Jedro

Vzročna zveza je pravni pojem, zato je potrebno s pravnim vrednotenjem iz množice vzrokov, ki so privedli do določene posledice, izluščiti tiste, ki so pravno relevantni vzrok za njen nastanek. V zvezi s tem teorija o naravni vzročnosti razlaga, da morata biti vzrok in posledica povezana časovno in v naravnem smislu, teorija o adekvatni vzročnosti pa zahteva povezavo med vzrokom in posledico na način, kakor jo dojema izkušen opazovalec. Pri tem izključuje odgovornost za posledice, ki so oddaljene ali tako nenavadne, da po splošnih življenjskih izkušnjah in glede na normalen tek dogodkov z njimi ni mogoče računati. Da je ravnanje v vzročni zvezi s posledico, mora biti torej sposobno povzročiti to posledico in takšna posledica pa mora biti tudi verjetna.

Sodna praksa se je že ustalila na stališču, da zavarovanec ne izgubi zavarovalnih pravic, čeprav obstoji domneva o njegovi alkoholiziranosti, če bi do škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da njegova alkoholiziranost ne bi mogla vplivati na nastanek in obseg škode.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi obveznost tožene stranke, izpodbijani sklep pa se razveljavi.

Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost, s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2009 – 14 z dne 19.3.2009 prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 33.383,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.07.1999 do plačila ter za povrnitev stroškov pravdnega postopka. Z izpodbijanim sklepom je posebej odločilo o stroških postopka, in sicer da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške v višini 807,29 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da je glede obeh temeljnih vprašanj v predmetnem postopku zmotno ugotovilo odločilna dejstva, in sicer v nasprotju z ugotovitvami določenih izvedencev, zlasti izvedenca cestnoprometne stroke, v zvezi s čemer je storilo tudi več absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi glede stopnje alkoholiziranosti tožnika sprva navaja, da izvedensko mnenje izvedenke za sodno medicino ni popolno in docela jasno, saj se ni opredelila o tem, ali je bil vzorec krvi za alkoholimetrično preiskavo pravilno in pravočasno odvzet. Sama izvedenka naj bi namreč izražala dvom o tem, prav tako pa bi slednja morala pojasniti, ali za verodostojnost rezultatov zadošča že odvzem enega vzorca krvi. O tem sodba nima razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, kar pomeni kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nadalje navaja, da sodišče tudi ni podrobneje obrazložilo svojega zaključka, na podlagi katerih strokovnih oziroma specialističnih znanj je ocenilo, da je izvedensko mnenje strokovno utemeljeno. Sodišče pa tega izvedenskega mnenja po mnenju pritožnika tudi sicer ne bi smelo upoštevati, saj te izvedenke sploh ni določilo za izdelavo mnenja, temveč je določilo Inštitut za sodno medicino pri Medicinski fakulteti. Na kakšni podlagi je izvedenka izdelala mnenje, tožeča stranka ni prejela odgovora niti ni tega v razlogih sodbe, zaradi česar le-te ni mogoče preizkusiti. Sodišče je tako sodbo oprlo na listino, ki ne predstavlja mnenja, ki bi ga izdelal odrejeni izvedenec, kar je imelo vpliv na nepravilnost in nezakonitost sodbe, to pa predstavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka. Pritožba sodišču prve stopnje očita nepravilno ravnanje tudi v delu, ko je sledilo izvedenskemu mnenju glede vpliva 0,86 g/kg alkohola v krvi na psihofizične sposobnosti voznika, saj naj bi izvedenka v tem delu zgolj povzemala teoretična dognanja o vplivu določene stopnje alkohola na sposobnost voznika, ni pa se opredeljevala do konkretne prometne situacije oziroma konkretno odgovorila na vprašanje, kako se je ugotovljena stopnja alkoholiziranosti odražala v konkretnem primeru, glede konkretnega voznika in v konkretnih voznih okoliščinah. Brez podlage pa je po pritožbeni oceni tudi zaključek sodišča, da je izvedenka zaključila, da je alkoholiziranost tožnika na njegovo vožnjo gotovo vplivala; pojasnila je namreč, da navedeni podatki veljajo le v povprečju, da pa v individualnih primerih opažajo mnogo odstopanj, nadalje pa je obrazložila, da bi bila lahko prisotnost alkohola v krvi tožeče stranke zanj obremenilna le v izrecno naštetih primerih, katerih pa sodišče v konkretnem primeru ni ugotovilo. Celo izvedenec cestnoprometne stroke je njihov