Jedro

Ker je tožbeni zahtevek, s katerim zahteva tožnik plačilo deviznega zneska, ki ga je kot varčevalec deponiral pri toženi stranki - Ekspozituri Banja Luka, vsaj posredno povezan s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje SFRJ, bi moralo sodišče postopati v skladu s 15g. členom ZSSuk in glede na pridobljeno mnenje Sklada RS za sukcesijo odločiti po 15č. členu tega zakona.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka Ljubljanska banka d.d. Ljubljana dolžna plačati tožeči stranki znesek 100.467,17 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1.1.1997 in zakonite zamudne obresti od tolarske protivrednosti od 1.1.1997 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 463.767,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2000 dalje do plačila. S sklepom je dovolilo spremembo tožbe z dne 12.1.2000, na znanje vzelo delni umik tožbe ter zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka. Zoper sodbo in sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v prvem odstavku 338. člena. Navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni na predlog tožene stranke pridobilo poročila Sklada Republike Slovenije za sukcesijo in s tem, ko je zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ni upoštevalo določil 205. člena ZPP. Po določilih 6. točke tega člena se postopke prekine, če drug zakon to določa. Na prekinitev postopka napotuje tako Ustavni zakon o dopolnitvi ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v svojem 22.f členu, kot tudi Zakon o skladu Republike Slovenije za sukcesijo v svojem 15.f členu. Predmet tožbenega zahtevka so devize, ki so bile kot devizna hranilna vloga položene na podlagi Pogodbe o vezavi deviznih sredstev z deviznim obračunom obresti pri Ljubljanski banki Temeljni banki Sarajevo, Ekspozituri Banja Luka. Devizna sredstva, kot tuja gotovina, so bila predmet posebnega monetarnega režima. Banke so bile dolžne devize, ki so jih pridobile z zbiranjem deviznih prihrankov prebivalstva, imeti prvotno kot depozit pri Narodni banki Jugoslavije oziroma pozneje delno tudi na njenih računih v tujini oziroma so jih bile dolžne prodati Narodni banki Jugoslavije ali na enotnem deviznem trgu s pravico do ponovnega odkupa. Svet guvernerjev Narodne banke Jugoslavije je sprejel poseben zaščitni ukrep zaradi zaščite interesov SFRJ in pri tem je iz enotnega monetarnega sistema in predvsem iz deviznega trga izključil Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ter s tem tudi vse banke teh republik, ki so imele tako imenovano veliko pooblastilo za opravljanje bančnih poslov, ki je med drugim zajemalo tudi devizno poslovanje. Nastalo situacijo je Republika Slovenija reševala na več načinov, med drugim tudi s sprejetjem Ustavnega zakona, kjer je določeno, da tožena stranka p oleg odnosa do podružnic in hčera s sedežem v drugih republikah bivše SFRJ obdrži tudi ustrezen delež terjatev do NBJ iz naslova deviznih vlog vse do sklenitve in ratifikacije celovitega oziroma delnega sporazuma o pravnem nasledstvu SFRJ. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, to je določil navedenih zakonov in posledično zavrnitvijo zahtevka po prekinitvi postopka, nepravilno tolmačilo namen zakonov. Zaradi napačne razlage obeh zakonov in ker sodišče s tem v zvezi ni po uradni dolžnosti opravilo poizvedb pri Skladu Republike Slovenije za sukcesijo, je prišlo po mnenju pritožnika do napačne odločitve sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in postopke po uradni dolžnosti prekine oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka je vložila tudi dopolnitev pritožbe, ki pa je prepozna, zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Pritožba je utemeljena. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določbe Zakona o skladu Republike Slovenije za sukcesijo ( Ur. l. RS, št. 10/1993, 37/1994, 40/1997; v nadaljevanju ZSSuk). Sodišče prve stopnje bi moralo povezati določbi 15č. in 15d. člena ZSSuk. Po določbi 15d. člena ZSSuk sodišče po uradni dolžnosti prekine pravdni postopek tudi v primeru, ko fizične in pravne osebe niso ravnale, ali niso bile upravičene ravnati po 15. členu, tožbeni zahtevek pa je posredno ali neposredno povezan s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje SFRJ ali s pravnimi razmerji iz naslova statusne odgovornosti do subjektov iz nekdanje SFRJ. Tožbeni zahtevek, s katerim zahteva tožnik plačilo deviznega zneska, ki ga je deponiral pri toženi stranki - Ekspozituri Banja Luka, je bržkone vsaj posredno povezan s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje SFRJ. Povezan je predvsem s pravnimi razmerji, v katerih je bila tožena stranka do nekdanje Narodne banke Jugoslavije, pri kateri so morale banke na območju Republike Slovenije deponirati devizne vloge občanov, ko pa je z razpadom SFRJ razpadel tudi monetarni in devizni sistem bivše države, Republika Slovenija in njene banke niso pridobile sredstev iz pravnega nasledstva. Zato 22b. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL) določa, da Ljubljanska banka d.d., Ljubljana obdrži odnos do sedanjih podružnic in hčere Ljubljanske banke d.d. s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ s tem , da obdrži tudi ustrezni delež terjatev do NBJ iz naslova deviznih hranilnih vlog. Sodišče prve stopnje bi zato moralo postopati v skladu s 15g. členom ZSSuk in glede na pridobljeno mnenje Sklada Republike Slovenije za sukcesijo odločiti po 15č. členu tega zakona. Ker bi ta opustitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe in sklepa, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 6. točko 205. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke, izpodbijano sodbo in sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.