Jedro

Če sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, je ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 24.887,60 ATS v tolarski protivrednosti z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima ustreznih razlogov, ker temelji bolj na domnevah, kot pa na izvedenih dokazih, pri čemer tožeča stranka ni predložila ustreznih dokazov, ni ustrezno utemeljila temelja svojega zahtevka, ni navedla, kaj zahteva iz naslova glavnega zahtevka, kaj iz naslova obresti in kaj iz naslova stroškov, ni jasno, kaj od zahtevka predstavlja najemnino, kaj škodo v zvezi s karambolom, kaj je z odbitno franšizo, najmanj kar bi bilo treba ugotoviti je to, koliko je tožeča stranka dobila od zavarovalnice, kakšna škoda je sploh nastala.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim stališčem, po katerem so sodbeni razlogi nejasni in onemogočajo ustrezen preizkus izpodbijane sodbe. Kot izhaja iz prvostopnih razlogov, uveljavlja tožeča stranka svoj zahtevek iz različnih podlag, delom zaradi plačila že zapadlih pa ne neplačanih zneskov najemnine, deloma zaradi odbitne franšize, deloma pa zaradi servisiranja vozila. Ne glede na toženkino pasivnost v prvostopnem postopku, je vendarle trditveno in dokazno breme na tožeči stranki, ki bi morala podrobno utemeljiti in razčleniti svoj zahtevek po posameznih postavkah in tudi zanj ponuditi ustrezne dokaze, katere bi nato sodišče ocenilo in odločalo o utemeljenosti zahtevka. Celoten tožbeni zahtevek je tožeča stranka uveljavljala v tolarski protivrednosti ATS. Medtem pa, kot izhaja iz listin in sodbenih razlogov, podlaga za zahtevek v ATS obstoji le v dogovorjeni devizni klavzuli v najemni pogodbi. Na kakšni podlagi pa zahteva tožeča stranka določeno plačilo od toženke v tolarski protivrednosti ATS, zaradi 1 % odbitne franšize ali zaradi servisiranja vozila pri domačem serviserju, pa ni jasno. Ni tudi jasno, na kakšni podlagi zahteva tožeča stranka povrnitev odbitne franšize oziroma stroškov servisiranja vozil, ali na podlagi najemne pogodbe ali odškodninski podlagi. Če gre za odškodninsko podlago, je treba dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti. Sodba sodišča prve stopnje torej nima ustreznih razlogov, njen preizkus ni mogoč in je zato pritožbeno sodišče na podlagi 369. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.