obstoj v celoti izključil kot možen vzrok za nastanek nezgode. Glede drugega temeljnega vprašanja, to je vprašanja obstoja vzročne zveze med alkoholiziranostjo tožeče stranke ter nastankom škode, pa pritožba navaja, da sodišče ni v celoti pravilno povzelo mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, zaradi česar obstaja nasprotje med razlogi sodbe o vsebini izvedenskega mnenja in med samo vsebino mnenja, s čemer je storilo kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožba obširno navaja in povzema ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, iz katerih naj bi izhajalo, da eventualna prisotnost alkohola v krvi tožnika ni bila vzrok za nastanek prometne nesreče in škode. Pritožba tudi nasprotuje dokazni oceni sodišča o tem, ali je zavorna pot sprednjega desnega kolesa potekala po mokroti, saj v tem delu ne sledi ugotovitvam izvedenca, temveč ugotovitvam policistov, ki so po znanju s področja cestnoprometne stroke inferiorni. Tako po njeni oceni ne drži ugotovitev sodišča, da izvedenec ni mogel zaključiti, ali je tožnik z zaviranjem zablokiral desno kolo na mokroti ali pred njo. Dokazano je namreč, da je tožeči stranki desno kolo zablokiralo na mokroti, sicer bi bila sled zaviranja desnega kolesa enaka levi, kar pomeni, da sploh ne bi bila vidna. Pritožnik tudi opozarja, da ne ve, od kod sodišču podlaga oziroma znanje, da določene ugotovitve izvedenca ne sprejme za resnične ali pravilne, saj v mnenje ne more imeti strokovnih pomislekov glede na dejstvo, da takšnega strokovnega znanja nima. Ker tožena stranka ni predlagala novega izvedenca cestnoprometne stroke, je potrebno strokovnim ugotovitvam postavljenega izvedenca v celoti slediti. Nadalje pritožba obširno izpodbija dokazno oceno sodišča glede vrste mokrote, saj je sodišče sledilo izpovedi policista K., iz katerega pa ni mogoče zaključiti, da se na cesti ni nahajala lužina, kot to zatrjuje tožnik ter potrjuje F. Š., ob tem naj bi sodišče zgolj pavšalno navedlo, da je bil tožnik neprepričljiv v izpovedi, da je bila v času nezgode na cesti milnica, prav tako pa ni obrazloženo, kaj je bila podlaga sodišču za zaključek, da je F. Š. pri opisu razmer cestišča pretiraval (zgolj dejstvo prijateljstva namreč še ne predstavlja dokaza o tem, da priča ne govori resnice). Sodišče pa nadalje ob navedbi, da ni nobeno drugo vozilo zdrsnilo iz ceste, ne upošteva dejstva, da se je kratek čas po nezgodi začel policijski postopek, zaradi česar je promet potekal drugače kot sicer. Tožeča stranka je v zvezi z ugotavljanjem dejstva lužine na cestišču predlagala zaslišanje prič (I.J. J. Č., S. S.), katerih pa sodišče ni ne zaslišalo niti ni o tem dokaznem predlogu odločilo drugače, zaradi česar sodba v tem delu nima razlogov, tožeči stranki pa je bila s tem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, s čemer je bila storjena kršitev iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Pritožba nadalje navaja, da je sodba neobrazložena tudi v delu, ko sodišče pavšalno in brez ustrezne utemeljitve pritrdi ugovoru tožene stranke, češ da tožeča stranka gotovo ni normalno in počasi zavirala glede na to, da je sama navedla, da je zavrla zaradi temne lise, za katero je predpostavljala, da gre za divjad. Sodišče tako ne pojasni, na kateri podlagi zaključi, da se je tožeča stranka prestrašila in reagirala s premočnim zaviranjem, za kar v spisu ni nobenih dokazov, sklicevanje na mnenje izvedenke sodne medicine pa je v tem delu nepravilno. Prav tako pa naj bi bil neskladen zaključek sodišča, da se je tožeča stranka približevala ovinku s kritično hitrostjo, z ugotovitvami izvedenca cestnoprometne stroke. Ta je namreč pojasnil, da tožeča stranka ni prekoračila mejne hitrosti in ni ravnala v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi, predhodno je varno prepeljala več ostrih ovinkov, glede na razmere pa ni mogla pričakovati posebne nevarnosti pred vstopom v desni ovinek, povedal pa je tudi, da je tožeča stranka peljala s primerno hitrostjo, s katero bi peljal vsak povprečen voznik. Zaključek sodišča, da tožeča stranka zaradi alkoholiziranosti ni prilagodila vožnje razmeram na cesti, je tako v nasprotju z ugotovitvami izvedenca. Nadalje pa po oceni pritožnika tudi zaključek sodišča, da mokrote ni mogoče šteti za neodvisen zunanji vzrok, na katerega tožeča stranka s svojim ravnanjem ne bi mogla vplivati, ni z ničemer potrjen oziroma obrazložen.

Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper sklep o stroških postopka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep o stroških sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je odločitev sodišča preuranjena in je v celoti odvisna od odločitve sodišča o glavni stvari, ki pa zaradi vložene pritožbe še ni pravnomočna. Sicer pa po njenem mnenju iz izreka izpodbijanega sklepa ni razvidno, kdaj pide tožnik v zamudo s plačilom pravdnih stroškov oziroma od kdaj tečejo obresti.

Pritožba zoper izpodbijano sodbo je bila skladno s 1. odstavkom 344. člena ZPP vročena toženi stranki, ki je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer naj se tožeči stranki naloži v plačilo pritožbene stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba zoper izpodbijani sklep o stroških je bila skladno z 2. odstavkom 366. člena ZPP vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Z zavarovalno polico št. ........ z dne 17.07.1991, sklenjeno med tožnikom in toženo stranko, je bilo dogovorjeno zavarovanje voznika in imetnika vozila za škodo zaradi telesnih poškodb po Pogojih AO-plus-91, o čemer med strankama ni spora. Ker je tožnik kot voznik zavarovanega vozila z vozilom zdrsnil s ceste in se ob tem hudo telesno poškodoval, je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nematerialno škodo (telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) po splošnih pogojih AO-plus-91, slednja pa je izplačilo odškodnine zavračala zaradi izgube zavarovalnih pravic, ker je bil tožnik v času prometne nesreče pod vplivom alkohola. Med pravdnima strankama ni sporno, da se je tožnik s svojim avtomobilom dne 27.10.1995 ob 22:00 uri peljal po nekategorizirani asfaltni cesti iz Rifnika proti Jakobu, ko se je vračal iz pevskih vaj, pri stanovanjski hiši Jakob X pa je v desnem ovinku zapeljal s ceste in se večkrat prevrnil, ob tem pa se je telesno poškodoval. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo materialnopravno podlago v obravnavani zadevi. To namreč predstavljajo določbe Pogojev AO-plus-91 v povezavi z določbami Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-91, iz katerih izhaja, da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. V zvezi s tem se šteje, da je voznik med drugim pod vplivom alkohola, če ima zaradi uživanja alkoholnih pijač več kot 0,5 promila alkohola v krvi. Zavarovanec pa ne izgubi zavarovalnih pravic, če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Glede na navedeno, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da sta v obravnavani zadevi temeljni vprašanji, (1) ali je bil tožnik v času prometne nesreče pod vplivom alkohola, in če je bil, (2) ali je nastanek škode tožniku v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Prav ti dve vprašanji sta v obravnavani zadevi predstavljali bistvo spora med strankama.

Glede alkoholiziranosti tožnika: Pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijano dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju in njegovih dopolnitvah sodne izvedenke za sodno medicino dr. M. Z. K.. Slednja je na podlagi podatkov iz spisa zaključila, da je bila koncentracija alkohola v krvi tožnika v času prometne nesreče 0,86 g/kg. To oceno je logično utemeljila na rezultatih alkoholimetrične analize, ki je bila opravljena na podlagi vzorca krvi, kateri je bil tožniku odvzet uro in 50 minut po prometni nesreči. V tej preiskavi je bila izmerjena povprečna koncentracija alkohola v tožnikovi krvi 0,89 g/kg. Glede na izpoved tožnika, da je 10 minut pred prometno nesrečo popil 2 dl vina, kar pomeni, da je bil še v fazi resorbcije, je izvedenka matematično izračunala koncentracijo alkohola v času prometne nesreče. Izrecno je navedla, da izmerjene koncentracije alkohola tožnik ni mogel v telo dovesti le s pitjem 2 dl vina kritičnega dne. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je predmetno izvedensko mnenje razumljivo in popolno utemeljeno ter tako ne dvomi v njegove zaključke. Pritožbene trditve, ki ocenjujejo izvedensko mnenje kot nepopolno in ne docela jasno, so neutemeljene. Mnenje izvedenca je namreč dokaz, glede katerega, kot za ostale dokaze, velja načelo proste presoje dokazov. Zato sodišče kljub temu, da nima strokovnega znanja, tudi izvid in mnenje izvedenca presoja z vidika njegove popolnosti, logičnosti in prepričljivosti.

