Jedro

Po 2. odstavku 128. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/91 in 21/94) dolžnost prodaje stanovanja ne obstaja le v tistih primerih, ko je imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov, skladno z določbami ZSR. Za tak primer pa v obravnavanem primeru ne gre, saj je pravica do najpotrebnejših prostorov, ki tožeči stranki pripadajo, ugotovljena celo že s sodno odločbo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala, da mora z njo skleniti kupoprodajno pogodbo za prodajo garsonjere v Ajdovščini, po določbah stanovanjskega zakona. Tožeči stranki je tudi naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 6.400 SIT.

Tožeča stranka se je proti sodbi sodišča prve stopnje pritožila, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V času, ko je bila vložena zahteva za prodajo stanovanja, je bila tožeča stranka še imetnik stanovanjske pravice. Zato bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi. Odločba sodišča združenega dela, na katero se sklicuje sodišče, je postala pravnomočna šele po vloženi zahtevi za prodajo stanovanja. Sodba sodišča združenega dela se res nanaša na čas in dejstva, ki so obstajala v času izdaje sodbe, vendar pa učinkuje šele od pravnomočnosti dalje. Sicer pa je bil tožnik imetnik stanovanjske pravice tudi na dan uveljavitve stanovanjskega zakona. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija je utemeljena.

Z odločbo Sodišča združenega dela v Novi Gorici opr. št. S 35/92, z dne 19.3.1992, ki je bila potrjena z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije opr. št. Sp 666/92, z dne 28.5.1992, je bilo tožeči stranki res pravnomočno odpovedano stanovanjsko razmerje za stanovanje v Ajdovščini, vendar pa sta obe nižji sodišči prezrli, da je bilo z navedenima odločbama sodišča združenega dela tudi odločeno, da morajo biti tožeči stranki v primeru prisilne izselitve iz stanovanja zagotovljeni najpotrebnejši prostori. Tudi sicer je bila pravna podlaga odločb sodišč združenega dela v 62. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRs, št. 35/82 in 14/84 - v nadaljevanju ZSR). Po tej določbi ZSR pa je bila mogoča odpoved stanovanjskega razmerja le ob zagotovitvi najpotrebnejših prostorov (62. člen ZSR, v zvezi s 6. členom ZSR).

Glede na povedano sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, saj po 2. odstavku 128. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/91 in 21/94) dolžnost prodaje stanovanja ne obstaja le v tistih primerih, ko je imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov, skladno z določbami ZSR. Za tak primer pa v obravnavanem primeru ne gre, saj je pravica do najpotrebnejših prostorov, ki tožeči stranki pripadajo, ugotovljena celo že s sodno odločbo.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava se nižji sodišči z drugimi vprašanji, ki so za odločitev lahko tudi pravnoodločilna (npr. višina kupnine, vrednost točke, obstoj morebitnih drugih razlogov za odklonitev prodaje itd.) nista ukvarjali. Zato v reviziji predlagana sprememba sodb nižjih sodišč na tak način, da se tožbenemu zahtevku ugodi, ni mogoča, saj je ostalo zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v že nakazani smeri nepopolno ugotovljeno. V ponovljenem postopku bo zato potrebno dokazni postopek dopolniti in nato v zadevi ponovno odločiti (2. odst. 395. člena ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.