Jedro

Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni nasprotoval, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.

V konkretnem primeru je namreč izpodbijana odločba utemeljena dodatno tudi na ugotovitvi tožene stranke, da tožnik prihaja iz varne izvorne države, česar tožnik v upravnem sporu niti ne izpodbija.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

**O izpodbijani odločbi**

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS), območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 20. 1. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka je povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje iz katerih je razvidno, da je po narodnosti Arabec, da je poročen, muslimanske veroizpovedi, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. Kot poklicni vojak je bil zaposlen v maroški vojski od leta 2005 do 2015. Zaradi zdravstvenih težav je bil upokojen in prejema mesečno pokojnino v znesku 200 evrov. Iz Kraljevine Maroko je odšel marca 2022. Potoval je preko Turčije, Bolgarije, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške in ilegalno vstopil v Slovenijo. Kot ciljno državo je navedel Italijo. V izvorni državi ima ženo, hči, tri sinove, mamo, štiri sestre in dva brata. Osebne dokumente je pustil pri prijatelju v Turčiji in jih bo skušal pridobiti. Izvorno državo je zapustil zaradi finančnih razlogov. Povedal je tudi, da se mu ne bi nič zgodilo, če bi se vrnil v Maroko.

3. V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka povzela vsebino osebnega razgovora, ki ga je s tožnikom opravila 16. 2. 2023. Tu je povedal, da ima tako potni list kot osebno izkaznico in cepilno knjižico pri prijatelju v Turčiji, nima pa več njegove telefonske številke. Morda lahko pridobi kopijo osebne izkaznice. Iz Maroka je odšel zaradi finančnih težav. Po narodnosti je Arabec, muslimanske veroizpovedi. Zaključil je šest razredov osnovne šole. Zaposlen je bil kot vojak, vendar se je zaradi zdravstvenih težav upokojil in prejema 200 evrov pokojnine, ki ne zadostuje za preživetje. Skušal je delati kot prodajalec sadja in zelenjave, a ni bil uspešen. Delo je neuspešno iskal tudi v drugih krajih. Govori zgolj arabsko. V Maroku živijo še njegova mama, štiri sestre, dva brata, žena in štirje otroci. Z mamo in družino živi v A. Bratje in sestre so poročeni. Povedal je še, da v Bolgariji za mednarodno zaščito ni zaprosil, ker ga niso prijeli, na Hrvaškem pa so mu dali le dokument, na podlagi katerega je moral zapustiti državo. Denar za pot si je njegova žena sposodila od prijateljev. V kolikor bi ostal v Maroku bi živel v revščini. Če se vrne v Maroko, se mu ne bi nič zgodilo, le živel bi v revščini.

4. Po ugotovitvi tožene stranke tožnik v postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko oziroma nobene ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih, ki se smiselno uporablja v postopkih mednarodne zaščite na podlagi določbe četrtega odstavka 34. člena ZMZ-1 in s katero bi izkazal svojo istovetnost. Ker pa podatkov o državljanstvu in osebnih podatkov ni spreminjal, mu je tožena stranka verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države.

5. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, saj je tožnik svojo prošnjo utemeljeval le s slabo ekonomsko situacijo v Maroku in finančnimi težavami. Ocenila je, da te težave niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji1 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Tožnikovih navedb pa po njeni oceni ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, pri čemer mu v izvorni državi niso bile trajno in sistematično kršene človekove pravice.

6. Ugotavlja, da iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi zatrjevano finančno krizo povzročili tretji akterji. Tožnik ni zatrjeval, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic. Niti ni zatrjeval, da ni imel dostopa do zdravnika ali kakšnih drugih institucij. Prav tako ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Dejansko je imel z opravljanjem občasnih del v različnih panogah dostop do trga dela. Tožnik v postopku ni izkazal, da je bil kakorkoli postavljen v bistveno slabši položaj kot ostali prebivalci Maroka, niti ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja.

7. Po oceni tožene stranke tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Ob hkratnem upoštevanju zgoraj predstavljenih okoliščin ter dejstva, da le-teh ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, niti z razlogi resne škode, je tožnikove izjave, s katerimi je ta utemeljeval svojo prošnjo, tožena stranka označila za nepomembne oz. zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1. Na podlagi navedenega je tožena stranka zaključila, da so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. 8. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom2 z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ponovno je ocenila, da tožnik tam ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, in da ni izkazal utemeljenega tveganja, da bi utrpel resno škodo. Tožnik nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi, saj je sam navedel, da iz Maroka ne bi odšel, če bi tam imel dovolj denarja. Zato po mnenju tožene stranke iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali, da Maroko zanj ni varna izvorna država, zaradi česar je njegova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 9. Na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tožniku določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Tožena stranka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v RS, odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil območja te države ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