Pritožbeni očitek, da bi morala izvedenka pojasniti, ali je bil vzorec krvi tožniku odvzet pravilno in pravočasno, o čemer tudi sodba nima razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je iz tega razloga ni upoštevalo. Kaj takega namreč tožnik pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, niti ni kaj takega ugotovilo sodišče prve stopnje; celo nasprotno, iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil vzorec krvi za alkoholimetrično preiskavo pravilno odvzet in da rezultat analize pravilno prikazuje alkoholemijo v času odvzema krvi (list. št. 32).

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da izvedenskega mnenja sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, saj te izvedenke sploh ni določilo za izdelavo mnenja, temveč je določilo Inštitut za sodno medicino pri Medicinski fakulteti. Povsem jasno je, da inštitut, ki se mu lahko kot strokovni instituciji skladno s 3. odstavkom 245. člena ZPP zaupa izvedensko delo, slednjega ne more opraviti sam, temveč dodeli predstojnik inštituta izvedensko mnenje v izdelavo strokovnjakom iz tega področja. Iz dopisa Inštituta za sodno medicino z dne 15.06.2007 (list. št. 126) pa tudi izhaja, da je bila izvedenka v rednem delovnem razmerju na Medicinski fakulteti na Inštitutu za sodno medicino. Predmetno izvedensko mnenje je tako opravil izvedenec, ki ga je določilo pravdno sodišče. Ob tem ni potrebe, da bi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pojasnjevalo povezavo med strokovno institucijo, kateri je poverilo izdelavo mnenja, ter strokovnjakom, ki je izvedensko delo dejansko opravil. Nadalje pa je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je svojo odločitev oprlo na mnenje izvedenke glede vpliva 0,86 g/kg alkohola v krvi na psihofizične sposobnosti voznika. Po splošnih pogojih AO-91 se šteje, da je zavarovanec pod vplivom alkohola, če ima v krvi več kot 0,5 promila alkohola, kar je po oceni pritožbenega sodišča dokazano. Pri tem gre za domnevo alkoholiziranosti, katere pa tožnik ni uspel z ničemer izpodbiti. Izvedenka je tudi jasno obrazložila vpliv takšne stopnje alkohola na voznike, le pavšalna pritožbena navedba, da v individualnih primerih opažajo odstopanja, pa te domneve ne more izpodbiti. Prav tako ne drži pritožbena trditev, da je izvedenec cestnoprometne stroke v celoti izključil obstoj primerov, katere je izvedenka navedla kot možno obremenilne. Tudi izvedenec cestnoprometne stroke je namreč podobno pojasnil vpliv alkohola na voznika. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter ni storilo pritožbeno očitanih kršitev določb pravdnega postopka. Glede na dokazano alkoholiziranost tožeče stranke bi moral tožnik za uspešno uveljavljanje svojega zahtevka v nadaljevanju dokazati, da ta ni vzročno povezana s posledicami poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči. Glede vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastalo škodo: Sodišče prve stopnje je zaključke izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke dr. K.R. v sodbi sicer pravilno povzelo, zato ne drži pritožbeno zatrjevanje, da obstaja nasprotje med razlogi sodbe o vsebini izvedenskega mnenja in med samo vsebino mnenja. Vendar pa je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča napravilo napačne materialnopravne zaključke v dokazni oceni glede poteka prometne nesreče ter posledično glede vzročne zveze med tožnikovo alkoholiziranostjo ter nastalo škodo. Zaradi navedenega je pritožba v tem delu utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno alkoholiziranost tožnika v času prometne nesreče od njega pravilno zahtevalo, da dokaže, da njegova koncentracija alkohola v krvi ni v vzročni zvezi z nastankom škode. Pojma vzročne zveze ne opredeljujejo ne pogoji AO-plus-91 niti pogoji AO-91, prav tako ne Zakon o obligacijskih razmerjih (ki je veljal v času sklenitve zavarovalne police) oziroma trenutno veljavi Obligacijski zakonik, čeprav jo oba zakona poznata. Vzročna zveza je pravni pojem, zato je potrebno s pravnim vrednotenjem iz množice vzrokov, ki so privedli do določene posledice, izluščiti tiste, ki so pravno relevantni vzrok za njen nastanek. V zvezi s tem teorija o naravni vzročnosti razlaga, da morata biti vzrok in posledica povezana časovno in v naravnem smislu, teorija o adekvatni vzročnosti pa zahteva povezavo med vzrokom in posledico na način, kakor jo dojema izkušen opazovalec. Pri tem izključuje odgovornost za posledice, ki so oddaljene ali tako nenavadne, da po splošnih življenjskih izkušnjah in glede na normalen tek dogodkov z njimi ni mogoče računati. Da je ravnanje v vzročni zvezi s posledico, mora biti torej sposobno povzročiti to posledico in takšna posledica pa mora biti tudi verjetna.

