Jedro

Žaljivost je treba presojati v vsakem konkretnem primeru glede na običajne norme obnašanja in običaje v kulturnem okolju, pri presoji pravnega standarda žaljivosti pa je po uveljavljeni sodni praksi treba upoštevati čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca ter druge okoliščine primera; enako celovita presoja pa je potrebna tudi pri ugotavljanju (in vrednotenju) pretrpelih duševnih bolečin, ki jih je oškodovanec pretrpel zaradi posega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je od toženca zahtevala plačilo odškodnine v višini 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2016 do plačila in povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude (I. točka sodbenega izreka). Tožnici je naložilo tožencu povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.654,47 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se tožnica po pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navaja, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nezakonita. Poudarja, da je bilo v predmetnem pravdnem postopku po sodišču prve stopnje enkrat že odločeno, pri čemer je bila sodba opr. št. P 59/2016 z dne 04. 07. 2017 s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 539/2017 z dne 19. 04. 2018 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe. Tudi v ponovljenem sodnem postopku sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča in je vnovič napravilo zaključke, ki so pravno zmotni in je posledično izpodbijana sodba nezakonita. Izpodbijana sodba je v svoji obrazložitvi povsem identična obrazložitvi prve razveljavljene sodbe, nove so le točke 7., 9. ter drugi odstavek 22. točke. Meni, da se je sodišče prve stopnje premalo natančno ukvarjalo z vsebino obravnavane zadeve in mimo izrecnih napotkov višjega sodišča. Povzema, da je v obravnavani zadevi tožnica s tožbo zahtevala plačilo odškodnine, ker je toženec v dopisu - Prijava kaznivega dejanja po členu 135 Kazenskega zakonika (grožnje s smrtjo-posredne in neposredne, ponavljajoče provokacije, grozilno pismo z obrazložitvijo vseh okoliščin) Policijski postaji Š. zapisal za tožnico več žaljivih zapisov. Tudi v ponovljenem sodnem postopku se je sodišče prve stopnje oprlo na določbe Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer si je pri presoji vprašanja, kdaj gre za razžalitev dobrega imena in časti, pomagalo še s kazensko zakonodajo. Po prepričanju tožnice je sodišče prve stopnje dejansko stanje vnovič nepopolno, če ne celo zmotno ugotovilo. Tožnica izpostavlja, da je presenetljiva že uvodna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj med strankama ne bi bilo spora o tem, da se pravdni stranki že dlje časa ne razumeta in da je pred sodiščem teklo nekaj pravdnih postopkov med tožnico s tožencem, pa tudi tožencem in ožjimi družinskimi člani in sicer pod opr. št. P 21/2016 in opr. št. P 11/2014. Sodišče prve stopnje se je bolj ali manj ukvarjalo izključno z vprašanjem, da naj bi bili pravdni stranki že dlje časa v sporu in zgolj v tej smeri presojalo tudi izpovedbe zaslišanih prič. Stališče sodišča prve stopnje o tem, da naj bi bilo pri odločanju o tem, ali tožnici odškodnina gre ali ne bistveno zgolj to, da sta bili pravdni stranki pred spornim pisanjem v dalj časa trajajočem sporu, je po mnenju tožnice pravno in dejansko zmotno. Sodišče je verjelo izključno tožencu, da naj bi se zaradi dalj časa trajajočih sporov in po tem, ko naj bi slišal, da je tožnica nečaku F. N. izjavila, da bi ga kar ubila, počutil toliko ogroženega, da je podal sporno prijavo na pristojno policijsko postajo, s čimer naj bi se želel zaščititi, sploh glede na to, da je že kdaj prej imel takšne in drugačne konflikte, tudi s povzročitvijo škode na njegovih nepremičninah. Tovrstnim zaključkom sodišča prve stopnje tožnica kot neutemeljenim ter zmotnim nasprotuje. Poudarja, da namen toženca ob vložitvi sporne kazenske ovadbe - dopisa z dne 25. 03. 2016 nikakor ni bil v zavarovanju njegovih pravic in interesov. Če bi to držalo, toženec pred policisti nikakor ne bi podal izjave, da ne želi pregona zoper osumljenca, kot izhaja iz sklepa o zavrženju kazenske ovadbe Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 30. 