**Povzetek navedb strank**

10. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek toženi stranki, češ da ta ni upoštevala njegovih navedb, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da si kljub trudu ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za preživetje. Ponavlja kar je povedal že pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru, da s pokojnino ni mogel preživljati sebe in družine, poskušal je delati kot prodajalec sadja in zelenjave, vendar ni bil uspešen. Poskušal se je preseliti v druge kraje v državi in tam najti delo, a je bil spet neuspešen, zato so morali biti z denarjem previdni. Niso si mogli privoščiti vsega kar so potrebovali. Če bi ostal v Maroku, bi cela družina še naprej živela v revščini in pomanjkanju. V Maroku ni dela, če pa človek dobi delo, so prihodki tako nizki, da od njih ni mogoče živeti. Poudarja, da se v Maroku ljudem v stiski ne pomaga. Zato je bilo zanj nadaljnje življenje v Maroku nemogoče in mu ni preostalo drugega, kot da se izseli. Še denar za pot si je moral izposoditi. Svoje države ne bi zapustil, če bi bilo tam mogoče normalno živeti. Glede na to toženi stranki očita, da se pri utemeljevanju izpodbijane odločbe ni pravilno sklicevala na prvo alinejo 52. člena ZMZ-1. Poudarja tudi, da je pojasnil zakaj Maroko zanj ni varna izvorna država, zato tudi sklicevanje na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 ni pravilno.

11. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Meni, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

12. Tožnik je v nadaljnji pripravljalni vlogi vztrajal pri tožbi in tožbenem predlogu.

**O sodni presoji**

13. Tožba ni utemeljena.

14. Sodišče je dne 9. 3. 2023 opravilo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je izvedlo vse predlagane dokaze in pregledalo listine upravnega in sodnega spisa ter ustno zaslišalo tožnika.

15. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja:

16. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.3 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 17. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.4 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.5 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.6 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES7 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele, če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.8

18. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

19. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni nasprotoval, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Ob podaji prošnje je povedal, da je izvorno državo zapustil zaradi finančnih razlogov in da se mu v primeru vrnitve v Maroku ne bi nič zgodilo. Na osebnem razgovoru je povedal, da je odšel iz Maroka zaradi finančnih težav. V primeru vrnitve v Maroko bi živel v revščini, ne bi pa se mu zgodilo nič hudega, če bi se vrnil. Tudi ko je bil zaslišan na glavni obravnavi je tožnik povedal, da je zapustil Maroko zaradi finančnih težav in revščine. Na vprašanje zakaj se ne želi vrniti v Maroko je povedal, da je tam težka situacija in da ne more dobiti dela oziroma se ne more zaposliti. Na vprašanje kakšne probleme je imel zaradi tega, ker ni mogel dobiti dela je odgovoril, da v Maroku tudi če bi delal po 12 ur dnevno njegova plača ne bi bila dovolj za preživetje.

20. Glede na tako ugotovljeno nesporno dejansko stanje je po oceni sodišča tožnik izvorno državo zapustil iz razlogov ekonomske narave, kar je ponovno potrdil tudi, ko je bil ustno zaslišan na naroku za glavno obravnavo. Iz podatkov spisov tudi ni razvidno, da bi imel tožnik utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je sam izrecno navedel finančne težave. Glede na stališča Vrhovnega sodišča RS z vidika odločanja o dodelitvi mednarodne zaščite ni bistveno, kakšna je prosilčeva ekonomska sposobnost preživljanja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.9 Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomsko-socialnih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z družbeno-ekonomskimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.10 Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slabši, samo po sebi ne more biti zadosten razlog za priznanje mednarodne zaščite.

21. Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnjo, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-111, šteje za očitno neutemeljeno.

22. Odločitev tožene stranke je utemeljena tudi na dodatni ugotovitvi, da prihaja tožnik iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 47/22) uvrstila med varne izvorne države. Na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države. Tožnik toženi stranki v tem delu ugovarja, da je pojasnil, da Maroko zanj ni varna izvorna država, češ da tam ne bi mogel preživeti in ker država posameznikom v stiski ne pomaga.

23. Na podlagi 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1). Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II12 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.13 Ta koncept je ustrezno urejen v 61. členu ZMZ-1, ki določa, da Vlada RS na podlagi zbranih splošnih informacij o državi razglasi posamezne države za varne izvorne države. To stori z izdajo Odloka o seznamu varnih izvornih držav. Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.14 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa dva pogoja, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, in sicer, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter da prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

24. Po povedanem je po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, po katerih se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, in če prosilec prihaja iz varne izvorne države. V konkretnem primeru je namreč izpodbijana odločba utemeljena dodatno tudi na ugotovitvi tožene stranke, da tožnik prihaja iz varne izvorne države, česar tožnik v upravnem sporu niti ne izpodbija.

25. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 2 Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav (UR. l. RS, št. 47/22); 3 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 4 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 5 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 6 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 7 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 8 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 9 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve. 10 Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve. 11 Tožnik vsebinsko z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navaja samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.Tudi v primeru, če bi tožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne bi smela biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba (sklep VSRS št. I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017). 12 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) ; 13 40. uvodna točka Postopkovne direktive. 14 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 9/2020, 11. točka obrazložitve.