Tožnik je tako v postopku zatrjeval in po oceni pritožbenega sodišča tudi dokazal, da ni vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo v času nesreče in nastankom škode kot posledico prometne nesreče, saj je do nje prišlo zaradi mokrote na cestišču kot zunanjega, neodvisnega vzroka ter da bi do takšne posledice prišlo tudi, če tožnik ne bi bil alkoholiziran. Sodna praksa se je že ustalila na stališču, da zavarovanec ne izgubi zavarovalnih pravic, čeprav obstoji domneva o njegovi alkoholiziranosti, če bi do škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da njegova alkoholiziranost ne bi mogla vplivati na nastanek in obseg škode. Razlogi za tako stališče temeljijo na razlagi določb splošnih pogojev zavarovanja, pa tudi na dejstvu, da je izguba pravic iz zavarovalne pogodbe zaradi vožnje pod vplivom alkohola dogovorjena zaradi kršitve pogodbenih določb in določb zavarovalnih pogojev, zaradi česar predstavlja določba o ekskulpaciji alkoholiziranega voznika izjemo od splošnega pravila o izgubi zavarovalnih pravic.

Prav zaradi ugotovitve poteka in vzroka prometne nesreče ter primernosti ravnanja tožnika je sodišče prve stopnje angažiralo izvedenca prometne stroke. Ta je v mnenju na podlagi razpoložljivih podatkov iz spisa ter ogleda kraja prometne nesreče zaključil, da cesta na tem odseku poteka navzdol s 15% naklonom v desni relativno nepregledni ovinek, da je bila v času nesreče tema, vidljivost je ovirala megla, vozišče je bilo asfaltno in v času nesreče suho, razen na delu desne polovice ceste, ki je bila mokra zaradi tekočin, ki so se na cesto izlivale iz ene izmed treh cevi v škarpi na desni strani ceste. Na podlagi matematično izračunanega položaja osebnega avtomobila na cesti je zaključil, da sta desni kolesi osebnega avtomobila tožnika tekli po mokrem oziroma spolzkem cestišču. Ob tem je pojasnil, da je skica policistov narejena nestrokovno, saj niso izmerili in v skico zapisali dolžine in širine mokrega dela vozišča. Logično je razložil tudi, da predmetni madež na vozišču ni mogel imeti ostrih, dobro vidnih robov, saj so vozila pred nesrečo to lužino s pnevmatikami raznesla po vozišču, v čemer vidi tudi vzrok za nenatančnost izmer policistov. Tudi sam zapis policistov, da je bil začetek vidne poti zaviranja desnih koles oddaljen od desnega roba cestišča 1 meter proti sredini (ta položaj je izvedenec matematično izračunal drugače, in sicer na 0,71 metra), je označil kot kontradiktornega z zapisom pod njem, da je bila cesta mokra do polovice (pri čemer so policisti nepravilno izmerili širino cestišča v ovinku 3 metre, izvedenec pa je izmeril širino 2,30 metrov). Zato je izvedenec zaključil, da ne drži zapisana trditev policistov, da mokra cesta ni vplivala na prometno nesrečo, saj je po vseh izračunih morala sled zaviranja desnega kolesa potekati po mokrem in spolzkem asfaltnem vozišču. Nadalje je ugotovil, da iz skice policistov ne izhaja, da bi tudi leva kolesa puščala vidne zavorne sledi, kar skladno s pravili stroke nesporno kaže, da je bil zavorni koeficient prijemanja levih pnevmatik večji od desnih, sicer bi tudi leve pnevmatike pustila sled zaviranja. To pomeni, da levo kolo ni blokiralo, kar pa skladno s pravili stroke kaže na dejstvo, da tožnik ni zaviral s polno močjo, saj bi bile ob hipotezi, da so zavore delovale pravilno, vidne tudi zavorne sledi levega kolesa. Tako je navedel, da tožnika ni zanašalo po cesti, temveč se je zaradi večjega koeficienta oprijema levih koles od desnih, pri čemer je najverjetneje desno kolo blokiralo ravno zaradi lužine na cesti, delno pa tudi zaradi desnega ovinka z blokiranim desnim kolesom vozilo usmerilo diagonalno v levo in zapeljalo izven asfaltnega vozišča, nato pa se začelo prevračati po brežini navzdol. Nadalje je izvedenec ugotovil tudi, da je tožnik peljal v okviru dovoljene hitrosti (44 km/h, omejitev na tem delu pa je bila 60 km/h) ter tudi v okviru mejne hitrosti za zanašanje v predmetnem ovinku. Reagirati je začel pravočasno, z zaviranjem je namreč začel tik pred prevozitvijo druge tretjine ravnine cestišča, ki poteka pred začetkom desnega nepreglednega ovinka v dolžini približno 35 metrov. Na osnovi voznih in vremenskih razmer je izvedenec ocenil, da tožnik ni mogel pričakovati posebne nevarnosti pred vstopom v desni ovinek, saj razmere niso nakazovale mokrega in spolzkega dela vozišča. Ali je reagiral s približno »normalnim« zaviranjem zaradi zaznave mokrega dela vozišča, ki je ponoči ob uporabi luči vidna v obliki temne lise, ali pa zaradi sence, za katero je sprva mislil,da je divjad, na tehničen način izvedenec ni mogel ugotoviti. Navedel pa je, da tožnik ni imel nekih tehničnih možnosti za izogib prometni nesreči. Zaslišan na glavni obravnavi je dodal, da bi tudi nealkoholiziran in povprečen voznik reagiral tako kot tožnik, iz česar gre zaključiti, da njegova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z reakcijo na dano prometno situacijo.