06. 2016. Četudi je toženec zgolj želel zavarovati svoje pravice in interese, bi to moral storiti na drugačen, občutno manj žaljiv način. S svojim načinom izražanja ter povsem neupravičenim in neutemeljenim obtoževanjem tožnice v spornem dopisu je presegel meje dopustnega uveljavljanja pravic iz zakona, kakor tudi meje svobode izražanja. Pritožba izpostavlja 35. člen Ustave RS, 179. člen OZ, del razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča z dne 19. 04. 2018 in navaja, da je tožnica v okviru tožbenih trditev, kakor tudi v nadaljnjih pisnih vlogah ter s svojo izpovedbo konkretno izpostavila podcenjujoče izjave toženca iz spornega dopisa. Namen očitkov toženca je bil diskriditacija in blatenje dobrega imena in časti tožnice, saj v nasprotnem primeru toženec nikakor ne bi odstopil od kazenskega pregona. Vložitev ovadbe sama po sebi ni protipravno dejanje, vendar tožnica hkrati poudarja, da se protipravnost v ravnanju toženca kaže v vsebini sporne kazenske ovadbe. Izbor žaljivih, čustveno obarvanih besed ter neupravičenih in neresničnih obtožb, čeprav bi bilo le-te mogoče izraziti na drugačen, nežaljiv in nevtralen način, pa kaže na toženčev namen po zaničevanju tožnice. Sodišče prve stopnje se tudi v ponovljenem sodnem postopku z v tožbi izrecno navedenimi navedbami toženca v sporni ovadbi ni v ničemer ukvarjalo. Razlogi sodišča prve stopnje na 10. strani izpodbijane sodne odločbe so pravno in dejansko zmotni in jim tožnica v celoti nasprotuje, prav tako pa se ne strinja z nadaljnjim stališčem sodišča prve stopnje o tem, da v citiranem besedilu ovadbe, kljub mestoma zelo čustveno obarvanim delom besedila in hipotetičnim predvidevanjem ni zaslediti izrazov psovk, omalovaževanja in tudi ne žaljivih vrednostnih sodb. Zaključki sodišča prve stopnje so si med seboj diametralno nasprotujoči, mestoma nekoliko zmedeni, zagotovo pa brez obrazložitve, ki bi imela oporo v pisni dokumentaciji. Sodišče prve stopnje je znova poenostavljeno in neutemeljeno zaključilo, da na podlagi preteklih sporov med pravdnima strankama ni mogoče govoriti o zatrjevanem toženčevem posegu v osebnostno pravico. Nedvomno gre za negativno vrednostno sodbo, s katero je toženec zasledoval izključno zaničevalni namen. Sodišče prve stopnje je zanemarilo, da je toženec izbral izrazito čustveno obarvane besede ter pri tem navajal celo, da naj bi tožnica tožencu grozila s smrtjo. Žaljivih vrednostnih sodb o drugem ni mogoče dokazovati niti jih opravičevati s stališča obrambe lastnih pravic (odločba VSRS II Ips 32/96). Tožnica izpostavlja, da se ostre toženčeve navedbe v sporni kazenski ovadbi dotikajo tudi tožničinega najintimnejšega področja, to je njenega odnosa z nekdanjim možem F., česar sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo. V ničemer se ni ukvarjalo s presojo dejstva, da so se z vsebino ovadbe seznanili najmanj policisti na PP Š., prav tako nato tudi višja državna tožilka na ODT C. Š. velja za manjši kraj, tožnica pa je v okolju poznana, o sporni kazenski ovadbi se je kmalu razvedelo med sokrajani tožnice, ki jo poznajo. Toženec ni dokazal, da naj bi bile vse navedbe toženca v sporni pisni kazenski ovadbi resnične. Če bi res držalo, da bi mu tožnica grozila, toženec ne bi odlašal štiri leta, da bi zaščitil svoje pravice in interese, prav tako pa kazenske ovadbe tudi naknadno ne bi umaknil. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je toženec sporni dopis, prijavo kaznivega dejanja, predložil tudi v pravdni spis P 21/2016, pri čemer tožnica poudarja, da je bila prisiljena sprožiti navedeni sodni postopek zaradi prenehanja vznemirjanja lastninske pravice in vzpostavitve prejšnjega stanja zaradi zaščite svojih pravic in lastnih interesov. Iz vsebine odgovora na tožbo z dne 19. 9. 