil enako pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1J, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije številka 158/2020 z dne 2. 11. 2020, veljaven od 17. 11. 2020). Takrat je bil to deseti odstavek 20. člena ZVO-1.

8Gre za embalažo, v katero je embalirano blago, ki ga sami uporabijo kot končni uporabniki embaliranega blaga ali ga dajejo v promet oziroma pri proizvajalcih in pridobiteljih embalaže za embalažo, ki jo dajejo v promet ali jo sami uporabljajo (prva, druga, tretja in četrta alineja prvega odstavka 25. člena Uredbe).

9Tako tudi Vrhovno sodišče Republike v sklepih I Up 178/2022 z dne 20. 9. 2023, 10 točka in I Up 180/2022 z dne 20. 9. 2023, 10. točka.

10Konkretne količine oziroma deleže odpadne embalaže za posamezne DROE je sprejela Vlada Republike Slovenije s sklepom (peti odstavek 19. člena Uredbe). Te je izračunala s pomočjo količnika med maso embalaže, ki jo je posamezna DROE prevzela v prvem četrtletju tekočega koledarskega leta in skupno maso, ki so jo v prvem četrtletju tekočega koledarskega leta zagotavljale vse DROE (Priloga 2B Uredbe).

11Primerjaj sodbe Sodišče Evropske unije C-664/15 z dne 20. 12. 2017, 56. točka in tam naštete ostale odločitve.

12Velja namreč načelo primarnosti (supremacije) evropskega prava. Sodišče mora odkloniti uporabo nacionalnega prava, ki je v nasprotju evropskimi pravnimi normami. Temeljni primer predstavlja sodba Sodišča Evropske gospodarske skupnosti 6/64 z dne 15. 7. 1964 (Erik Kerševan, Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Ljubljana, GV Založba 2017, strani 76 in 77).

13Objavljen v Uradnem listu številka 97/2020 z dne 10.7. 2020.

14Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 80/1999 z dne 1. 10. 1999, 70/2000 z dne 8. 8. 2000, 52/2002 z dne 14. 6. 2002, 73/2004 z dne 5. 7. 2004, 119/2005 z dne 28. 12. 2005, 126/2007 z dne 31. 12. 2007, 65/2008 z dne 30. 6. 2008, 8/2010 z dne 5. 2. 2010 in 82/2013 z dne 8. 10. 2013.

15Primerjaj sodbe in sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 205/2013 z dne 12. 6. 2013, 9. točka, I Up 1296/2006 z dne 20. 9. 2006, sedmi odstavek, I Up 1018/2004 z dne 18. 5. 2006, sedmi odstavek ter G 12/2011 z dne 21. 6. 2011, 26. točka, G 23/2011 z dne 3. 10. 2013, 28. točka.

16Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številki: 24/2007 z dne 20. 3. 2007 in 107/2013 z dne 20. 12. 2013.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o varstvu okolja (2004) - ZVO-1 - člen 20 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.