Iz opisanega izvedenskega mnenja, katerega tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot strokovnega, tako nedvomno izhaja, da je bila vzrok prometne nesreče prav mokrota na cesti, na katero je zapeljal tožnik z desnim kolesom vozila, zaradi česar je, ker je bil oprijem levih pnevmatik na suhem delu vozišča večji, desno kolo zablokiralo, posledično pa je vozilo zapeljalo s ceste. Izvedenec je zaslišan na glavni obravnavi dodatno pojasnil, da meje mokrote niso jasno določene, zaradi česar je mogoče zaključiti, da je vidna sled blokiranja potekala po mokrem delu oziroma po samem začetku, prav tako pa je povedal, da je tudi iz policijske skice razvidno, da je kolo zablokiralo na neposredni bližini oziroma na robu mokrote. Razlogovanje sodišča prve stopnje je zato v delu, ko zaključuje, da niso dokazane trditve, da je zavorna pot desnega kolesa potekala preko mokrote ter da je desno kolo zablokiralo zaradi ter šele na mokroti, zmotna. Takšno odločitev sodišče prve stopnje utemeljuje na oceni, da izvedenec v dopolnitvi mnenja na glavni obravnavi ni mogel z gotovostjo zaključiti, ali je tožnik z zaviranjem zablokiral desno kolo na mokroti ali pred njo, ter na policijski skici prometne nezgode, saj bi bilo v primeru, da bi zavorna pot tekla preko mokrote, na skici to tudi tako zabeleženo. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da izvedenec ne more vselej z gotovostjo podati mnenja o vseh spornih vprašanjih, dopusti lahko npr. več različic poteka določenega dogodka, ampak (pogosto) lahko poda mnenje le z določeno večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti. Sodišče pa je tisto, ki na podlagi ocene izvedenskega mnenja tudi v povezavi z drugimi dokazi presoja, ali so odločilna dejstva dokazana ali ne. Pri tem je potrebno opozoriti na dokazni standard v pravdnem postopku, ki ni gotovost, kot je to mogoče razbrati iz izpodbijane sodbe, temveč prepričanje, o katerem lahko govorimo tedaj, ko o resničnosti določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek. Iz opisanih razlogov izvedenskega mnenja je tako razbrati, da je prav mokrota na vozišču poglavitni razlog za prometno nesrečo ter da je najbolj verjetno, da so desna kolesa mokroto prevozila ter zaradi nje blokirala. To izhaja iz mnenja izhajajočih ugotovitev, da je bila mokrota razmazana in ni imela jasnih meja, ter da je bil oprijem desnih pnevmatik prav zaradi te mokrote manjši kot oprijem levih, v čemer je razlog, da je desno kolo sploh zablokiralo (sicer bi se poznala tudi zaviralna pot levih koles, kar pa ne izhaja ne iz sklice policistov, kot to napačno trdi odgovor na pritožbo, ne iz izvedenskega mnenja). Skica policistov, na katero se opira sodba sodišča prve stopnje, pa je po prepričljivi in logični oceni izvedenca, s katero se strinja tudi pritožbeno sodišče, opravljena nestrokovno, saj vsebuje podatke, ki so sami s seboj v nasprotju. Ob tem tudi zaslišani policist K., ki je izdelal skico nesreče, ni v ničemer ovrgel ugotovitev izvedenca. Prav tako tožena stranka ni izpodbijala pravilnosti meritev izvedenca glede širine ceste in posledično ugotovljenega položaja vozila na cestišču. V postopku na prvi stopnji pa tudi ni predlagala dokaza z drugim izvedencem, ki bi dejansko stanje morebiti ugotovil drugače. Šele s tem bi bile ugotovitve postavljenega izvedenca lahko izpodbite. Sodišče prve stopnje namreč nima strokovnega znanja s področja cestnoprometne stroke, zato bi v primeru, da ima povsem drugačno mnenje od postavljenega izvedenca, moralo dvome o pravilnosti mnenja odpraviti z novim izvedenstvom. Ker pa tak dokazni predlog ni bil podan, sodišče pa je skladno z razpravnim načelom nanje vezano (7. člen ZPP v zvezi z 212. členom ZPP), sodišče prve stopnje dejanskega stanja ne more ugotoviti popolnoma nasprotno kot postavljeni izvedenec.

Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da je obstoj mokrote sicer dokazan, da pa ni šlo za lužino. Pritožbeno sodišče se glede na ugotovitev izvedenca, da bi prišlo do približno enakega rezultata, če bi šlo za »navadno« mokroto ali za lužino, torej v vsakem primeru do zdrsa vozila s ceste, ni obširno spuščalo v dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu. Bistveno pa je, da iz pričanja policista K. nikakor ni mogoče zaključiti, da ni šlo za lužino. Slednji je namreč navedel, da bi, če bi v času ogleda videl, da teče iz škarpe na cesto, to tudi vrisal. Vendar je v nadaljevanju dopustil možnost, da je v času ogleda prenehalo teči iz cevi, tako da je vrisal le mokroto, za vzrok pa se takrat niso spraševali. Tudi izvedenec cestnoprometne stroke je ob ogledu, med katerim je deževalo, ugotovil, da iz cevi iz škarpe takrat ni teklo, torej ni šlo za odvod meteornih voda. Glede na pričanje D. H., ki je potrdila pogostost mokrote in spolzkost na tem delu cestišča, priča F. Š. pa je naslednjega dne sam videl teči iz cevi v škarpi milnico na cesto, lug, verjetno iz pralnega stroja, ki je bila zelo spolzka, ter glede na dejstvo, da je bilo v času prometne nesreče vreme suho, je prepričljiva trditev tožnika, da je dejansko šlo za lužino. Prav tako slednji ni navedel, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, da je lužino videl v času prometne nesreče, temveč da je pozneje slišal, da so tam občasno spuščali vodo iz gospodinjstva preko ceste, zaradi česar je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu neprepričljiva. Tako tudi glede lužine oziroma povečane spolzkosti cestišča, ki je bila sicer izkazana že s samim dejstvom obstoja mokrote na cestišču, pritožbeno sodišče šteje takšno dejstvo za dokazano.