2016 je tudi razvidno, da toženec s svojim neutemeljenim ravnanjem ter s svojimi ponižujočimi oznakami očitno ne namerava prenehati, sodišče prve stopnje se temu ni posvetilo z zadostno in potrebno skrbnostjo. Na peti strani svoje vloge je namreč zapisal, da ″ljudje, ki tožnico poznajo, vedo, da ima slednja resne psihične težave že vrsto let, …″. Za tožnico so tudi takšne trditve tožene stranke izrazito nekorektne. Glede na izpostavljeno je tako po oceni tožnice izpodbijana sodba v zvezi z navedenimi dejstvi brez ustrezne obrazložitve in kot takšne zato ni mogoče preizkusiti. Navaja, da so bile s pomanjkljivo obrazložitvijo izpodbijane sodbe tožnici kršene njene ustavno varovane pravice in sicer pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije, pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave in tudi pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Poudarja, da so merila civilnega odškodninskega prava, s katerimi sodna praksa v vsakem primeru posebej presoja pravni standard razžalitve dobrega imena in časti, povsem običajne norme obnašanja in dobri običaji, ki veljajo v določenih kulturnih okoljih. Glede na izraze, uporabljene v spornem zapisu, kot tudi glede na odzive, ki jih je bila tožnica nato deležna, je toženec od običajnih meril odstopil in s tem posegel v tožničine osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni ukvarjalo z drugimi vprašanji, kot pa zgolj z okoliščino, ali sta bili pravdni stranki predhodno v sporu, in je tako tudi posamezne izpovedbe prič povzelo izključno v tej smeri. Sodišče ni poklonilo vere priči F. N., F. N. ml. in M. N., vendar pa po prepričanju tožnice brez utemeljenega razloga. Če je namreč priča F. N. svojo izpovedbo na sodišču spremenil, bi moralo sodišče prve stopnje s toliko večjo skrbnostjo, natančnostjo in previdnostjo ugotavljati razloge in vzroke za to, ter se o resničnosti posameznih dejstev prepričati tudi z izvedbo drugih predlaganih in izvedenih dokazov, ne pa, da je izpodbijano sodno odločbo v pretežni meri oprlo ravno na izpovedbo priče, ki je po prepričanju sodišča kontradiktorna predloženi pisni izjavi. Navedbe v spornem dopisu (ovadbi) so za tožnico tako objektivno kot subjektivno žaljive in s tem bi se sodišče prve stopnje moralo ukvarjati, nikakor pa zgolj s tem, ali je imel toženec voljo storiti to dejanje. Sodišče druge stopnje je izrecno opozorilo na bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, v ponovljenem sodnem postopku pa sodišče prve stopnje napotkov pritožbenega sodišča ni upoštevalo, pač pa vztrajalo pri svoji skopi in neobrazloženi sodbi ter zaključkih, kot jih je zavzelo že v prvotni razveljavljeni sodni odločbi. Vnovič je spregledalo, da je v spornem dopisu polno žaljivih vrednostnih ocen, dopis je napisan tako, da iz njega izhaja jasen vtis podcenjevanja, preziranja in zaničevanja, sam slog pisanja pa kaže tudi na to, da je potrebno na njegovi podlagi sprejeti negativno vrednotenje tožnice in je napisan z namenom, da se poseže v čast, ugled in osebnostne pravice tožnice, še zlasti iz razloga, ker se v njem navajajo hude obtožbe, ki niso resnične. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 179. člena OZ. Tožnici pripada pravična in glede na sodno prakso primerna odškodnina, saj so izpolnjene vse zahtevane predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je po navedbi pritožbe zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ne glede na pravočasno podani dokazni predlog tožnice ni angažiralo izvedenca ustrezne stroke v zvezi z ugotavljanjem dejstva o pravno priznani škodi, ki jo je utrpela. Kljub napotkom sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v ponovljenem sodnem postopku v zvezi z navedenim v obrazložitvi zapisalo le kratko pojasnilo, da dokaza z izvedencem medicinske psihiatrične stroke ni izvajalo iz razloga, ker naj bi bil takšen dokaz predlagan le v zvezi z višino tožbenega zahtevka, kar ne drži, medtem ko naj bi bila izpodbijana sodba izdana le glede temelja tožbenega zahtevka, ne pa še glede same višine tožbenega zahtevka. Tožnica poudarja, da zaključki sodišča prve stopnje ne držijo in materialnopravno in dejansko niso točni, ob tem pa tudi niso skladni z napotkom pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je na naroku 4. 7. 