Jedro

Sodišče je dolžno izvesti dokaz o alibiju le, če obramba v dokaznem predlogu izkaže vsaj verjetnost njegovega obstoja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega B.Ž. se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obsojenca oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo B.Ž. in T.P. za kriva, in sicer B.Ž. storitve kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 2. odstavku 183. člena KZ, T.P. pa storitve kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 1. odstavku istega člena. B.Ž. je izreklo kazen pet let zapora, T.P. pa kazen tri mesece zapora, v kazni jima je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu. Višje sodišče je s sodbo z dne 18.6.2002 pritožbama obtoženega B.Ž. in njegove zagovornice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi in kazni nekoliko spremenilo, in sicer je iz besedila izpustilo uporabo sile, temu obtožencu izrečeno kazen pa znižalo na tri leta in šest mesecev zapora, v preostalem delu pa je ti dve pritožbi in pritožbo zagovornika obtoženega T.P. zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je dne 21.8.2002 vložil obsojeni B.Ž. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ker je bila obsojencu prekršena pravica do obrambe, kar pa je bistveno vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodno odločbo razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojeni B.Ž. sicer prikazuje, da je želel dokazovati s predlaganimi dokazi alibi za dejanje z dne 22.4.2001, vendar pa je pri tem spregledal, da pomeni alibi odsotnost obdolženca v času, ko naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje. Obsojenec celo sam priznava, da z zaslišanjem svojcev in sodelavcev ne bi mogel dokazati, da je bil res kritičnega dne doma in v službi. Če pa tega ne bi mogel dokazati, izvedba predlaganih dokazov ne bi bila odločilna. Ker so bili takšni dokazi obrazloženo zavrnjeni in odločitev o pravnomočni sodbi ustrezno obrazložena, ni podana kršitev pravic do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP in seveda tudi ne kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni B.Ž. v zahtevi navaja, da mu je sodišče s tem, ko mu ni dovolilo izvedbe dokazov alibija za dne 22.4.2001 z zaslišanjem prič ter s pribavo delovnega naloga podjetja E. d.o.o., v katerem je bil tedaj zaposlen, kršilo pravico do obrambe, kar pa je bistveno vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Dokazni zaključek, da je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje tudi dne 22. aprila 2001, je sodišče sprejelo predvsem na podlagi izpovedbe oškodovanke ter priče N.K., kateri se je oškodovanka zaupala takoj po dejanju (v ponedeljek dne 23.4.2001), K. pa si je povedano zabeležila in zapise predložila sodišču. Izvedenka klinične stroke dr. Z.B. in izvedenka za psihiatrijo dr. M.Ž.T. pa sta oškodovanko ocenili kot izrazito resnicoljubno, brez želje po maščevanju obsojencu.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, se obsojenec, zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, ni želel zagovarjati, zaslišan na glavni obravnavi dne 29.1.2002 pa je glede tega dejanja izjavil, da ga ni storil, ker je že prej sklenil, da tovrstnih dejanj ne bo več počel ter da je tega dne bil dopoldne doma, popoldan pa v službi. Na tej glavni obravnavi je zagovornica obsojenega Ž. predlagala neposredno zaslišanje izvedenke dr. B. ter zaslišanje staršev obsojenca in njegove izvenzakonske partnerice, predvsem v povezavi z zadnjim datumom, ko naj bi bilo dejanje izvršeno in glede okoliščin, koliko je obsojenec sploh bil prisoten v hiši svojih staršev, potem ko se je od doma odselil. Sodišče je predlogu za neposredno zaslišanje izvedenke ugodilo, medtem ko je predlog za zaslišanjem svojcev obtoženca zavrnilo kot neutemeljen (list.št. 275).

Na glavni obravnavi opravljeni dne 12.2.2002, na kateri je bila zaslišana izvedenka, ne obsojenec in ne zagovornica nista predlagala izvedbo novih dokazov, sodišče pa je zadevo zaključilo.

Pribavo delovnega naloga podjetja E. d.o.o. je obtoženec prvič omenil v pritožbi in navedel, da je kopijo naloga izročil odvetnici, pa ji sodišče izvedbe tega dokaza ni omogočilo. O tem, da bi odvetnica skušala sodišču predložiti omenjeno listino, v spisu ni podatkov.

V sodbi sodišča prve stopnje je sodišče obrazložilo zavrnitev predlaganih dokazov z zaslišanjem prič z obrazložitvijo, da tudi v primeru, če bi priče potrdile, kar navaja obtoženec, to ne bi izključilo zaključka sodišča, temelječega na tehtnih dokazih (izpoved oškodovanke, izpoved priče K. in listinska dokumentacija, posredno mnenje izvedenk), da je do zadnje zlorabe prišlo dne 22.4.2001. Pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi potrdilo tak zaključek sodišča prve stopnje, glede delovnega naloga pa navedlo, da njegova pribava ne bi pripomogla k razjasnitvi zadeve, saj že iz zagovora obtoženca samega izhaja, da ni bil v službi cel dan.

Vrhovno sodišče sicer pritrjuje navedbam obsojenca v zahtevi, da mora biti vsakomur zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Jasno je tudi, da je dokaz o alibiju pomemben oziroma zavrnitev takega dokaznega predloga pomeni isto kot zavrnitev dokaznega predloga glede pravno pomembnih dejstev, čeprav sicer sam ni neposredno pravno relevanten, spada pa med najpomembnejša dokazna dejstva, ki že sama za sebe (brez povezave z drugimi dejstvi) izključujejo ali potrjujejo pravno pomembna dejstva. Sodišče je torej dokaz o alibiju dolžno izvesti, vendar le, če obramba v dokaznem predlogu izkaže vsaj verjetnost obstoja alibija, česar pa v konkretni kazenski zadevi ni storila. Pravilno je stališče obeh sodišč, da gre v konkretnem primeru za take dokaze, ki ne morejo biti uspešni, saj obsojenec ni ponudil popolnega alibija. Tudi v primeru, če bi partnerka potrdila zatrjevanja obsojenca v zahtevi, da je bil tistega dne dopoldne doma, poizvedbe v podjetju pa bi prav tako izkazovale, da je začel obsojenec z delom tistega dne v popoldanskem času, to ne bi izključilo njegovega protipravnega ravnanja, saj ne eno ne drugo in ne oboje skupaj ne more zajeti obsojenčevega gibanja za ves dan oziroma izključiti možnost storitve dejanja.

Obsojenec pa v konkretnem kazenskem postopku tudi ni bil postavljen v podrejen položaj, oziroma mu ni bilo onemogočeno predstaviti svoje argumente. Pred preiskovalnim sodnikom se ni želel zagovarjati. Na glavni obravnavi pa je imel več kot dovolj možnosti, (še posebej ker je bila obravnava zaradi izvedbe predlaganih dokazov tudi preložena) predložiti delovni nalog podjetja, v katerem je bil tedaj zaposlen, pa tega ni storil, še manj, njegove pribave na glavni obravnavi niti ni predlagal. Šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, torej potem ko je to sodišče ocenilo, da je zadeva vsestransko razčiščena in da je podana gotovost, da je to dejanje storil, delovni nalog prvič omenja. Tudi tedaj bi kopijo naloga imel možnost priložiti pravnemu sredstvu, vendar tega ni storil. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da obsojencu v postopku ni bila kršena pravica do obrambe, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbah navedenih v izreku sodbe.