Ob tem pritožbeno sodišče glede pritožbenih trditev o neizvedenih dokazih še ugotavlja, da tožnik nezaslišanih prič ni predlagal zaradi ugotavljanja obstoja lužine na cesti, temveč zaradi ugotavljanja količine alkoholnih pijač, ki jih je tožnik spil na pevskih vajah (list. št. 3, 68, 72, 122). Strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza pa ni absolutna. Sodišče mora namreč izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev (213. člen ZPP). Sodišče tako ni dolžno izvesti predlaganih dokazov med drugim tudi v primeru, ko je dejansko stanje že dovolj raziskano in izvedba dodatnih dokazov, četudi bi potrdila zatrjevana dejstva, ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Zaslišanje predlaganih prič pa po oceni pritožbenega sodišča ne bi vplivala na drugačno odločitev glede alkoholiziranega stanja tožnika. Četudi bi predlagane priče potrdile, da je tožnik na pevskih vajah popil le 2 dl vina, kot to zatrjuje, je bilo z izvedenskim mnenjem ugotovljeno, da na tak način nikakor ne bi mogel doseči z alkoholimetrično analizo ugotovljene stopnje alkoholiziranosti. Zaradi navedenega neizvedba teh dokazov ne predstavlja zatrjevane kršitve določb postopka.

Nadalje je potrebno opozoriti na obrazložitev sodišča prve stopnje v delu, ko navaja, da bi moral tožnik prilagoditi svojo vožnjo lastnostim in stanju ceste, v čemer sodišče prve stopnje išče razlog za krivdo tožnika za obravnavano prometno nesrečo. Tožniku namreč očita, da hitrosti vožnje ni prilagodil razmeram, kar sicer poveže z alkoholiziranostjo, saj naj bi pretirano odreagiral zaradi zaznave nečesa temnega, posledično pa sodišče tudi zaključi, da mokrota ne predstavlja neodvisnega zunanjega vzroka za prometno nesrečo. Takšni oceni pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče slediti. Sama krivda tožnika, torej ravnanje v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi, namreč ne povzroči, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice. Razloga izključitve sta namreč določena v 1. odstavku 3. člena Pogojev AO-91 (prevažanje oseb na delu vozila, ki ni namenjen za prevoz oseb; upravljanje vozila brez vozniškega dovoljenja oz. če je bil vozniku izrečen varnostni ali varstveni ukrep; vožnja pod vplivom alkohola, mamil ali drugih narkotikov). To pomeni, da obveznost tožene stranke do izplačila odškodnine zaradi telesnih poškodb obstaja tudi, če je zavarovanec cestnoprometne predpise prekršil. Nadalje pa iz ugotovitev izvedenca niti ne izhaja, da bi tožnik cestnoprometne predpise sploh kršil, saj je vozil v okviru dovoljene hitrosti, v okviru mejne hitrosti za zanašanje v predmetnem ovinku, prav tako pa je zaviral normalno. Tako sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno očita tožniku neprilagojeno vožnjo, to pa samo po sebi tudi ne predstavlja razloga za izgubo zavarovalnih pravic. Glede na razmere v času prometne nesreče tožnik ni mogel pričakovati mokrote na cestišču, le-to pa je tudi pravilno in pravočasno zaznal (v obliki temne lise, za katero je sicer sprva menil, da gre za divjad), zaviral je normalno, reagiral je, kot bi to storil vsak povprečen voznik, prometne nesreče pa po oceni izvedenca tudi ne bi mogel preprečiti. Od tožnika pa je preveč zahtevati tolikšno skrbnost, da bi vedno vozil počasneje, kot mu to narekujejo vozne in vremenske razmere, zaradi česar mu v obravnavanem primeru ne bi bilo potrebno zavirati in posledično do prometne nesreče ne bi prišlo. Iz opisanega sledi, da je prav mokrota na cesti predstavljala takšen samostojen in neodvisen zunanji vzrok, ki je pripeljal do nesreče in posledično do nastanka škode. Glede na to vzročna zveza med nastalo škodo in alkoholiziranostjo tožnika ni podana. Alkoholiziranost tožnika ni bila niti delni vzrok prometni nesreči in je od samega vzroka nastanka škode tako oddaljena, da nastale posledice glede na normalen tek dogodkov ni bilo mogoče pričakovati.

Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje zmotno presodilo izvedene dokaze, predvsem pa izvedensko mnenje, je pritožbeno sodišče skladno z 2. točko 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na osnovi 315. člena ZPP z vmesno sodbo ugotovilo obstoj obveznosti tožene stranke glede vtoževanega zahtevka, o višini katerega bo moralo sodišče prve stopnje odločiti v nadaljevanju postopka. Navedena odločitev je narekovala tudi razveljavitev sklepa, s katerim je bila tožniku naložena obveznost povrnitve pravdnih stroškov toženi stranki (3. točka 365. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP in je pridržana do izdaje končne odločbe.