2017 predlagane a neizvedene dokaze, med drugim tudi dokaz z izvedencem, kot nepotrebne zavrnilo, s tem pa storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je takšno postopanje sodišča vsekakor vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. V obrazložitvi izpodbijanje sodbe svoje odločitve za neizvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca ni v ničemer obrazložilo, takšen procesni manever pa pomeni kršitev najpomembnejše pravice tožeče stranke, to je pravice do enakosti orožij, ki je zajeta tudi v pravici do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in navaja, da sta bili s pomanjkljivo obrazložitvijo izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev dokaznega predloga tožnice, tožnici evidentno kršeni tako pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kakor tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Povzema, da je sodišče druge stopnje sicer sodišču prve stopnje glede na okoliščino, da sta obe postopkovni kršitvi glede na njuno naravo odpravljivi že z novo izdajo in izdelavo sodbe, zadevo vrnilo le v novo izdajo in izdelavo sodbe, vendar pa je izpostavilo, da le-to sodišču prve stopnje ne preprečuje, da opravi tudi glavno obravnavo. Po mnenju tožnice bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijane sodbe v ponovljenem postopku izvesti tudi glavno obravnavo ter se v skladu s pravilom o materialnem procesnem vodstvu prepričati najmanj o tem, v zvezi s katerimi dejstvi je tožnica predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke (ter v zvezi z morebitnimi drugimi spornimi okoliščinami), saj je bilo to ključnega pomena ter nujno potrebno za ponovno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Po mnenju tožnice sodišče prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni odločilo na način, na katerega je napotilo pritožbeno sodišče, izpodbijana sodba ni obrazložena, bistveni kršitvi pravil postopka nista odpravljeni, izvedeni dokazni postopek na prvi stopnji je nepopoln, dokazna ocena pravno odločilnih dejstev je neprepričljiva in celo v nasprotju z izsledki zbranega dokaznega gradiva, posledično pa je dejansko stanje nepopolno, če ne celo zmotno ugotovljeno (2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Izpodbijana sodba je obremenjena tudi z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), posledično pa je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožnica pritožbeno predlaga ugoditev pritožbi, spremembo sodbe sodišča prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugega sodnika (356. člen ZPP). Priglaša in zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo o odškodninskem tožbenem zahtevku tožnice zoper toženca razsodilo drugič in tožbeni zahtevek (ponovno) zavrnilo. S tožbenim zahtevkom je tožnica od toženca zahtevala plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v njene osebnostne pravice zaradi razžalitve časti in dobrega imena, kar je toženec po zatrjevanjih tožnice storil s tem, ko je v dopisu z dne 25. 3. 2016 – prijavi kaznivega dejanja po členu 135 Kazenskega zakonika (grožnja s smrtjo-posredne in neposredne, ponavljajoče provokacije, grozilno pismo z obrazložitvijo vseh okoliščin) za tožnico navedel več žaljivih in tudi neresničnih zapisov. Ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je sodišče prve stopnje v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi sodbe1, in ob izvedenih dokazih2, je zaključilo, da ni podane protipravnosti oziroma nedopustnosti dejanja kot ene od obveznih predpostavk civilne odškodninske obveznosti.

6. Materialnopravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavljajo določbe prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in 179. člena OZ. Ustava v 35. členu zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. Pravica do časti in dobrega imena je osebnostna pravica, ki jo (kot tudi druge osebnostne pravice) OZ varuje tudi z odškodninsko sankcijo iz 179. člena, ko določa, da za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja (duševnih) bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni.

7. Pojma čast in dobro ime se sicer prepletata, načeloma pa po izoblikovani civilni odškodninski sodni praksi velja3, da je čast zavest o lastni vrednosti (notranja, subjektivna čast), dobro ime ali ugled pa spoštovanje človeka v družbi, njegova veljava v očeh drugih (zunanja, objektivna čast), oba pa se uvrščata med osebnostne pravice posameznika. Za upravičenost do denarne odškodnine na podlagi 179. člena OZ mora oškodovanec dokazati poseg v njegovo osebnostno pravico in subjektivno trpljenje oziroma obstoj duševnih bolečin zaradi tega posega in čeprav so povod za duševne bolečine in duševne bolečine same stvar individualnega, subjektivnega doživljanja oškodovanca, je treba med ″okoliščinami primera″ upoštevati tudi objektivno stran, ali je tisto, kar je o kom zapisano, tudi objektivno žaljivo in kot takšno lahko povzroči duševne bolečine, zaradi katerih oškodovancu pripada odškodnina. Vsaka nespoštljivost oziroma nevljudnost, ki koga čustveno prizadene, pravno še ne pomeni posega v čas in dobro ime. Običajno mora biti podano izražanje ne le nevljudnih, ampak tudi neresničnih dejstev, pa tudi vsako neresnično dejstvo še ne pomeni žalitve časti in dobrega imena. Žaljivost je treba presojati v vsakem konkretnem primeru glede na običajne norme obnašanja in običaje v kulturnem okolju4, pri presoji pravnega standarda žaljivosti pa je po uveljavljeni sodni praksi treba upoštevati čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca ter druge okoliščine primera; enako celovita presoja pa je potrebna tudi pri ugotavljanju (in vrednotenju) pretrpelih duševnih bolečin, ki jih je oškodovanec pretrpel zaradi posega5, ali povedano drugače, odškodninska odgovornost toženca je podana, če so njegove trditve po objektivnih merilih žaljivosti v konkretnem primeru lahko prizadele dobro ime oziroma ugled tožnice kot oškodovanke. Ob tem, da OZ ne opredeljuje pojma razžalitve časti in dobrega imena, si je sodna praksa pri tem pomagala tudi s kazenskopravnim pojmovanjem6, in pri tem tudi s tem, da je protipravnost pri razžalitvi časti in dobrega imena izključena v primerih, ki jih opredeljuje tretji odstavek 158. člena KZ-1, tudi takrat, ko gre za obrambo kakšne pravice ali varstvo upravičene koristi, vendar le, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da žaljiv izraz ni bil podan z namenom zaničevanja. Obstoj namena zaničevanja pa je je treba ocenjevati glede na način izražanja in okoliščine konkretnega primera.7

8. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena. Ima vse potrebne in tudi jasne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo, prav tako pa tudi niso v nasprotju z odločitvijo v izreku sodbe, ki je prav tako jasen in brez notranjih nasprotij. Sodba tako omogoča pritožbeni preizkus, kar pomeni, da pritožbeno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni storjena. Ob tem ob pritožbenih navedbah velja dodati, da je sodišče prve stopnje z novo izdajo in izdelavo sodbe ustrezno upoštevalo napotila pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu z dne 19. 4. 2018, saj je sodba obrazložena širše, kot je bila prva, kar nenazadnje ugotavlja v pritožbi tudi pritožnica sama, in s potrebnimi razlogi o pravno odločilnih dejstvih. Da razlogi sodbe omogočajo pritožbeni preizkus (kar je bistvo očitane postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), pa nenazadnje izhaja tudi iz vsebine obrazložitve pritožbe, saj ta z zaključki in razlogi sodbe sodišča prve stopnje tudi vsebinsko polemizira. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (takoimenovana protispisnost), je podana takrat, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisi oziroma prepisi. Na to postopkovno kršitev sodišče druge stopnje glede na določbo drugega odstavka 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti, zato jo mora stranka v pritožbi določno konkretizirati, čemur pa tožnica v pritožbi ob uveljavljanju te kršitve ni zadostila. Ob tem je pojasniti, da nasprotovanje dokazni oceni in dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje in pritožbena graja dokazne ocene ne predstavljata te postopkovne kršitve, ampak očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je, kot bo obrazloženo, tudi neutemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe8 obrazložilo, da je tekom postopka ugotovilo, da je stvar glede temelja zrela za odločbo in ker je ocenilo, da je smotrno izdati sodbo (že) glede temelja zahtevka, je to tudi storilo, zaradi česar tudi ni postavilo sodnega izvedenca medicinske (psihiatrične) stroke, saj je le-tega tožnica predlagala zaradi dokazovanja višine zahtevka, in ker o višini zahtevka z izpodbijano sodbo ni odločilo, izvedba tega dokaza ni bila potrebna in smotrna.

10. S takšno obrazložitvijo je zadostilo zahtevi po ustrezni obrazložitvi zavrnitve dokaza, ki je kot pravica stranke do sodelovanja in izjavljanja v postopku dokazovanja povzdignjena tudi na ustavno raven (22. člen Ustave), s tem pa tudi odpravilo postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih pravdni stranki predlagata, ampak le tiste, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določbe 287. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge, pri čemer mora v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo, kar mu nalaga drugi odstavek 287. člena ZPP, če pa tega ne stori v sklepu na glavni obravnavi, je dolžno razloge za zavrnitev dokaznega predloga pojasniti v sodbi. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti tudi razloge nepotrebnosti (ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti) predlaganega dokaza. Kot izhaja iz spisovnega gradiva9, je tožeča stranka izvedenca psihiatrične stroke predlagala za ugotovitev in utemeljitev obstoja in obsega vtoževane nepremoženjske škode (zatrjevanih duševnih bolečin zaradi razžalitve časti in dobrega imena), sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nepodanega odškodninskega temelja (podlage zahtevka), ker je ugotovilo, da ni podana protipravnost ravnanja toženca, ki je ena od štirih obveznih predpostavk civilne odškodninske odgovornosti. Zato je zavrnitev predlaganega dokaza zaradi nepotrebnosti in nesmotrnosti pravilna in razumna.10 Pritožba ob tem neutemeljeno očita tudi, da bi sodišče prve stopnje moralo pred ponovno razsojo o tožbenem zahtevku razpisati glavno obravnavo in se na podlagi pravila o materialnem procesnem vodstvu prepričati o tem, v zvezi s katerimi dejstvi je tožeča stranka predlagala dokaz z izvedencem medicinske (psihiatrične) stroke. V kolikor pritožba s temi navedbami meri na kršitev 285. člena ZPP v zvezi z nezadostno substanciranostjo dokaznega predloga po tožeči stranki, je pojasniti, da materialno procesno vodstvo (razjasnjevalna dolžnost sodišča) ni vedno potrebno. Iz navedb tožeče stranke v II. točki tožbe, v dokaz katerih je predlagan dokaz z izvedencem medicinske (psihiatrične) stroke, namreč jasno izhaja, v dokaz katerih navedb je ta dokaz predlagan.

11. Ob odpravljenih obeh bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka so tako neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče tožnici kršilo ustavne pravice iz 14. člena (enakost pred zakonom), 22. člena (enako varstvo pravic), pa tudi iz 25. člena (pravico do pravnega sredstva) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave.

12. Tudi dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Ni pritrditi pritožbenim navedbam, da se sodišče prve stopnje (v skladu z napotili višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu) ni opredelilo do v tožbi navedenih in po tožnici kot žaljivih opredeljenih zapisov toženca v sporni prijavi – ovadbi, saj je to storilo v drugem odstavku 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob zgoraj navedenih materialnopravnih izhodiščih, ko mora sodišče pri presoji utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi duševnih bolečin zaradi zatrjevanega posega v osebnostne pravice zaradi razžalitve časti in dobrega imena, in ob tem pri presoji standarda žaljivosti, upoštevati tudi čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca ter druge okoliščine primera, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi okoliščino, da se pravdni stranki že dlje časa nista razumeli in da je bila družina tožnice in s tem tudi sama tožnica s tožencem v dalj časa trajajočem sporu. Glede na razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa tudi ni pritrditi oceni pritožbe, da se je sodišče prve stopnje bolj ali manj ukvarjalo le s tem vprašanjem. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo obrazložilo, čemu je verjelo tožencu, da se je zaradi dalj časa trajajočih sporov in po tem, ko je slišal, da je tožnica nečaku F. N. izjavila, da bi ga kar ubila, počutil ogroženega, in tako pod čustvenim pritiskom s sporno prijavo z dne 25. 3. 2016, ki jo je poslal na policijsko postajo in vložil pravdni spis v zadevi P 21/2016, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil po tožbi tožnice zoper toženca, ravnal v zaščito svojih pravic in z njim ni imel namena zaničevati tožnice. Tudi če toženec kasneje ni vztrajal pri kazenskem pregonu, kar izpostavlja pritožba, to na pravilnost takšnega zaključka sodišča prve stopnje ne vpliva. Sodišče prve stopnje se je ob tem tudi utemeljeno oprlo na izpoved v dokaznem postopku zaslišane priče F. N., njegovo izpoved tudi ustrezno dokazno ocenilo, tudi v povezavi z izjavo, ki jo je podpisal in jo je sodišče v dokaznem postopku tudi pregledalo, ter ob tem tudi sprejemljivo pojasnilo, čemu ni sledilo izpovedi v pritožbi še navedenih prič (F. N., F. N. ml. in M. U.). Oceno in zaključek, da zapisi v sporni prijavi ob ugotovljenih okoliščinah obravnavanega primera objektivno niso žaljivi, je oprlo tudi na dejstvo, da je toženec to prijavo poslal le na policijsko postajo in jo predložil v pravdni spis P 21/2016, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil po tožbi tožnice zoper toženca zaradi vznemirjanja lastninske pravice, torej tudi ni bila namenjena širšemu krogu oseb.

13. Ob zgoraj navedenih materialnopravnih izhodiščih in ob ugotovljenih okoliščinah, v katerih je toženec sporno prijavo napisal, četudi je verjeti in slediti tožnici, da so jo v tožbi izpostavljeni zapisi v njej prizadeli, pritožba s pritožbenimi očitki in predvsem ponujeno lastno dokazno oceno in vrednotenjem zapisanega ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da v v tožbi navedenih besed in besednih zvez v prijavi na policijsko postajo z dne 25. 3. 2016 ni oceniti za objektivno žaljive in zato ni podana protipravnost ravnanja toženca, kot ene od obveznih predpostavk odškodninske odgovornosti.

14. Ob obrazloženem je tako sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi materialnopravno utemeljeno zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek tožnice zoper toženca. Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni storilo, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

15. Stroškovne odločitve, obrazložene v 25. točki obrazložitve, pritožba v ničemer vsebinsko ne izpodbija, sodišče prve stopnje pa jo je pravilno oprlo na določbi 155. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.

16. Ob obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni bila uspešna, zato mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti svoje priglašene pritožbene stroške.

1 Primerjaj točke od 1 do 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj točko 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj npr. odločbe VS RS II Ips 1115/2008, II Ips 179/1998, II Ips 784/2007, II Ips 917/2008, II Ips 617/2004 in tudi še druge. 4 Primerjaj tudi II Ips 784/2007 , II Ips 1115/2008. 5 Primerjaj II Ips 917/2008, II Ips 1115/2008. 6 Primerjaj 18. poglavje KZ-1, zlasti določbi 158. in 160. člena KZ-1. 7 Ob tem je dodati, da je sicer sodna praksa z navezavo na kriterije iz kazenskega prava v zvezi s kaznivima dejanjema razžalitve in žaljive obdolžitve v konfliktu med pravico do zasebnosti, časti in dobrega imena na eni strani in pravico do svobode izražanja na drugi strani, pri javnem izražanju tudi že presežena, saj se uporabljajo merila, ki jih je izoblikovalo po vzoru Evropskega sodišča za človekove pravice tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (tako npr. VSRS II Ips 120/1917 z dne 14. 2 2019)) . 8 Primerjaj točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Primerjaj II. točko tožbe – list. št. 6-8 v spisu. 10 Pri tem je ob razlogih sodišča prve stopnje sicer pojasniti, da sodba, s katero sodišče že zaradi nepodane podlage (temelja) zavrne (odškodninski) tožbeni zahtevek, predstavlja končno sodbo in ne vmesne sodbe po 315. členu ZPP, saj se o višini zahtevka v takšnem primeru ne odloča več.